"Čudna" predsedniška funkcija

Predsedniška tekma je v polnem razmahu. Ne le da iz vsakega medija pri vseh luknjah ven štrlijo predsedniški kandidati, njihove izjave, pikantnosti o njih itd. itd. (še dobro, da jih je ostalo "samo" devet in ne vseh začetnih šestnajst pretendentov) - po vsakem večjem soočenju nam servirajo še strokovne ocene njihovih nastopov: z modno-vizualnega, verbalno-retoričnega, reklamno-piarovsko-komunikacijskega, psihološkega, celo s politološko-sociološkega vidika včasih - vemo in ocenimo lahko tako rekoč vse. Le nekaj meni, večnemu tečnežu (morda edinemu med milijonom in pol volilcev) tu manjka: spraševanje in potem ocena, koliko je ves ta medijski cirkus sploh usmerjen v pravi, ustavno zaželeni cilj - dobiti predsednika republike "po meri ustave", torej človeka, primernega prav za to funkcijo.

Gotovo ni samo eden primeren za to - že zato je prav in nujno, da se jih poteguje za ta položaj več. Ampak pomembno je ne le to, koliko je kandidatov in kakšni so, ampak tudi to, kdo bo med njimi izbiral in po kakšnih merilih. Ko si rekel "kdo", si s tem v marsičem že povedal tudi "po kakšnih merilih": parlament bo to delal pretežno po političnih, populus (ljudstvo) pretežno po populističnih merilih. Na parlamentarnih volitvah sicer tudi populus poslance voli pretežno po političnih merilih. Izbira je velika in vsak si more (ali mora?) najti politično stranko po svojem okusu - ali vsaj tako, ki njegovega "okusa" preveč ne moti. Na predsedniških volitvah pa je to težje. Tam gre za izbiro ene same osebe, tik pred koncem ostaneta le dva kandidata - in tam marsikdaj poleg političnih preferenc zelo veliko vlogo igrajo še čisto druga merila. Pa tudi, če odločajo pretežno politične preference, namreč tiste običajne, kot pri poslanskih volitvah, je to za predsedniške volitve v bistvu povsem zgrešeno merilo.

Izbira po zgrešenih merilih

Na teh volitvah se namreč ne bi smeli spraševati, ali ima večjo ljudsko podporo levi ali desni kandidat - politično večino v tem smislu dajo državi za štiri leta parlamentarne volitve. Iskati bi morali človeka, ki bo s svojo politično nepristranskostjo, torej s sposobnostjo "distanciranja" od svojega lastnega političnega prepričanja in od navijaštva za svojo politično stran, sposoben opravljati zelo fino zamišljeno funkcijo izjemnega interveniranja v politično življenje države zgolj v skrajno redkih trenutkih, ko mu ustava to nalaga.

Naj ponovim še enkrat, kdaj se zgodi to "ustavno zapovedano" interveniranje predsednika republike v politično življenje države: predlaganje kandidata za predsednika vlade v političnih krizah (po rednih volitvah je to politično pomembna funkcija le, kadar izid volitev ni povsem jasen, drugače je vsakemu volilcu vnaprej jasno, koga bo predlagal), razpustitev parlamenta, kadar ta zaradi notranje razcepljenosti dalj časa ni sposoben oblikovati vlade (tu je funkcija našega predsednika ustavno žal preveč okrnjena), predlaganje ustavnih sodnikov, guvernerja narodne banke, ombudsmana itd. (tu pa je pri nas njegova funkcija primerjalno zelo okrepljena) - in komaj še kaj. Drugače mora politično "mirovati", biti dosledno nevtralen v političnih bojih, še zlasti v tistih med vlado in opozicijo - pretežno je torej zaposlen s tem, da podeljuje odlikovanja, sprejema tuje državnike in jih sam obiskuje, a brez "soliranja" v zunanji politiki mimo stališč vlade in parlamenta, in opravlja druge protokolarne dolžnosti.

