Kapitulacija Evrope

“Evropska unija ne bo popustila Washingtonu.” S tem naslovom je nemški tednik Spiegel še v svoji zadnji izdaji potrjeval, da bo “EU v sporu z ZDA glede novega Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) branila svoje mnenje”. Danski zunanji minister Per Stig Moeller, predstavnik države, ki predseduje EU, in države, kjer je sedež novega sodišča, pa je javnosti še zadnje dni septembra odločno pojasnjeval, da “ameriški predlogi niso v skladu z dolžnostmi članic do ICC ”. ZDA so namreč v začetku julija letos državam podpisnicam rimskega statuta, s katerim je bilo prvič v zgodovini ustanovljeno mednarodno kazensko sodišče, poslale v podpis posebne sporazume, s katerimi bi se države obvezale, da bodo vse ameriške državljane, ki bi jih zahteval ICC, izročile ZDA. Do tega trenutka je takšne sporazume podpisalo dvanajst držav, med prvimi sta bila Izrael in Romunija. Le nekaj dni pozneje se je razvedelo, da bi Velika Britanija in Italija utegnili prvi razdreti skupno evropsko fronto. Dan za tem so mediji objavili, da so zunanji ministri EU kapitulirali pod ameriškim pritiskom. Članice EU bodo sporazume z ZDA lahko podpisale pod nekaterimi pogoji; pogodbe se bodo lahko nanašale le na nekatere državljane ZDA (predvsem na vojake in diplomate), odpovedati pa se bo treba tudi recipročnosti. Ameriški državljani v državah EU, ki jih bo ICC obtožil za vojne zločine, bodo praviloma poslani v ZDA, evropske državljane pa naj bi ne glede na takšne sporazume še naprej pošiljali tudi v zapore ICC. Nemški zunanji minister Joschka Fischer je ob sprejetju treh evropskih “pogojev” zatrdil, da si “je Nemčija sicer želela zavrnitve sporazuma”, in evropske pogoje omenil kot nekaj, kar je “zelo blizu” temu cilju, hkrati pa izključil možnost, da Nemčija sklene takšen poseben sporazum z ZDA. Danski zunanji minister Per Stig Moeller, tisti, ki je tako odločno zagovarjal “načelno” stališče EU, je še istega dne zatrdil, da sklep EU “ni oslabil ICC”.

Ogorčeni odzivi

Odzivi vseh tistih, ki si že dolga desetletja prizadevajo za krepitev mednarodnega prava, so bili pričakovano ostri. Med prvimi se je s posebno izjavo in kritikami ameriške politike do ICC na spletu odzvala organizacija Amnesty International. “Napaden je novi sistem mednarodne pravičnosti, ki se vzpostavlja z ustanovitvijo Mednarodnega kazenskega sodišča. ZDA si prizadevajo zagotoviti, da bi ameriške državljane izločili iz jurisdikcije ICC za sojenje za kazniva dejanja genocida, zločinov zoper človečnost in vojnih hudodelstev. Ukrepajte zdaj za zavarovanje sistema mednarodne pravičnosti! ... ZDA napadajo ta novi sistem z izvajanjem pritiskov na druge države, da bi te sklenile dogovore o nekaznovanosti za neizročitev ameriških državljanov ICC. Številnim državam ZDA grozijo z umikom vojaške pomoči, če ne bodo sklenile predlaganih sporazumov. Takšni sporazumi so v nasprotju z načeli mednarodnega prava. Predlagani sporazumi grozijo, da bodo spodkopali mednarodna prizadevanja, da bi zločincem preprečili načrtovanje in izvrševanje najhujših zločinov, kar jih pozna človeštvo. Pridružite se članom organizacije Amnesty International in podpišite peticijo, s katero pozivamo vlade, naj ne sklepajo sporazumov o nekaznovanosti,” v številnih jezikih - med drugim tudi v slovenščini - te dni opozarja Amnesty International. Evropsko kapitulacijo pred ZDA je zaradi spodkopavanja mednarodnega prava obsodila tudi organizacija Human Rights Watch.

