16. 10. 2002 | Mladina 41 | Politika
Drnijev veliki dan
Velika žrtev LDS
Janezov nasmeh 9. oktobra
© Igor Škafar
Oglasile so se zlate fanfare, ptički na drevesih so slavnostno zažgoleli, nekje izza obzorja je zamolklo zadonelo: naš na videz dosmrtni prvi minister je tudi uradno izrekel, da vendarle ga zanima predsedniški stolček. Kdor je vsaj malo spremljal njegovo obnašanje v zadnjem tako političnem kot zasebnem obdobju, ne more biti nad v sredo razglašeno dokončno odločitvijo o kandidaturi prav nič presenečen.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 10. 2002 | Mladina 41 | Politika
Janezov nasmeh 9. oktobra
© Igor Škafar
Oglasile so se zlate fanfare, ptički na drevesih so slavnostno zažgoleli, nekje izza obzorja je zamolklo zadonelo: naš na videz dosmrtni prvi minister je tudi uradno izrekel, da vendarle ga zanima predsedniški stolček. Kdor je vsaj malo spremljal njegovo obnašanje v zadnjem tako političnem kot zasebnem obdobju, ne more biti nad v sredo razglašeno dokončno odločitvijo o kandidaturi prav nič presenečen.
Širša javnost je bila o tej odločitvi, kot se spodobi, poučena naravnost iz njegovih ust, hecno je bilo nemara samo to, da je veselo novico naznanil na tiskovni konferenci, ki jo je pripravil kako uro pred tem, preden se je o njegovi odločitvi sploh začela odločati sama stranka, a kdo bi bil drobnjakarski glede časovnega sosledja tedaj, ko ima stranka liderja rada tako nepopisno, kot ljubi svojega Drnija LDS. Svoj zgodovinski I do je tesni prijatelj Biance Jagger prvič uradno dahnil v sicer precej baročni, a izrazito tesni vladni sobanici, ki je bila tako kot nalašč za ustvarjanje tiste ravno pravšnje mešanice svečanosti in intime, ki je bila najprimernejša za ta veliki trenutek v nikoli končani zgodbi slovenske državotvornosti. Slavljenec se je skozi stranska vrata pojavil z odlično zdizajniranim mladostniškim nasmehom, ki je ferceral v popolnem premem sorazmerju s trenutno frekvenco utripajočih flešev, da pa se za tem zmagovalnim smehljajem vendarle skriva nikoli zares premagana tesnobna averzija do predstavnikov medijev, so izdajale samo tiste dobre stare vednošvigajoče lisičje oči. “Vse tole zame?!” se je za krhanje ledu pohecal proti legiji naravnost predse postavljenih novinarskih rekorderčkov, nakar je iz rokava stresel dve/tri o vremenu.
To je namreč očitno čemerno-jesensko, a je dogajanje po Drnijevih besedah kljub temu precej živahno in dinamično, s čimer se je prišel pravzaprav pohvalit. Predvsem je bila to usodno sredo pri nas na obisku visoka ameriška delegacija, ki so jo iz matične države odposlali kot “zadnje preverjanje za Nato pred jesenskim vrhom v Pragi”, z njo je bila opravljena cela vrsta skrajno pozitivnih pogovorov, tako da naj bi bili v tem trenutku preskrbljeni vsi elementi, ki tako rekoč zagotavljajo novembrsko povabilo. Nadalje je bilo na isto nepozabno sredo v Bruslju sprejeto tisto končno poročilo Evropske komisije, ki je za Slovenijo spet čudovito pozitivno, saj je v kratkem času menda grozno napredovala, tako da smo tudi na tem področju tik pred povabilom in sprejetjem v Evropsko skupnost. Sklepna finančna pogajanja tako ali tako neformalno tečejo že nekaj mesecev in od tega trenutka je naš končni plemeniti cilj pravzaprav odvisen samo še od dejavnikov, na katere nimamo nobenega pravega vpliva.