Le znotraj tega - in, recimo, še kakšnega svečanega govora - lahko prihaja do izraza njegova znamenita "moralna avtoriteta", ne pa, kot to povsem napačno razumejo skoraj vsi naši predsedniški kandidati, da je ta "moralna avtoriteta" (mimogrede: lahko kaj šibka, če mu jo kot izrazito strankarskemu kandidatu npr. skoraj polovica volilcev odločno zanika) bistvo predsedniške funkcije, na podlagi katere naj bi smeli ali celo morali trositi nasvete vladi, parlamentu in ljudstvu, jih opozarjati na napake in ne vem kaj še vse. Kot je enkrat lepo povedal kandidat Kreft, je ljudstvo odraslo in ne potrebuje "očeta", ki bi ga učil, kaj je prav in kaj ne. Odraslo ljudstvo je politično in sploh mnenjsko pluralno, svojo politično voljo oblikuje prek izvoljenih poslancev v parlamentu in na referendumih - in predsednik republike mora tako oblikovano politično voljo brezpogojno spoštovati. Le kadar zapleteni mehanizem parlamentarizma tako zaškriplje, da bi se lahko ustavil (nejasen izid volitev, blokada v parlamentu ipd.), je tu "mehanik za posebne primere", ki s svojo ustavno "oljno kapalko" stroj spet namaže, da lahko normalno deluje naprej. Kam bo v trenutku krize kapnil to svojo odrešilno kapljico olja, pa je lahko za obstoj demokracije in države usodnega pomena - zato je tako bistveno, da je na tej funkciji "dežurnega mehanika" človek, ki je interesom skupnosti sposoben podrediti svoje lastne politične poglede.

Anomalija neposrednih volitev

Da takega "nevtralca" veliko lažje izbere parlament - seveda ne z navadno, ampak z dvotretjinsko večino, ki politične nasprotnike prisili h kompromisu - kakor ljudstvo na neposrednih volitvah, je jasno vsem parlamentarnim republikam na tem svetu. Razen Avstrijcem in nam. Le mi tega "nevtralca" izbiramo na neposrednih volitvah. Avstrijcem se je, očitno zaradi višje stopnje politične kulture in tradicije, ta izbira doslej skoraj vedno še kar posrečila in ta neprimerni način volitev ni popačil vsebine te pomembne državne funkcije, pri nas pa prav to grozi vedno bolj. Za časa "tranzicijskega" predsednika Kučana je problem še nekako tlel pod površjem (čeprav mu je politična desnica včasih paranoično, včasih pa tudi utemeljeno očitala politično pristranskost) in tudi sedaj, če bo pri kandidaturi vztrajal Drnovšek, bomo še pet let imeli najbrž dobrega, "ustavni meri" vsaj v glavnem prilagojenega predsednika. Pri takem kandidatu (le Bučar bi ga morda lahko premagal, če bi se bil Arhar pravočasno umaknil) je skoraj vseeno, kdo in po kakšnih merilih predsednika voli - izvoljen bo Drnovšek. Umirjen in razumen, pa tudi po svetu razgledan je dovolj, da bo že zmogel tudi to funkcijo krmariti "po ustavnem kompasu" - četudi sedanja populistično in demagoško naravnana kampanja celo njega morda kdaj potegne v ustavnopravno sporne izjave.

Na neposrednih volitvah predsednika republike kampanja dosti drugačna žal sploh ne more biti. Na to sem mislil, ko sem v podnaslovu tega članka zapisal "Kako nas vse, s kandidati vred, zavajajo neposredne volitve". Kdor bi v taki kampanji masi volilcev razlagal finese čudnega, navadnemu volilcu skoraj nerazumljivega ustavnega položaja predsednika republike in to, kako da bo on to zapleteno in delikatno funkcijo najbolj tenkočutno opravljal - ta bi volitve zanesljivo izgubil (razen če bi se pisal Kučan ali Drnovšek, pa še tema dvema tega ne bi priporočal, ker bi zaradi take "mlačnosti" tudi onadva izgubila veliko glasov). Brž ko je ustava predpisala neposredne volitve za to funkcijo, je bila "ta bitka" že izgubljena: v njej se tekmuje strankarsko, ne nadstrankarsko, drugače preprosto ne gre. Strankarski kandidati (odkriti ali prikriti) se s strankarskimi argumenti borijo zase in za prestiž svojih strank - v boju za skoraj edino (razen sodniških), vsekakor pa najpomembnejšo nadstrankarsko funkcijo v državi. V ustavo samo vgrajeno protislovje - večjega si je težko zamisliti.