Kljub takšnemu popuščanju EU pa je problem le začasno pometen pod preprogo. Številne države so tako kot Norveška in Švica že javno sporočile, da ne nameravajo podpisovati posebnih sporazumov z ZDA. Tudi v EU se bosta prihodnje dni najbrž oblikovala jedro držav, ki odločneje zagovarjajo načela mednarodnega prava, in skupina tistih, ki bodo hitreje klonile pod ameriškimi pritiski. Število držav, ki jih bo ameriški administraciji uspelo prisiliti v podpis sporazumov o posebnem režimu nekaznovanja za nekatere državljane ZDA, bo najrazvidneje pokazalo, kako resno posamezne države jemljejo svoje izjave o spoštovanju mednarodnega prava in do kod so pripravljene sprejeti vazalne odnose z ZDA. Prav tako ni dvoma, da ZDA z odnosom do ICC mečejo polena pod noge tudi Mednarodnemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) v Haagu. Kritiki tega sodišča pogosto - upravičeno - ponavljajo, da pravica pomeni predvsem enakost pred zakonom in da zato “selektivna pravica ni pravica”. Kredibilnosti tožilcev in sodnikov, ki morajo dokazati krivdo in obsoditi krivce za najhujša hudodelstva, nikakor ni v pomoč to, da obstajajo velike kategorije “nedotakljivih” državljanov. Uporaba dvojnih meril je v nasprotju s temeljnimi postulati vsakršnega prava. Prav zato tudi ni povsem napačna navedba New Yorkerja, ki si je v kritiki Busheve politike upal zapisati izzivalen stavek, češ da se je “celo Jugoslavija z ratifikacijo rimskega statuta izkazala za odločnejšega podpornika mednarodne pravice kot ZDA, ki menijo, da mednarodna pravica obstaja samo za Srbe ali Hrvate, ne pa tudi za Američane”.

Časovno in geografsko omejeno območje delovanja ICTY, z vetom Varnostnega sveta OZN omejeno delovanje ICC in to, da velike in pomembne države, kot so ZDA, Indija, Rusija in Kitajska, sploh niso podpisale ali ratificirale rimskega statuta, tudi procesom proti resničnim zločincem v umazanih lokalnih vojnah daje videz v pravno latovščino zavitega maščevanja zmagovalcev nad poraženci. Sedanja ameriška politika podrejanja prava volji močnejšega uspešno razgrajuje temelje mednarodne ureditve, ki jo je pred tem pomagalo vzpostavljati predvsem več generacij Američanov - od začetnika Društva narodov, ameriškega predsednika Wilsona, do ameriškega predsednika Eisenhowerja, ki je nekoč dejal, da “ni mogoče imeti miru brez zakonov” in da “ne more biti zakonov, če bomo uporabljali ena pravila mednarodnega obnašanja za tiste, ki nam nasprotujejo, in druga za naše prijatelje”. Prav to, kar so počele in še počnejo različne ameriške administracije, tudi sedanja Busheva.

Sporni unilateralizem

Nabor vseh enostranskih ukrepov ZDA je obsežen. Pritiski na EU v zvezi s podpisom sporazumov o izvzetju ameriških državljanov iz določil rimskega statuta so se pravzaprav začeli že, ko je Busheva administracija prevzela oblast. Čeprav je ameriški predsednik Clinton decembra 2001 podpisal pogodbo, s katero so ZDA postale ustanoviteljice ICC, je Busheva administracija že maja letos umaknila podpis z rimskega statuta in nato sprejela še “zakon o zaščiti pripadnikov ameriških sil” (ASPA), ki ICC postavlja celo v vlogo nenavadnega “sovražnika” ZDA. Zakon določa, da imajo izvršne oblasti ZDA pravico uporabiti “vsa potrebna sredstva” za “osvoboditev pripadnikov oboroženih sil ZDA, ki jih pripre ICC”.

