Druga štiriletka

Sedeli smo v njegovi pisarni in moje zadnje vprašanje je bilo, ali mi - glede na to, da je pravi Mariborčan - lahko našteje pet nogometašev prve postave državnih prvakov. Boris Sovič je počakal trenutek, nato pa odgovoril: "V Mariboru je veliko dobrih športnikov, navsezadnje je Maribor veliko športno mesto. Župan ni v položaju, da bi našteval ključne športnike v vseh pomembnih športih. Če bi poznal samo ene, bi bilo nekorektno do drugih, zato tudi tukaj skušam biti zelo ekvidistanten." Oblika in vsebina izjave sta značilni za dominantnega človeka mariborske politike zadnjih štirih let, župana, ki namerava ostati župan in ne razmišlja o drugih zaposlitvah, o katerih se širijo predvolilna obrekovanja. "Če bi se volilci odločili drugače, bi šele tisti trenutek začel razmišljati, kako naprej."

Kot se zdi, za to ni prav veliko možnosti. Edini možni kredibilni nasprotnik Alojz Križman ne kandidira, saj namerava nadaljevati kariero državnega svetnika, prav tako ne desna protiutež Franc Kangler. Mariborska izpostava LDS je - po Partljičevih izkušnjah; pred volitvami je imel iz tedna v teden manjšo podporo - do zadnjega odlašala z objavo imena kandidata Milana Petka, SDS kandidira Davorina Kranjca, ki je pogosto enakega mnenja kot župan, med neodvisnimi kandidati pa je najzanimivejša Magdalena Medved, direktorica Mariborskih kinematografov in deklarativna Sovičeva nasprotnica, ki se je preizkusila že na prejšnjih volitvah.

Predvolilni dvoboji na lokalni televiziji in retuširani obrazi ali stare fotografije, ki izžarevajo srečo in optimizem, so prav to, kar je Maribor potreboval ob kopici trgovinskih napisov, ki so se v zadnjem desetletju razmnožili pod Pohorjem. Ob osamosvojitvi sta bili dve tretjini meščanov zaposleni v industriji, tretjina v storitvah. Zdaj je ravno nasprotno in samo med Sovičevim županovanjem so odprli štiri hipermarkete, kjer je delovnih mest veliko, a za nekdanje delavce to najpogosteje ni prava rešitev. Po županovem mnenju je sicer "tudi v industriji opaziti vzpon, a brez spektakularnih partnerstev". Vzpostavlja se struktura brez nekdanjih gigantov, kakršna sta bila TAM in TVT, vendar z večjimi podjetji, ki naj bi zagotavljala večjo stabilnost zaposlenim. "Največje mestne težave, visoke stopnje brezposelnosti, smo se lotili tudi z aktivno politiko zaposlovanja," pojasnjuje smer, po kateri pluje Maribor.

Pred letom je bila največja mariborska težava ta, da mesto ni bilo izbrano za sedež elektroholdinga. Poraz mestnih politikov v sporu z državnimi Sovič, nekdanji državni sekretar za energetiko, vidi kot "poraz stroke. V tisti stranki so se tako odločili in niti argumenti znotraj stranke jih niso prepričali". Soviču se sicer rado "po naključju" zareče, da skuša pomagati tudi drugim, "tudi v omenjeni stranki, da bi izboljšali svoje stike s centralo". Večletna nesoglasja med strujama mariborske LDS mu omogočajo, da postaja njegov položaj dejanskega voditelja koalicije v mestnem svetu še močnejši. "Čeprav je treba računati z različnimi mnenji, nam je stranke v ključnih projektih uspelo povezati." Mestni svet pa je hkrati organ, na katerega je mogoče zvrniti krivdo za marsikatero nerešeno mestno težavo. In pred volitvami kar naplavlja podatke, ki so jih zbirali za časa mandata.

Gradbeništvo in ekologija sta polji, kjer se mnenja najbolj razlikujejo. Komunalno podjetje Nigrad je med meščani prav razvpito; zadnja potegavščina je bila črna gradnja solnega stolpa sredi Peker (brez soglasja krajanov), direktor Zlatibor Krajnčič pa za javne razpise pogosto uporablja podjetje, ki ga vodi njegov sin. Tudi njegova žena je vpletena v nenavadno prodajo poslovnih prostorov. Nigrad je podjetje v večinski lasti občin (najprej mariborske), Sovič pa sicer prisega na načelnost. Pravi, da je Krajnčiču povedal, da "takega poslovnega ravnanja ne morem jemati za sprejemljivo", in poudarja, da poslovno poročilo tega in drugih javnih podjetij vsaj dvakrat ni prišlo v obravnavo mestnega sveta, ko bi se ta lahko odločil za obravnavo. "O poslovanju tega podjetja bi lahko spregovorili tam, če bi to res želeli." Sorodstvene vezi pa nanj "učinkujejo tako, da je do njih nezaupljiv". Ob prodaji 12 tisoč m2 mestnih zemljišč na Studencih podjetju Kograd so pozabili na javni razpis, kritiki pa občini očitajo, da je bil prostor, namenjen za stanovanja, uporabljen za trgovsko središče. Vseeno Sovič meni, da "je šlo z vidika lokalne skupnosti za pravilno odločitev", čeprav ne pozablja na načelnost. "Osebno zahtevam, da se opravi javni razpis, in če bi me pred prodajo vprašali, bi vztrajal pri tem."

Med nerešenimi vprašanji, s katerimi se bosta morala župan in mestni svet še ukvarjati, je tudi vprašanje odlagališča odpadkov, saj bo staro odlagališče prihodnje leto polno. Za Pekel, ki se v predlogih omenja od leta 1986, je že med prejšnjo predvolilno kampanjo dejal, da tam ne bo odlagališča. Čas pa bo pokazal, kako strokovno podprta sta dva osrednja ekoprojekta: projekt reciklažnega središča, ki je po trditvah strokovnjakov zgolj obrat za sortiranje, ki ne deluje po predvidenih načrtih, in projekt osrednje čistilne naprave za odpadne vode Maribora. Pri obeh naj bi šlo za precejšnje nesorazmerje med načrtovanimi učinki in stroški. Ti so prav presenetljivo visoki.

Končana ni niti obnova SNG, kjer je LDS merila notranje razmerje moči. Mestni načelnik za družbene dejavnosti Goran Rajič je Soviča obtožil, da ne podpira obnove, Sovič pa je končal javno polemiko. "Kadar govori kot predstavnik mestne uprave ali njenega dela, mora upoštevati njena usklajena stališča," je poučil podrejenega. In nikakor ne pritrjuje glavnemu očitku o neodločnosti ali nekonfliktnosti, ki mu ga nenehno izrekajo njegovi nasprotniki.