In zakaj je ustava leta 1991 naredila to hudo napako? Zaradi neizkušenosti takratnih "ustavotvorcev" (skupaj z menoj, čeprav sem temu že takrat nasprotoval, a prehitro popustil) in predvsem zaradi nekritične "opijanjenosti" z mitom neposredne demokracije - po desetletjih manipuliranih delegatskih kvazivolitev v prejšnjem režimu.

Ampak ta nekritična "opijanjenost" je še danes tako na široko zasidrana med ljudmi (med politiki že manj, toda ti jo pač demagoško izkoriščajo v strankarske namene), da na spremembo oziroma "normalizacijo" ustave v tej točki danes realno še ni računati. Čudaški, parlamentarnemu sistemu neprilagojeni način volitev predsednika republike bo najbrž še lep čas ostal. Kako potem vsaj ublažiti njegove negativne učinke - ne toliko na samo izbiro med kandidati kot na ustvarjanje povsem zgrešene podobe o ustavni vlogi predsednika republike v javnem mnenju, s samimi kandidati za to funkcijo vred?

Dokler bo lahko vsaka stranka (ali skupina povezanih strank) postavila svojega kandidata, bo seveda absurd strankarsko poudarjenega tekmovanja za nadstrankarsko funkcijo ostal. Ena od možnih zamisli: spremeniti zakon tako, da bi že v fazi kandidiranja silil k iskanju širše sprejemljivih kandidatov - npr. tako, da bi kandidate lahko postavljale samo parlamentarne stranke, ampak le več strank skupaj in to v obvezno "mešani" sestavi (ne samo vladne ali samo opozicijske stranke), taka kandidatura pa bi obvezno morala zbrati še npr. 10.000 podpisov. S tem bi kandidat izkazal širšo strankarsko in tudi širšo ljudsko podporo - vse druge kandidature s podpisi volilcev bi morale odpasti, drugače bi jih seveda stranke zlorabljale za postavljanje svojih, ozko strankarskih kandidatov. Tudi Cekute in Drevenški bi s tem seveda odpadli, da o "krjavljih" sploh ne govorim, kar vse pa bi ugledu teh volitev in funkcije same samo koristilo.

Tudi iz tega predloga seveda ne bo nič, ker bodo vse stranke proti, da o "ljudskih tribunih" sploh ne govorim. Preostane morda še apel novinarjem in politikom, naj tudi pri načinu kandidiranja in volitev, kakršen je sedaj, za božjo voljo vendarle pomislijo vsaj malo na to, kakšna je ustavna narava funkcije, za katero tu gre. Ali vsaj novinarji, ponižno prosim. Je to tudi zanje res pretežko?

Kaj sedaj slišimo pri soočenjih kandidatov

Novinarka na prvem radijskem soočenju (glej mojo kolumno v tej številki) je že dala dober zgled, kako kandidate in javnost opozoriti na ustavno vlogo predsednika republike. Nekoliko manj posrečeno (dobro mišljeno, a nato s podvprašanji razvodenjeno) je bilo vprašanje na prvem soočenju na POP TV: "Ali ima predsednik republike dovolj pristojnosti?" Na nacionalni TV pa posluha za ta del problema, se mi zdi, vsaj doslej še niso pokazali. In tudi v časnikih ne.

Kot že rečeno, se seveda samo o tem, kaj in kako bi kot izvoljeni predsednik počeli, s kandidati ni mogoče pogovarjati - kdo bi pa to poslušal. Zavzemam se le za to, da bi jih tudi te stvari zelo jasno in večkrat vprašali - da bi, morda ob ustreznih novinarskih in strokovnih komentarjih, javnost počasi le začela dobivati realnejšo predstavo o pravi vlogi predsednika republike v našem sistemu. (O tem, da je sedaj niti kandidati večinoma nimajo, pišem več v svoji kolumni.)