Še neprijetnejše je bilo nadaljevanje zgodbe, v katerem so ZDA sočasno z vetom preprečile nadaljevanje mirovnih operacij v BiH in v zameno za podaljšanje mandata zahtevale sprejetje posebne resolucije, s katero naj bi Varnostni svet OZN odredil, da ICC leto dni ne začne nobenega postopka proti ameriškim vojakom, udeleženim v mirovnih operacijah OZN. Zelo sporna resolucija Varnostnega sveta je bila pod številko 1422 sprejeta julija letos. Njen pomen ostaja nejasen, ker Varnostni svet res ni pristojen za to, da bi s svojimi dekreti spreminjal vsebino veljavnih mednarodnih pogodb. Ker je resolucija pravno sporna in ne vsebuje niti določila o samodejnem podaljševanju, je bila za Bushevo administracijo le začasna rešitev, zato so se pritiski na posamezne države nadaljevali in se nadaljujejo vse do danes. To prav tako ne bi bilo nič nenavadnega in nevzdržnega, če ne bi ob tem ameriška diplomacija druge države, tudi Slovenijo, silila v podpis sporazumov, s katerimi morajo te države pravzaprav izničiti ratifikacije rimskega statuta, ki je začel veljati 11. aprila 2002, in s tem poteptati dunajsko konvencijo o mednarodnih sporazumih in še nekatere druge pomembne dokumente.

Nasprotovanje mednarodnemu redu in njegovim omejitvam je vidno tudi iz nekaterih drugih potez ameriške vlade. ZDA so še zmeraj ena redkih držav, ki nasprotujejo ratifikaciji konvencije o uporabi protipehotnih min, ki jo je podpisalo 123 držav. Menda zato, ker jih Pentagon potrebuje za obrambo Južne Koreje. Še bolj neverjetno se sliši podatek, da so se ZDA znašle v družbi Somalije med državami, ki niso ratificirale mednarodne konvencije o pravicah otrok. Temu nasprotuje ameriško obrambno ministrstvo. Trdi, da bi podpis konvencije ZDA lahko prisilil, da bi nehale rekrutirati vojake, mlajše od osemnajst let. ZDA namreč rekrutirajo vojake že pri sedemnajstih.

ZDA so kljub sedanji kampanji proti širjenju orožja za množično uničevanje prav tako enostransko odstopile od pogodbe o protibalističnih raketah in poskušale omejiti varnostne in inšpekcijske standarde iz konvencije o kemičnem orožju. Nekateri strokovnjaki opozarjajo še na kršitve pogodb o omejevanju konvencionalnega orožja, ki spremljajo širitev zveze Nato na vzhod. S širitvijo Nata je namreč postal vprašljiv dogovor o omejitvi konvencionalne oborožitve v Evropi. Gornje meje za količino orožja so določene s pripadnostjo zavezništvom v preteklosti. Z zamenjavo "tabora" in prehodom nekdanjih držav Varšavske zveze v Nato se samodejno vzpostavlja vojaška premoč Nata, saj države s seboj v novi pakt "nosijo" tudi svoje omejitve. Zaradi vseh članic, ki so bile v zvezo sprejete po podpisu teh sporazumov, lahko Nato na svojem ozemlju namesti 23.522 oklepnih vozil in ne le 20.000. In ker Nato ni sprejel prave konvencionalne razorožitve, je to Rusijo prisililo v nov krog oboroževanja, spremembo doktrine o prvi uporabi jedrskega orožja in namestitev novih bojnih konic na balistične rakete.

ZDA so v enaki maniri odstopile od konvencije o preprečevanju jedrskih poskusov, ki jo je podpisal prejšnji predsednik Clinton in na njegovo pobudo še 163 drugih držav. ZDA so doslej že večkrat zavrnile vplačila finančnih sredstev OZN, sprejemale so ukrepe v nasprotju s pravili Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in uvedle vrsto enostranskih ukrepov proti državam, ki so jih poprej razglasile za “malopridne”. ZDA so ena redkih držav, ki nasprotujejo sprejetju konvencije o omejevanju trgovine z ročnim orožjem. V OZN so ZDA skoraj edine, ki podpirajo izraelsko zasedbo palestinskih ozemelj in kršitve pravic Palestincev. To, da so ZDA kršile mednarodni red, je celo mednarodnopravno dokazano; leta 1986 je Mednarodno sodišče v Haagu razsodilo, da so ZDA s podporo armadi kontrašev v Nikaragvi kršile mednarodno pravo.

