Policijska država

Pred nekaj tedni je ameriško zunanje ministrstvo objavilo poročilo o spoštovanju verske svobode po svetu. Za Slovenijo so ZDA, ki se zadnje čase sicer ne morejo ravno pohvaliti s kakšnimi zelo visokimi standardi spoštovanja človekovih pravic, zapisale, da vladna politika prispeva k svobodi verskega izražanja, da pa se je vseeno zgodilo nekaj dogodkov, ki državi ne morejo biti ponos. V poročilu sta poleg nedokončane denacionalizacijske zgodbe še posebej omenjena islamska verska skupnost in njen neuspešen boj za džamijo. In ta neuspešni boj je postal tudi predvolilna kost, v katero pa je večina kandidatov zagrizla na napačen način. Namesto da bi se zavzemali za postavitev verskega objekta, o tej temi raje molčijo ali pa ponujajo plitve farizejske odgovore o džamiji brez minareta. Predvolilne izjave izmikajočih se kandidatov so pravzaprav čisto logične, v Sloveniji je kljub pravno zapovedani enakosti in modni toleranci še zmeraj razširjena potlačena nestrpnost do drugače verujočih. Muslimani v Sloveniji še posebno v obdobju po 11. septembru niso ravno priljubljeni. Na internetnem forumu je tako Ahmed z Jesenic zapisal. "Kljub temu, da smo v Sloveniji v večjem številu prisotni že kar nekaj desetletij in v teh letih nič nismo naredili, kar bi kazalo našo sovražnost proti Sloveniji, se nas obravnava kot nekakšne 'speče celice' Al-Kaide."

Ena izmed zgodb prikrite sovražnosti se je dogodila 14. oktobra, v Ljubljani, na Pražakovi ulici. Zjutraj je bilo mrzlo, a obetal se je topel dan. Žena slovenskega muftije Osmana Đogića je stopila iz stolpnice in se odpravila v trgovino. Bila je pokrita z ruto, kar je verska obveza za muslimanke. Nedaleč od vhoda sta jo ustavila policist in policistka, oba v civilu, in od nje zahtevala potni list. Ker ga ni imela, pokazala pa je nekatere druge dokumente, je poklicala moža, ki ji je na ulico prinesel pozabljeni potni list. Policistoma to ni bilo dovolj, eden izmed njih je potni list spravil v žep in zahteval 10.000 SIT "Ker državljanka BiH ni pokazala dovoljenja, s katerim dokazuje zakonitost vstopa in prebivanja v Sloveniji, je bila na kraju prekrška kaznovana z denarno kaznijo," so pozneje pojasnili na Policijski upravi Ljubljane. Tistega ponedeljka se je zgodba nadaljevala na policijski postaji, kjer so se po posredovanju bosanskega veleposlaništva in avstralskega konzulata policisti odločili, da ji za storjeni prekršek izrečejo pisno opozorilo.

In kaj je v takšni povsem običajni zgodbi tako neobičajno, da si zasluži pridevnik verska nestrpnost? Odgovor je zelo enostaven. Po trditvah policije sta policista v civilu muftijevo ženo ustavila "zaradi suma, da je v prekršku". Kakšen naj bi bil ta prekršek, nam policisti, dokler ne bodo znani rezultati posebne preiskave, še niso znali povedati. A ni težko domnevati, kaj je tisto, kar je v zgodnjem oktobrskem jutru zmotilo dva policista v civilu. Muftijeva žena je bila pokrita z ruto ali z mahramo, kakor ji pravijo muslimani. In ker je bila videti drugačna, morda celo nevarna, sta jo policista pač ustavila. Neznana oseba jima je bila sumljiva le zato, ker je bila pokrita z ruto. Takšen način razmišljanje je nevzdržen in hitro pripelje do hudega kratenja človekovih pravic. Vendar to ni bila edina napaka policistov. Ko sta poskušala pokrito neznanko identificirati, se najprej nista hotela predstaviti, potem sta se, vsaj po muftijevih besedah, vedla zelo arogantno, nato poklicala uniformirano podporo, osumljenko in njenega moža "povabila" na policijsko postajo, njej zagrozila s sodnikom za prekrške in odvzemom prostosti. Kljub temu da skopo policijsko poročilo govori o profesionalnosti, pa je vendar najmanj nenavadno, da sta policista že izrečeni ukrep denarne kazni po pogovoru na policijski postaji in posredovanju diplomatov spremenila.

O dogodku je javnost obvestil slovenski muftija, zaradi "bližnjega srečanja s tajno (in javno) policijo" pa je slovenskim oblastem postavil več vprašanj. Med njimi tudi, ali je njegovo stanovanje pod stalnim policijskim nadzorom in ali je nošnja verskega oblačila že dovolj velik razlog za sum in vdor v posameznikovo intimnost. Odgovor policije je bil kratek. "Policisti izvajamo svoje naloge skladno z zakonskimi predpisi, in sicer enako zoper vse osebe, ne glede na njihovo narodnostno oz. versko pripadnost". Z leporečjem pa se slovenski muftija ne strinja. "Policija je pokazala veliko dozo verske in nacionalne netolerance, tako v samem postopku kot seveda tudi s tem, da je zaradi rute osumila mojo ženo. Nočemo pa se postavljati nad zakon; če v zakonu piše, da moramo imeti tujci s sabo potni list, ga moramo seveda nositi. Čeprav ne maram delati konstruktov, pa je bilo v dogodku veliko nenavadnih stvari, recimo, zakaj sta bila pred mojim stanovanjem policista v civilu." Policija bo konkretnejše poročilo o dogodku izdelala po koncu posebne preiskave, ki naj bi jo od Policijske uprave Ljubljana zahteval Marko Pogorevc. Šele takrat bodo povedali tudi odgovore na vprašanje, zaradi suma katerega kaznivega dejanja sta ustavila muftijevo ženo. In zakaj sta se potem, kljub že ugotovljeni identiteti, odločila, da jo kaznujeta in da jo bosta odpeljala na policijsko postajo. Lahko pa bi odgovorili tudi na vprašanje, če bi policisti na cesti ustavili tudi kakšnega v meniško kuto zavitega brata ali pa z oranžno barvo ovitega predstavnika harekrišnovcev. Sicer pa so takšne posebne strokovne ocene policijskega postopka nekaj čisto običajnega.

Kljub vsemu pa je imela muftijeva žena pravzaprav srečo; če se zanjo ne bi postavil njen mož, ki pozna tako pravni jezik kot pomembne ljudi, bi bil postopek policistov drugačen. Pa tudi izrečena kazen bi bila višja.

V četrtek zjutraj je muftijo na lastno pobudo poklical Matjaž Hanžek.