Davčna utaja na vrhu

Službeni audi, ki obrambnega ministra prevaža po zasebnih opravkih, je le pingvin na ledeni gori. Pozabimo za trenutek na lepote pingvina in si oglejmo celo ledeno goro. V resnici se je država znašla pred zoprnim problemom. Če bo davčna oblast resno brala zakone, ki urejajo njeno poslovanje, in če bo spoštovala načelo enakosti pred zakonom, bo morala davkarija (vsaj) šestim najvišjim državnim funkcionarjem izstaviti račun za neplačane davščine in zamudne obresti. Če davčna oblast (vsaj) šestim najvišjim državnim funkcionarjem ne bodo naložile doplačila davkov, bo davčna oblast resno ogrozila lastno verodostojnost.

Za kaj gre? Davčna zakonodaja pravi, da mora davčni zavezanec v dohodninsko osnovo všteti tudi prejemke v obliki bonitet v zvezi z delovnim razmerjem. In kaj je boniteta? Boniteta je, med drugim, če je davčnemu zavezancu v uporabo dano službeno vozilo in potem davčni zavezanec službeno vozilo uporablja tudi za privatne namene.

Da bi razumeli, zakaj je zasebna uporaba službenega vozila le pingvin na ledeni gori, se za trenutek prestavimo v starodavno slovensko mestece, v Škofjo Loko. Tam se je sredi prejšnjega tedna dogodil svet največje vladne stranke, LDS. No, v resnici nas vsebina sestanka na tem mestu ne zanima. Zanima nas, kako so se na sestanek pripeljali pomembni državni funkcionarji. Pač, na sestanek glavnega strankinega organa so se morali pripeljati tudi člani vlade. Ti pa so se do Škofje Loke pripeljali na tri povsem različne načine.

Oglejmo si te tri načine: nekateri ministri so se v Škofjo Loko lastnoročno pripeljali z lastnimi osebnimi avtomobili. Klobuk dol.

Drugi so se lastnoročno pripeljali z avtomobili, ki so v lasti države, vendar jih imajo ministri na voljo tudi za zasebno uporabo. Ministrom, ki lastnoročno vozijo avto v državni lasti, se ta boniteta všteje v dohodninsko osnovo.

Obstaja pa še tretji način potovanja. Nekaj članov vlade s predsednikom na čelu se je na strankin sestanek v Škofji Loki pripeljalo z vozilom v državni lasti, ki ga je upravljal šofer (ki je hkrati tudi varnostnik). Tistim članom vlade, ki jih je na sestanek sveta LDS pripeljala službena limuzina s službenim šoferjem, vladno računovodstvo ne obračunava bonitete.

Situacija je torej zelo smešna: tistim državnim funkcionarjem, ki avto v državni lasti vozijo lastnoročno, vladno računovodstvo obračunava boniteto. Tistim državnim funkcionarjem, ki avta v državni lasti ne vozijo lastnoročno, pač pa imajo v avtu šoferja, pa vladno računovodstvo bonitete ne obračunava. Kako je to mogoče? Vlada se v tem primeru sklicuje na določila uredbe o varovanju določenih oseb. Hm.

V Sloveniji trenutno obstaja šest visokih državnih funkcionarjev, ki imajo kot varovane osebe tak status, da jih naokoli prevaža varnostnik. Ti visoki državni funkcionarji so predsednik republike, predsednik vlade in predsednik parlamenta; za odtenek drugačen pa je varnostni status zunanjega, obrambnega ter notranjega ministra.

Na obrambnem ministrstvu (in v vladi) skušajo javnosti prodati interpretacijo, da je vladna uredba o varovanju določenih oseb tista pravna podlaga, ki najvišjih državnim funkcionarjem po eni strani omogoča, da službeni avto uporabljajo v zasebne namene, po drugi strani pa naj bi iz uredbe o varovanju določenih oseb izhajalo, da uporaba državnega avta za zasebne potrebe razveljavi tiste člene zakona o dohodnini, ki opredeljujejo, kaj je boniteta.