Obnašanje ZDA je že desetletja predvidljivo; če v OZN ne dobijo podpore za svoje akcije, se, tako kot leta 1989 v Panami in v devetdesetih letih večkrat v Iraku, odločijo za vojaško posredovanje v svoji režiji. Tudi vojaško posredovanje ZDA v Afganistanu in razglašanje vojnih ujetnikov, zaprtih v vojaški bazi Guantanamo, za “upornike” je jasna kršitev mednarodnega prava. Ali kot je dejala prejšnja ameriška državna sekretarka Madeleine Albright že leta 1998: "ZDA delujejo multilateralno takrat, ko lahko, enostransko pa tedaj, ko morajo.”

V bitki med demokrati, ki v ameriškem kongresu trdijo, da je svet v zadnjih letih postal tako “soodvisen”, da si tudi ZDA ne morejo več privoščiti unilateralizma, in konservativci, ki trdijo, da so ZDA “edina preostala velesila” in da jim zato “ni treba upoštevati mednarodnega prava”, so prvi za sedaj poraženi. Zgodba se ponavlja z Irakom. Ko se bodo poskusi dobrikanja mednarodni javnosti izjalovili, bodo ZDA, prepričane, da pravo koristi samo majhnim in nemočnim, kmalu znova sprožile svoj vojaški stroj. Stanje duha v ZDA je danes očitno takšno, da je imel nekdanji ameriški veleposlanik v OZN William van den Heuvel verjetno kar prav, ko je ob neki priložnosti dejal, da bi ameriški senator Jesse Helms in njegovi somišljeniki (ki so prepričani, da članstvo v OZN omejuje ameriško suverenost), če bi se nenadoma znašli v vlogi delegatov na ustanovni konferenci OZN v San Franciscu, “najverjetneje glasovali proti ustanovitvi OZN”.

Slovensko veselje

Visoki uradniki v slovenskem zunanjem ministrstvu so takšen razplet nekajmesečnega spora med ZDA in Evropsko unijo menda sprejeli s komaj prikritim navdušenjem. Sklep evropskih zunanjih ministrov naj bi namreč Sloveniji omogočil razrešitev zadrege, v kateri se je znašla kot kandidatka za polnopravno članstvo v EU in v Nato, ki si ne želi ne sporov z Washingtonom in ne z Brusljem. Evropski “kompromis” naj bi omogočil, da Slovenija podpiše poseben sporazum z ZDA in se hkrati ne zameri Bruslju. Vendar pa je kljub takšnemu popuščanju Evropske unije problem le začasno pometen pod preprogo, zato se Slovenija ne bo mogla izogniti odločitvi, ali naj podpiše posebne sporazume z ZDA in s tem izniči svoj pristop k rimskemu statutu, ki ga je podpisalo 140 držav, ali pa naj takšno odločitev zavrne. Italija, Španija in Velika Britanija so že napovedale podpise posebnih “ekskulpacijskih” sporazumov z ZDA, zunanjepolitično bolj samostojne evropske države, kot na primer Norveška in Švica, pa so že javno sporočile, da ne nameravajo podpisovati posebnih sporazumov z ZDA. Tudi znotraj Evropske unije se bo v prihodnjih dneh oblikovala večina držav, ki tako kot Švedska in Nemčija bolj odločno zagovarjajo načela mednarodnega prava in ne bodo podpisovale posebnih sporazumov z ZDA. Tudi zato ne, ker rimski statut izključuje podpise takšnih pogodb in ker so tiste mednarodne pogodbe, ki so sklenjene pod prisilo, neveljavne.

Čeprav se nekateri v slovenskem zunanjem ministrstvu dobro zavedajo dejstva, da bi Slovenija kot majhna država, ki je svojo samostojnost dosegla in zavarovala tudi ob pomoči mednarodnega prava, morala ostati zvesta pogodbam, ki jih je že podpisala, vse kaže, da se slovenska diplomacija z ministrom na čelu vse bolj nagiba k podpisu posebnega sporazuma z ZDA. S tem pa država ne bi samo privolila v dvojna merila mednarodne pravice in na protiustaven način kršila lastno in mednarodno zakonodajo - s takšno odločitvijo bi priznala tudi popolno podrejenost slovenske zunanje politike sedanji ameriški administraciji.