Abstinenca

"Ko bom prvič volil, bom doživel orgazem," je nekaj mesecev pred prvimi svobodnimi volitvami zapisal Franco Juri.

"Coitus interruptus," je izstrelil, ko smo ga soočili z ducat let staro izjavo in ga pobarali, kakšna občutja ga prevevajo ob letošnjih volitvah. "Resno razmišljam, da tokrat ne bi volil," je dodal. Ko pa je temeljiteje razmislil, je povedal, da se bo prvega kroga zagotovo udeležil. Med drugim krogom pa bo, če bosta v njem nastopala že razglašena favorita, oddal prazen listič. "S to gesto bom podprl institut volitev," pravi Franco Juri, karikaturist, publicist, nekdanji diplomat in nekdanji poslanec. Če o abstinenci razmišlja Franco Juri, politični džanki, ki je nekaj let živel kot politik, še dosti dlje pa kot karikaturist in publicist živel od dogodivščin, ki jih prinaša politika, je zadeva resna. "Saj ni nobene izbire," pravijo ljudje, ki smo jih zalotili med abstinenčnim razmišljanjem.

Aprila 1990, ko smo se prvič znašli v samoti volilne kabine in je političnim džankijem ob pogledu na volilni listič prihajalo, se je predsedniških volitev udeležilo dobrih 83 odstotkov volilnih upravičencev. Dve leti kasneje, ko je bilo volilno telo navdušeno zaradi uspehov političnega razreda, plebiscita, vojne, osamosvojitve, je na predsedniške volitve prišlo več kot 85 odstotkov volilnih upravičencev. Teh 85 odstotkov je bila svojevrstna zaupnica političnemu razredu. Leta 1992 je predsedniški kandidat Kučan v prvem krogu zbral 793.851 glasov, torej 53 odstotkov glasov vseh volilnih upravičencev ali skoraj 64 odstotkov oddanih glasov. 793.851 glasov je rekord, ki se mu bo težko približati. Če se bo trend večanja volilne abstinence nadaljeval, bo politični razred v prihodnjih letih lahko zadovoljen, če bo tolikšna celotna volilna udeležba.

Navdušenje volilnega telesa je začelo plahneti po letu 1992. Že leta 1994 se je lokalnih volitev udeležilo le še 61 odstotkov volilnih upravičencev. Slabo se je godilo tudi parlamentarnim volitvam. Leta 1996 je glasovalo 140 tisoč manj ljudi kot leta 1992. In ko je Kučan leta 1997 ponovno zmagal v prvem krogu, je bil njegov rezultat kljub gladki zmagi za skoraj 220 tisoč glasov slabši kot leta 1992. 220 tisoč manjkajočih glasov, to ni nizka cifra. Dr. Janez Podobnik, ki je leta 1997 na predsedniških volitvah osvojil srebrno kolajno, je zbral manj kot 200 tisoč glasov. Glasovi so torej nekam šli. Natančneje, niso več prišli na volišče. Če je bila do leta 1992 politika na dobrem glasu in je imela status dejavnosti, ki koristi vsem (ali vsaj veliki večini), je po letu 1992 ugleden položaj izgubila. Po letu 1992 znaten del ljudi politiko razume zgolj kot prepiranje, ki se odvija znotraj političnega razreda, kot prerivanje, ki je namenjeno zgolj temu, da nekdo dobi več oblasti. Več ob lasti in več privilegijev. Redko kateri volivec politike vidi kot služabnike ljudstva. In če ima politika v delu javnosti tak status, je težko pričakovati, da bodo ljudje množično drli na volišče. Na zadnjih lokalnih volitvah leta 1998 je bil tako postavljen negativni rekord: prvega kroga se je udeležilo 58.3 odstotkov volilnih upravičencev, drugega pa še manj. Če se je parlamentarnih volitev leta 1996 udeležilo 73 odstotkov, se je zadnjih parlamentarnih volitev udeležilo le še 70 odstotkov upravičencev.

Parlamentarna demokracija ima v Sloveniji kratko tradicijo, a so se je ljudje presenetljivo hitro naveličali. Navdušenje, s katerim se je ljudstvo poslovilo od starega režima, je bilo veliko, a se je sesedlo. Bodo letošnje predsedniške in lokalne volitve prinesle preobrat? Ali pa bo na volitve prišlo manj kot milijon ljudi?

Samo milijon jih voli

Sistem liberalne demokracije (tega filozofskega koncepta ne smemo mešati z stranko, ki nosi enako ime) temelji na minimalnem pogodbenem odnosu med državo in državljanom. Načeloma se država in državljan srečata le ob dveh priložnostih. Država se z državljanom sreča, ko pobira davke. Ta srečanja so redna in neizbežna. Vsi drugi posegi države v državljana so izredni, neobvezni, občasno celo ekscesni.