Kaj pa stališča kandidatov o perečih političnih temah - nacionalni interes, EU in Nato, korupcija, verouk, splav itd.? Brž ko so volitve predsednika republike neposredne, je vsakomur jasno, da bo beseda v predvolilni kampanji tekla prav o tem, drugače ne gre. Ampak tudi to se da - če hočemo in znamo - narediti tako, da bomo v javnosti in med kandidati samimi krepili, ne pa slabili predstavo o pravi ustavni vlogi predsednika republike. Kako?

Preprosto tako, da se o teh temah ne govori z vidika, "za kaj se boste kot predsednik na tem področju zavzemali" (ker bo kršil ustavo, če se bo s tega položaja za karkoli takega zavzemal), ampak z vidika predstavitve kandidatovih dosedanjih stališč in dosedanjega dela. Pameten kandidat bo potem na koncu sam dodal: "Mislim torej tako in delal sem tako. Ampak o tem bosta še naprej odločala parlament in vlada, pa včasih državljani na referendumu - moje mnenje o teh vprašanjih zdaj pet let ne bo več pomembno!" S tega vidika se mi je zdela zelo smiselna Beblerjeva pripomba na enem od soočenj, naj o stališčih do vstopa v Nato najprej spregovori Drnovšek, ki je to delo kot predsednik vlade vodil - v novinarskem komentarju po soočenju pa je bila prav ta Beblerjeva poteza kritizirana kot napačna! In tudi na samem soočenju je voditeljica Beblerju takoj ugovarjala: "Ampak kot predsednik boste o tem morali imeti mnenje!" Spet narobe: zase ga bo že lahko imel - v uradnih stikih s tujimi državniki pa bo moral zastopati uradno stališče države, izoblikovano v vladi, v parlamentu in na referendumu, ne svoje lastno stališče!

Tudi kandidati sami sedaj silijo v napačno smer. Brezigarjeva npr. kar naprej poudarja, kaj vse je treba pri nas izboljšati in da se bo ona za to zavzela, pri tem nikogar izključevala, "priklicati želim mnoge talente", "skupaj zmoremo več" itd. Kampanja za predsednico vlade, ne za predsednico republike! Tudi Arhar me je precej razočaral. Na vprašanje, ali bi podpisal zakon, ki bi (ni pomembno, v kakšno smer) spremenil sedanjo ureditev glede splava, je odgovoril: "Preden bi podpisal, bi vprašanje temeljito pretehtal - kaj bi s tem lahko povzročil, kakšno škodo ..." Da, slab zakon lahko povzroči tudi škodo, toda o tem, ali je res slab, nima pravice odločati predsednik republike. Sprejel ga je parlament, razveljavi ga lahko ustavno sodišče (šele po objavi) - predsednik republike s podpisom ukaza o razglasitvi zakona, kar je pogoj za objavo, samo potrdi, da je bil zakon res sprejet v parlamentu po predpisanem postopku. Samo do tega ima pravico - toda pravnik Arhar tega ne ve!

Drnovšek pa je na vprašanje (na POP TV), po čem bo drugačen predsednik od dosedanjega, med drugim dejal približno takole: da je to manj operativna funkcija od njegove dosedanje in da bo zato imel več časa za strateške razmisleke, iz katerih bodo potem lahko sledili nasveti vladi, javnosti itd. To stališče, če bo pri njem ostal tudi po izvolitvi, je seveda precej nevarno. Že pred časom sem opozoril na nevarnost, da bi se Drnovšek na tem položaju ne hotel odpovedati svojemu dosedanjemu vplivu na zunanjo politiko države (nad vlado in zunanjim ministrstvom) - sedaj napoveduje svoje "strateške nasvete" vladi že kar nasploh, tudi za druga področja. Strankarski predsednik republike, ki še naprej iz ozadja usmerja LDS in njeno vlado - podobno Štrajnovemu "načelnemu" zavzemanju za strankarskega predsednika republike? Upajmo, da je šlo bolj za lapsus v ognju predvolilne kampanje, ne za do konca premišljeno izjavo.

Sem se s temi pripombami in opozorili oglasil prepozno? Ponavljam jih že nekaj mesecev, samo nihče jih noče slišati. Skoraj nihče.