Pravna filozofija, ki nam jo skuša prodati vlada in obrambno ministrstvo, je nevzdržna. Ogledali smo si vladno uredbo, na katero se sklicuje obrambno ministrstvo. Ta uredba pravi zgolj to: "Po tretji stopnji Policija varuje osebo, ki opravlja funkcijo (...) ministra za obrambo." Vladna uredba o varovanju torej ne govori o uporabi službenih avtomobilov za zasebne namene. Govori zgolj o tem, da je obrambni minister varovan "po tretji stopnji". In čisto nič drugega. Niti to ni definirano, kaj je "tretja stopnja".

Zato pa o uporabi službenih avtomobilov govori druga vladna uredba. Ta dopušča možnost, da uporabnik službenega vozila to uporablja tudi za zasebne potrebe. Vendar mora v tem primeru vladno računovodstvo uporabniku obračunati boniteto. Vsaj šestim funkcionarjem računovodstva uporabe službenega avta za zasebne potrebe ne obračunavajo kot bonitete. Hkrati pa je neizpodbitno, da je službeni avto uporabljen za zasebne potrebe, če se predsednik republike z njim pelje na tržnico. Službeni avto je uporabljen za zasebne potrebe, če se predsednik parlamenta z njim odpelje do Tivolija, kjer potem opravi redni trening za nastop na jesenskem maratonu. Službeni avto je v zasebni uporabi, če ministrski predsednik z njim potuje na sestanek sveta LDS. Službeni avto je uporabljen za zasebne potrebe, če obrambni minister z njim razvaža družinske člane. Službeni avto je uporabljen za zasebne potrebe, če članico županjine družine odpelje do glasbene šole. Na osnovi obstoječih predpisov je uporaba službenega vozila za zasebne potrebe dopustna. Vendar uporaba službenega avta za zasebne potrebe ni čisto zastonj. Kljub temu, da davčna zakonodaja ni napisana v najbolj briljantni slovenščini, je dovolj jasna: kdor službeni avto uporablja za zasebne potrebe, mora to boniteto všteti v davčno osnovo. Ne obstaja noben zakon, ki bi razveljavil splošno določilo zakona o dohodnini, ki pravi, da je treba ob uporabi službenega avta za zasebne potrebe obračunati boniteto.

Dejstvo, da skuša obrambno ministrstvo s sklicevanjem na vladno uredbo o varovanju prikriti nespoštovanje zakona o dohodnini, pa je naravnost smešno. Vladna uredba je akt, ki ureja interne vladne zadeve in na noben način ne more derogirati določil davčne zakonodaje. Nobenega zakona ni, ki bi določal, da visokim državnim funkcionarjem ni potrebno plačati te ali one davčne dajatve. Ker zakon ne določa izjem, je sklicevanje na nekakšne vladne uredbe hud cinizem. Če državni funkcionarji menijo, da bi morali biti deležni večjih privilegijev, to lahko dosežejo; vendar se lahko splošnim zakonskim obveznostim izognejo le z izjemami, ki jih navaja specialni zakon. Umevanje, da so privilegiji del nekakšnega naravnega prava in da zakonska kodifikacija privilegijev ni potrebna, je nevzdržno.

In zdaj k izračunom, ki bodo pokazali, da pri štoriji o vladnih avtomobilih ne gre za banalne vsote in da ne gre za folklorno preganjanje mikroskopskih privilegijev. Predpostavimo, da se funkcionar tudi po zasebnih opravkih prevaža z novim službenim vozilom, vrednim 10 milijonov SIT. Predpostavimo, da bruto plača državnega funkcionarja znaša milijon SIT. Vse tri predpostavke so zelo realistične. Če s temi predpostavkami nakrmimo računalniški program na spletnem naslovu www.swtools.si, ki pomaga pri dohodninskih obračunih, pridemo do šokantnih zaključkov. Če državni funkcionar bonitete, ki nastane z uporabo službenega avta za zasebne potrebe, ni vštel v dohodninsko osnovo, je v enem letu plačal za več kot milijon SIT prenizko dohodnino! Ali če smo povsem natančni: ob navedenih predpostavkah je državni funkcionar plačal natanko 1.121.760 SIT prenizko dohodnino. Hkrati je v letu dni plačal 463.680 SIT premalo prispevkov. Kaj bi se zgodilo navadnemu državljanu, če bi davkarija ugotovila, da ji je dolžan milijonsko vsoto? Kaj bi se zgodilo, če bi se dolg nalagal izleta v leto? Halo, uprava za izvrševanje kazenskih sankcij? Je v zaporih dovolj prostora?