Tretji izmed dogodkov, ki so se zgodili na ta dan, ki bi moral nedvomno po hitrem postopku postati dela prost državni praznik, pa je bolj take osebne narave. “Odločil sem se, da dokončno kandidiram!” Odločitev je sicer napovedal že pred časom, a je vmes raje “držal določene reserve”, to pa zato, ker pač opravlja tisto pomembno funkcijo predsednika vlade in ga je skrbelo, ali jim bo uspelo s kolegi opraviti prav vse prednostne naloge za to obdobje. Toliko za kratek uvod, ima kdo kakšno vprašanje? No, imeli smo seveda jih, vse skupaj pa nas moral verjetno še najbolj zanimati odgovor na tisto, ki ga je naslovnik sprejel z daleč največ vidnega odpora, tako vidnega, da je, preden je nanj odgovoril, najprej s palcem in kazalcem zagrabil za drobčkani črni mikrofon pred sabo. Kaj, če ne bo izvoljen? Bo odstopil? “Ne bi rad govoril o odstopih danes, ko najavljam kandidaturo.” Pustimo vendar času čas in se s problemi ukvarjajmo, ko se bodo pojavili, reagirajmo takrat, ko reakcijo od nas zahteva sama situacija! Nam je pa zato podaril bistveno bolj jasen odgovor na vprašanje, kdaj bo s položaja premierja odstopil, če bo kandidatura uspešna, in sicer: “Pred volitvami vsekakor ne, to je jasno.” V navezavi na to točko se je sicer nekoliko zapletel, ko se je spravil razlagat, da pred tem pač ne bi kazalo kaj preveč odstopati, ko pa je treba postoriti še toliko ključnih reči, nakar je nekje na sredi zastal, ker se je verjetno spomnil, kako težko bi bilo to misel uskladiti s prej posredovano podobo, po kateri lahko z mirno vestjo kandidira, saj je za naš vkorak v Indijo Koromandijo tako rekoč nared že čisto vse. Na srečo ni bil ob tej drobni drobni nedoslednosti prav nobeden izmed zbranih novinarjev dovolj zoprne volje, da bi se spravil izganjat hudiča. Drni je v slovo tako zmogel še en velik vseobsegajoč hraber nasmeh, nakar je moral odriniti proti Gorenjski, kjer ga je moral možganski trust njegove najljubše stranke pravzaprav sploh še potrditi.
LDS seje svojega sveta ponavadi prireja v ljubljanskem TR 3, ker pa je šlo tokrat za tako epohalno sejo, smo dobili novinarji redko priložnost na ušesa vleči skozi nepredušno zaprta vrata častitljive škofjeloške starine: ost strankinih mentalnih kapacitet se je namreč zbrala v gornjih prostorih impozantne Kašče, ki poleg historične dediščine dublira tudi kot oštarija, in to ne kar kakšna, tako da so si lahko na račun svojega Velikega dne in seveda, tako kot vedno, vas vsi tisti odličniki potem še pošteno omastili brk. Predsedniku se ni na sejo sicer očitno prav nič mudilo, je pa zato iz zatemnjenega mercedesa potem toliko bolj osupljivo gibko kot panter smuknil v objem Irme Pavlinić Krebs in se zgoraj, kjer se je sestanek začel že davno pred tem, usedel kar na dva stola skupaj.
Kako najedalo bi znalo zopet vleči paralele, a najedal je že tako ali tako preveč, da pa ne bi koga vseeno pretirano zaskominalo, so nas po kratkem fototerminu mirno vrgli ven, skozi zapirajoča se vrata smo slišali samo še Gregorja Golobiča, kako odreja, da bo razprava prestavljena na čas štetja glasovnic, ko zbrani tako ali tako ne bodo imeli početi česa drugega. Prav res, le zakaj bi kdo hotel razpravljati pred glasovanjem? Celotna prireditev je bila resnično v celoti podrejena absolutni ekspeditivnosti, saj so se veseli delegati v spodnje prostore prismejali že slabo uro kasneje. Medtem ko so na njegovo zdravje vsi skupaj živahno tankali rdečino (dasiravno je strankina prva liga periferijo zapustila zanimivo hitro), je Drni že tako preobloženi hrbet še zadnjič podstavil TV-kameram in vanje čustveno dahnil: “Kocka je padla!”
Ko so kamere nehale brneti, je premier v najožjem krogu novinarjev povsem spontano pomodroval še nekaj o tem, kako ni niti Jospin prav ničesar napovedal pred končnim volilnim izidom in je odstopil šele po njem, potem pa se je - ne da bi se sploh pofočkal pri toplem kameradskem druženju v kleti - vkrcal nazaj v mercedesa. Gregor Golobič, po napovedih najresnejši kandidat za novega prvaka stranke, je ob tem izjavil, da je bila v soglasni odločitvi članov sveta izkazana predvsem njihova nesebičnost, saj uboga LDS s tem izgublja prvoklasnega vodjo. Ker pa bo Slovenija s tem na boljšem za tako sposobnega predsednika, se cena navsezadnje vseeno ne more zdeti previsoka, saj je bila slovenska liberalna demokracija (tudi to je bilo dejansko izrečeno) vedno zadnja stranka, ki bi jo zanimali najožji lastni interesi.