Legalizirano zastrupljanje

Sredi junija letos so slovenski mediji objavili, da je bila v ljubljanski vodarni Kleče najdena močno presežena koncentracija 2,6 diklobenzamida,

razgradnega produkta aktivne snovi diklobenila, ki se kot herbicid trži pod imenom Casaron G. Seveda sta takoj poskočila javno podjetje Vo-Ka in Inštitut za varovanje zdravja RS in "dezinformirani" javnosti zagotovila, da je vse pod nadzorom, kajti kontaminirani vzorec naj bi bil odvzet iz zasebnega vodnjaka. Pravi piarovski štos! Kot da vsak vodnjak ni del širšega vodonosnika, kjer se zaradi dinamike podtalnice raztaplja prav vse. Voda je kot kameleon, ki verno posnema vzorce okolja, tudi strupene, in to vodarji zelo dobro vedo. Relativiziranje problema pa postane neokusno v trenutku, ko odgovorni zagotavljajo, da ljubljanska pitna voda ni zdravju škodljiva. O, pa je, kajti diklobenil je prepoznan kot hormonski disruptor, za katerega ni nikakršnih "še varnih" koncentracij. Skratka, v pitni vodi ga preprosto ne sme biti!

Ljubljanski štos z diklobenilom pa ima malce daljšo brado. Že decembra 2001 je v medije pricurljala novica o kontaminaciji vodarne Hrastje, s pošteno pripombo podjetja Vo-Ka, da je pri nas nadzor nad uporabo pesticidov nikakršen, saj ljudje strupijo vsevprek. Vmes, med obema kontaminacijama ljubljanske pitne vode, pa je kmetijski minister 27. februarja 2002 izdal odredbo, ki prepoveduje uporabo diklobenila na nekmetijskih površinah celotnega Ljubljanskega polja. Oho, torej je bila zadeva že v Hrastju kar resna! In potem, nekaj mesecev po izdaji prepovedi, se je ponovno izvedelo za kontaminacijo podtalnice, tokrat v Klečah. Kdo torej zastruplja prebivalce Ljubljane? Je to kmetijstvo ali druge dejavnosti, ki protizakonito uporabljajo ta herbicid na pokopališčih, v parkih, ob cestah ali na železniških progah? Za razkritje onesnaževalca res ni treba biti Hercule Poirot ali pa Sherlock Holmes, zadostujeta že dobra volja in zdrav motiv. Toda zgodilo se ni nič, čeprav že enkratno onesnaženje z diklobenilom povzroči najmanj triletno kontaminacijo podtalnice in strup obtiči v prsti več kot pet let. Diklobenil pa je hudo nevaren strup. Njegov dosje poleg akutnih znakov zastrupitve (poškodbe čutil za voh, vnetje oči, kože in dihal) ob dolgotrajnejši izpostavljenosti nizkim koncentracijam obsega še kronične učinke z degeneracijo ledvic, jeter in prostate ter že omenjeno hormonsko disruptivnost. Ta zmanjšuje oplodilno sposobnost moških in rodnost žensk, sproža spontane splave in povzroča razvojne nepravilnosti otrok, posredno pa ruši delovanje imunskega sistema in povzroča rakava obolenja dojk in mod. In prav transgeneracijski učinki hormonskih disruptorjev so najbolj tragični, saj usodno uničujejo zdravje generacij, ki se še rodile niso. Otroci bodo postali žrtve svojih brezvestnih staršev. Vsekakor problem, ki sodi v kazenski zakonik vsake civilizirane države. V Sloveniji se še ne zavedamo, da svojo prihodnost izbiramo danes. Ali znani zastrupljevalec, katerega številne žrtve so anonimne, ni zločinec? V klasični kriminalki imamo prepoznano žrtev in policijo, ki se odpravi iskat še neznanega zločinca. Ob množičnem zastrupljanju prebivalstva pa imamo že bolj ali manj znane zločince, anonimne žrtve pa le polnijo stolpce statistike, recimo tiste o porastu rakavih obolenj v Sloveniji. Toda življenje ni statistika in naše zdravje je neprecenljiva vrednota. In če smo se že odločili za zdravje, popravimo torej kazenski zakonik in poglejmo mimogrede še v EU. Tam so dekontaminacijo prebivalstva namreč začeli zares.