V zameno za to, da državljan državi redno plačuje davke, pa državljan dobi volilno pravico. Državljan naj bi torej sam povedal, kdo naj bo tisti, ki bo trošil zbrane davke, in kdo bo tisti, ki bo določan način pobiranja davkov. Kljub temu, da je pogodba, sklenjena med državljanom in državo, minimalistična, je zelo pomembna. Država od državljana pobira davek, državljan pa pove, kdo bo s tem denarjem upravljal. Pogodba med državljanom in državo izgleda skorajda kot enačba. Vendar ni enačba: če nekdo sklene, da ne bo šel na volitve, to še ne pomeni, da mu ne bo treba plačevati davka. Če nekdo plača več davkov, to še ne pomeni, da ima večjo volilno pravico. Plačevanje davkov naj bi bila ključna državljanska dolžnost, sodelovanje na volitvah pa ključna državljanska pravica. Hkrati pa je sodelovanje na volitvah na nek način celo dolžnost. Večja kot je volilna abstinenca, večja je nezaupnica sistemu parlamentarne demokracije. Kar je slabo. Nezaupnica sistemu parlamentarne demokracije namreč na površje meče alternativne politične koncepte: samoupravljanje, komunizem ali fašizem. Torej sisteme, ki temeljijo na domnevi, da je parlament eno samo kreganje. In da bi bilo bolje, če bi oblast predali kakšni močni osebi, ki bi za začetek naredila red.

Kljub temu, da je sistem parlamentarne demokracije izgleda dokaj znosno, ima minimalistična pogodba med državljanom in državo slabo točko. Kaj pa, če na političnem trgu ni oseb ali strank ter programov, ki bi jih volivec zaupal upravljanje s pobranimi davščinami? V tem primeru volilna abstinenca ni zgolj posledica predstave, da je politika nezanimiva in da se nas ne tiče. Letošnja abstinenca bo povezana tudi z dejstvom, da na trgu ni verodostojnih kandidatov, katerih program bi se prekrival s stališči pomembnega dela občinstva.

Marketinške strategije

Politične stranke imajo bolj ali manj zveste podpornike. Na volitvah pa zmaga tista stranka ali kandidat, ki v volilno kabino pritegne neopredeljene. Neopredeljeni so hkrati tisti del volilnega telesa, ki se najpogosteje odloča za volilno abstinenco. Od leta 1996 lahko opažamo, da marketinške strategije strank temeljito tudi na tem, kako bi na volitve pripeljali neopredeljene, tiste, ki jih je bolj ali manj vseeno. Leta 1996 je potencialne volivce LDS nagovarjal kar pes predsednika stranke. Kljub temu, da popularna pasja mrcina v TV spotu ni razlagala, na kakšen način bo država trošila pobrane davke, je prispevala k zmagi stranke. Pač, pes je na volišče pripeljal ljudi, ki se jim za politiko sicer fučka. Letos, denimo, LDS ljudi na volitve vabi z računalniško domislico; ljudje lahko klikajo po narisanem Drnovšku, mu natikajo očala, klobuke, hlače, suknjiče, ga slačijo ali kako drugače skakljajo po njem. Kljub temu, da klikanje po Drnovškovi risbici malo pove o njegovih nazorih in načrtih, na potencialnega volivca (ali abstinenta) deluje pozitivno. Pač, človek, po katerem lahko klikaš, ni nevaren. Ne bojte se Drnovška.

Tudi Mlada Slovenija, podmladek Bajukove NSi, potencialne volilne abstinente nagovarja z domislico, ki govori o strahu. "Šokiraj mamo!" "Če si upaš, voli!" Če si upaš še več, se vpiši v stranko. Skratka, kdor ne gre na volitve, je strahopeten. Pogumen si, če si upaš vstopiti v samoto volilne kabine in tam obkrožati imena.

Pogruntavščine marketinških strategov bodo morda učinkovite, temeljijo pa na napačni politični analizi. Danes ne gre za to, ali se Drnovška ali Mlade Slovenije bojimo. Ne gre za strah volivcev pred kandidati. Tudi za to ne gre, da bi kdo mislil, kako je volilna kabina v resnici hiša strahov, v kateri ti lahko na glavo pade sekira. Letošnja volilna abstinenca ne bo posledica strahu volivcev. V resnici letošnji problem tiči na strani kandidatov. Problem je v tem, da so ti brez vsake drznosti. Ni problem, da bi se kandidatov bali volivci. Problem je, da se nečesa bojijo sami kandidati. O nekaterih rečeh si ne drznejo govoriti.