Odlašanje EU

Številni škandali, povezani z varnostjo prehrane, vse bolj pretresajo EU, bolezen norih krav, epidemije slinavke in parkljevke pa dioksinski piščanci in izbruh Listerie, poleg tega pa še zastrupljeni vodni viri. Javno mnenje se je tolikanj pregrelo, da je bila politika prisiljena hitro in odločno ukrepati. Prst je bil uperjen v industrijsko kmetijstvo, pogled uprt v predolge in nepregledne prehranjevalne verige in v kemične tovarne hrane. Leta 2001 je bil zato sprejet program Okolje 2010 pod geslom "Naša prihodnost, naša izbira!". V njem je bila predstavljena tudi tematska strategija trajnostne rabe pesticidov. Skupaj s "previdnostnim načelom" je bil postavljen normativni okvir za ukrepanje. Novoustanovljeni Evropski urad za prehrano ni odlašal niti trenutek. Udaril je v samo jedro problema, po pesticidih. Od sedaj dovoljenih 834 aktivnih snovi jih bo maja 2003 letelo iz prometa kar 320, pa še dodatnih 150 julija istega leta. Prvih 20 jih je že poprej! Skrajni čas je že bil, pravijo, da se temeljito počisti zastrupljena Avgijeva EU-štala, prav tako je bilo nujno načeti dogmo industrijskega kmetijstva, ki je bila z letno postavko, težko prek 50 milijard evrov, prava proračunska črna luknja. Pričel se je projekt razstrupljanja Evrope.

Samoorganizacija EU pa je kaj kmalu trčila ob vprašanje usklajevanja zakonodaje pri uporabi pesticidov, kajti pri tej izjemno tvegani tehnologiji je nujno odlično sodelovanje številnih sektorjev, kot so kmetijstvo, okolje, zdravje, varstvo pri delu, trgovina, transport, reševanje ob nesrečah in drugi. Vsaka država je vprašanje urejala po svoje, in ko je Evropska komisija leta 1976 pripravila prvi osnutek ustrezne direktive, je trajalo kar 15 let do končnega sprejetja te direktive v Evropskem parlamentu leta 1991 in še dodatnih 6 let do prenosa v pravni red držav članic. Toda potem je le steklo, nekaj je dodal Rio 1992, nekaj OECD-jev Pesticide Forum, pa še IFCS (International Forum on Chemical Safety). Vstop Avstrije, Finske in Švedske je leta 1995 prinesel presenetljiv zagon. Te tri države so dodobra osvežile sceno, saj so pokazale nove možnosti, preobrnile prioritete in dodale poučne lastne izkušnje. To pa je bilo tudi obdobje, ko so se pričeli prehranski škandali kar vrstiti. Evropa je padla v pravi kaos, v katerem so mediji dan za dnem objavljali zlovešče novice o zastrupljeni hrani, umrlih ljudeh in obolelih živalih. Zagovorniki industrijsko pridelane hrane so se poskrili za hrbte politikov. Prestrašeno in hkrati ogorčeno prebivalstvo ni verjelo nikomur več in zamajali so se številni oblastni stolčki. Sedaj so tudi politiki imeli argumente in proste roke, da odločno posežejo v dogajanje, ustanovili so močne neodvisne strokovne skupine Interservice Group on Pesticides, specialistično usmerjena Standing Committee on Plant Health (SCPH) in Scientific Committee on Plants (SCP) ter krovni sekretariat ECCO (European Commission Co-ordination). Ta deluje na dveh lokacijah, v Nemčiji kot Biologische Bundesanstalt fuer Land und Forstwirtschaft (BBA) v Braunschweigu in v Yorku v Angliji kot Pesticides Safety Directorate (PSD). Na delovnih sestankih predstavnikov skupine držav obravnavajo vsakič sveženj 10 pesticidov (sedaj že do 17 hkrati), in to vse vidike njihovega učinkovanja. Do sedaj so strokovne skupine imele več kot 120 delovnih sestankov. Obsežnost dela pa najbolje ponazarja podatek, da povprečni dosje za en sam pesticid obsega kar 50.000 strani! Res zgledno delo prek 200 raziskovalcev, ki se kaj radi pohvalijo s sijajnim delovnim ozračjem. Nič čudnega torej, da so izjemno učinkoviti in da so prav oni najzaslužnejši za pospešeno dekontaminacijo Evrope.

Dekontaminacija v štirih dejanjih

Najprej so pričeli obravnavati prvi seznam t. i. prioritetnih pesticidov, na katerem je bilo 90 imen aktivnih snovi. Večinoma so bili zahtevani dosjeji za posamezno snov nepopolni, zato so delovne skupine industriji pesticidov najprej le podaljšale roke. Iz prve skupine je bilo izločenih 36 pesticidov. Aprila 2001 je komisija za vsako aktivno snov na drugem seznamu, kjer jih je bilo 149, določila državo poročevalko, industrija pa je dobila dokončen rok za dostavo popolnih dosjejev (do aprila 2002) in zagotovilo, da sta možni odločitvi le dve, da ali ne. Iz druge skupine je bilo izločenih 94 pesticidov. Na tretjem seznamu je največja skupina pesticidov, skupaj kar 402. Rok za dostavo celovitih dosjejev pa se izteče maja 2003. Industrija je sporočila, da namerava zagovarjati le 150 aktivnih snovi, tako je že danes jasno, da bo izločenih najmanj 252 aktivnih snovi pesticidov. Tudi na četrtem seznamu se ponavlja podobna zgodba, industrija bo od skupaj 193 aktivnih snovi zagovarjala le 69 snovi, torej jih bo izločenih 124. Povzetek pokaže, da bo od skupaj 834 leta 1993 registriranih aktivnih snovi v pesticidih izločenih kar 506 snovi, torej dobrih 60 odstotkov. Pomembno je dodati, da bo pod drobnogled komisije prišlo še vse drugo, kar se prikriva pod industrijsko proizvodnjo hrane kot na primer 17 mikroorganizmov in virusov, 26 snovi, ki jih uporabljajo pri pripravi živalske krme, 35 rastlinskih ekstraktov, 30 feromonov in 55 snovi, ki jih sicer uporabljajo kot kemijske vabe, 30 rodenticidov za uničevanje glodalcev in celo tako vsakdanje snovi, kot so namizna sol, apno za posip in voski.

Voda v žarišču

Lotili pa so se tudi kontaminacije vode s pesticidi, saj je voda, univerzalno topilo, najboljši indikator zastrupljanja. Tako se je leta 1995 pričel projekt FOCUS, ki vrednoti vsa potencialna onesnaženja podtalnice. Tu je seveda temelj Water Framework Directive s pomembno novostjo, da kontaminacija podtalnice nikjer ne sme presegati standardov kontaminacije pitne vode pri vodovodni pipi. Nikjer, na nobenem črpališču torej nikakršnega mešanja kontaminirane vode z nekontaminirano, kar je priljubljena gasilska metoda vodarjev v Sloveniji. Toda ujemanje z znanim standardom 0,1 mikrograma strupa na liter vode se ugotavlja na globini le 1 m s pomembnim dodatkom, da se lahko standard še bolj zaostri zaradi dodatnih zahtev državljanov oziroma potrošnikov oziroma glede na krajevne geološke, pedološke, hidrološke in podnebne razmere. Tako določene mejne vrednosti strupov pa naši vrli vodni skrbniki imenujejo "politična volja", kajti po njihovem veljajo le "strokovno" utemeljene "še dopustne" koncentracije pesticidov. Hvala lepa za stroko, ki ima včeraj vse pesticide za nenevarne, danes ima še vse pod nadzorom, jutri pa ne bo več niti pristojna niti odgovorna za nič. Prav tako so vključeni vsi površinski vodotoki in njihovi ekosistemi, kjer je mejna vrednost toksinov lahko le tista, ki še "ne povzroča nikakršnih učinkov". Posebna pozornost je namenjena akumulaciji strupov, njihovemu kumulativnemu učinku in pogostosti uporabe ter splošno znanim slovenskim nemarnostim, kot so nepravilna raba, pranje škropilnic v bližnjem potoku, vsesplošno odmetavanje embalaže in neuporabljenih ostankov strupov in drugi biseri iz naše kulture bivanja. Takim nemarnežem EU odmerja visoke kazni in odpoved vseh subvencij!

In že smo pri ljudeh! Klasični ADI (Acceptable Daily Intake) določa skupno količino ostankov toksinov v vsakodnevni hrani, ki naj ne bi v življenjskem obdobju povzročala zdravstvenih težav 60 kilogramov težkemu človeku. Vsi se zavedajo, da ADI ni najboljša rešitev, ker je preveč deterministična. Težaško delo je tudi pri določanju največjih še dopustnih količin pesticidnih ostankov v hrani, MRL (Maximum Residues Levels). Pri 900 uporabljanih aktivnih snoveh za le 150 živilskih izdelkov na trgu to znese kar 135.000 standardov, ki jih obravnavajo številni akti EU.

Verjetno se nam kar samo po sebi poraja vprašanje, kako to, da je politiki v razmeroma kratkem času končno uspelo zajeziti to strahotno strupeno povodenj, ki je dolga desetletja preplavljala Evropo. Industrija je imela na razpolago kar 15 let, da je spoznala resnost namere politike in da se je pripravila za "zagovor" pesticidov. Ob tem, da povprečni stroški izdelave popolnega dosjeja za eno samo aktivno snov znašajo kar 3,7 milijona evrov, bi vsakršno vztrajanje pomenilo finančni polom. Industrija je torej sama izbrala, katere pesticide bo obdržala na trgu. Tu sta poglavitno vlogo odigrala obseg trga in tržni delež. In ker se tudi vplivni WTO ni vmešaval, je ostala edina težava v samem industrijskem kmetijstvu oziroma v njegovi "omajani konkurenčnosti". No, tudi to je šlo zlahka, saj se je EU nedvomno odločila, da podpre razvoj trajnostnega kmetovanja. Odločno je bilo poudarjeno, da imata zdravje prebivalstva in stanje okolja prednost pred količino pridelane hrane! Na južni strani Alp pa nič novega, vse po starem! Pri nas še sami kmetijski strokovnjaki ne vedo, kaj storiti s kmetijstvom, zdravstvo tone v izgubah zaradi vse bolj bolne populacije, okolje sanja o nekakšnih vetrnicah, vodarji pa si ne upajo pred ljudi s poštenimi analizami "pitne" vode. Toda treba bo priti, ker se hitro bliža 1. januar 2003, ko bo v Sloveniji nepreklicno začela veljati "vodna" zakonodaja EU. Kdo bo prebivalstvu zaprl pipe polovice vodovodov, iz katerih danes teče zastrupljena "pitna" voda?

Slovenski primer

Že maja 2001 je komisija EU izdala poročilo, v katerem navaja črno listo 553 kemičnih snovi, za katere obstaja verjetnost, da so hormonski disruptorji. V ožji izbor je prišlo 31 aktivnih snovi pesticidov, med njimi so lindan, zineb in etil paration takoj izgubili vse možnosti, da dobe registracijsko dovoljenje. Previdnostno načelo je pri hormonskih disruptorjih najbolj zaostreno. Toda pri nas se nihče (noče) ne ukvarja s hormonskimi disruptorji, tudi takrat ne, ko nam Evropa pošilja to temo v obvezno branje in ukrepanje. Na prvi seji Medresorne komisije za varno ravnanje s kemikalijami - MKVRK (nekdanja Medresorna komisija za ravnanje z nevarnimi snovmi - MKRNS je bila zaradi pritiskov agrokemičnega lobija novembra 2000 razpuščena) 16. novembra 2001 sem predlagal takojšnjo obravnavo navedenega dokumenta EU, ki so ga sicer že maja 2001 prejeli vsi odgovorni vladni organi. Obravnaval pa ga ni nihče, niti Urad RS za kemikalije ne. Na drugi seji MKVRK 1. februarja 2002 se je evropsko poročilo sicer obravnavalo, toda to je bilo tudi vse. Naslednje, torej tretje seje MKVRK enostavno ni bilo več, niti ni bil članom poslan zapisnik druge seje. Tokrat je komisijo za nedoločen čas razpustila kar sama predsedujoča, sicer direktorica Urada RS za kemikalije, Dunja Piškur Kosmač. Čuden svet, vlada ustanovi medresorno komisijo kot kolektivni svetovalni organ za kemično varnost države, pa ga samovoljno zamrzne direktorica Urada RS za kemikalije. Minister Dušan Keber, njen šef, ji tega najbrž ni ukazal, saj bi jo zaradi blokade dela MKVRK moral kvečjemu po hitrem postopku odsloviti, njega pa premier, ker mu sesuva standard kemične (beri: nacionalne) varnosti države. Toda zgodilo se ni nič, razen da se sedaj lahko še bolj nemoteno nadaljuje zastrupljanje prebivalcev Slovenije. Toda ne za dolgo!

Evropa je odločno pričela dekontaminacijo državljanov, mi pa šele pričenjamo spoznavati, kako kontaminirani smo. Pri nas se že prebuja ogorčena javnost, v Murski Soboti in v Ljubljani že zbirajo podpise v podporo zahtevam po zdravi pitni vodi. Po 1. januarju 2003 pa bo v do sedaj skrbno pokritem piskru slovenske pitne vode tako ali tako zavrelo!

Sorodna tema v dnevnih novicah: Danes je svetovni dan hrane.