Recimo: kako se predsedniški kandidati izrekajo o Natu? Skepsa do Nata je nedvomno legitimna politična drža. Stališče o Natu je stališče o tem, za kaj bodo porabljeni pomembni odstotki zbranih davkov. Konec koncev, v Slovenijo prihajajo delegacije iz ZDA in razlagajo, kolikšen delež BDP-ja bo morala Slovenija nameniti orožarskim nakupom. Hkrati pa v Sloveniji obstaja kup zelo resnih in pametnih ljudi, ki so skeptični do severnoatlantskega zavezništva. Raziskave javnega mnenja kažejo, da delež ljudi, ki so do Nata skeptični, dosega vsaj tretjino vprašanih. Med nekaterimi meritvami je delež skeptikov večji od deleža podpornikov vstopa v Nato (oktobrska meritev je izjema, saj je delež podpornikov močno presegel delež skeptikov). Hkrati pa le dva predsedniška kandidata, katerih javnomnenjski rating je eksotičen, izrecno nasprotujeta Natu. Debata o Natu pa ni debata o eksotični temi, pač pa o zelo legitimnem političnem problemu. Hej, ali so kandidati opazili, da Amerika leta 2002 ni več tisto, kar je bila leta 2000? Amerika je danes tam, kjer je bila pred očiščenjem, ki ga je prinesla afera Watergate.

Dejstvo, da na političnem trgu ni prepričljivega kandidata, ki bi bil skeptičen do Nata, pomeni, da bo zelo pomemben del volilnega telesa ostal brez političnega reprezentanta. Ob tem sploh ne gre za to, da bi morali imeti ljudje, skeptični do Nata, na funkciji predsednika republike svojega človeka. Svojega človeka nimajo niti med kandidati.

Kaj ponujajo

Kakšna je sploh letošnja predsedniška ponudba? Drnovšek? Ali lahko človek, ki resno jemlje načela liberalno-demokratske politične filozofije, glasuje za Drnovška? Delitev oblasti je aksiom liberalno-demokratske politične filozofije. V tem trenutku je LDS najmočnejša parlamentarna stranka, ima predsednika vlade in večino v ministrskem zboru, guverner Banke Slovenije je nekdanji LDS-ov poslanec, LDS obvladuje paradržavne sklade in prek njih znaten del ekonomije. LDS prek paradržavnih skladov vpliva na sestave nadzornih svetov podjetij, za katere se zdi, da ne morejo imeti nobene zveze s politiko. Nobenih resnih signalov ni, ki bi govorili o kakšnem hudem trenju med ustavnim sodiščem in tistimi vejami oblasti, ki jih suvereno obvladuje Drnovškova LDS. Podpora Drnovšku je ne glede na njegove morebitne kvalitete glas za monopolizacijo političnega prostora.

Drnovšek ima še eno šibko točko. Sam sicer tej šibki točki pravi "predvolilne bombice", a je zadeva resnejša. Vrhovi vladne administracije so deležni določenih privilegijev. Ti bodo postali zelo opazni, ko se bo na brniški letališki stezi pojavil znameniti falcon. Ob tem sploh ni pomembno, ali bo falcon nosil številko 900 ali 2000. Pri privilegijih pa ne gre za to, da jih vrhovi državne administracije ne bi smeli imeti. Pogosto so privilegiji enostavno povezani s službo, ki jo opravljajo. In kje je potem problem? Problem je, ker ti privilegiji niso kodificirani. Če bi veljalo načelo enakosti pred zakonom, bi imel Drnovšek danes resen problem z davkarijo. Davčna zakonodaja namreč določa, da se v primeru, ko nekdo službeno vozilo uporablja tudi za zasebne potrebe, to boniteto všteje v davčno osnovo. Interna vladna pravila pravijo, da tudi prevoz na delovno mesto predstavlja uporabo službenega vozila za zasebne potrebe. Z nobenim zakonom ni določeno, da ljudem z vrha državne administracije, ki se s službenim avtom in službenim šoferjem vozijo po poteh, ki niso državniške narave, ta boniteta ne prišteva k dohodninski osnovi. Vladni pravniki se ob tej zadregi sklicujejo na dejstvo, da so ljudje z vrha državne administracije varovane osebe. Takšno pravno stališče pa je nevzdržno. To, da je na osnovi podzakonskih aktov visokemu državnemu funkcionarju dodeljen službeni avto in varnostnik, ki potem funkcionarja prevaža tudi po zasebnih poteh, še ne pomeni, da so hkrati razveljavljene tudi z zakonom določene davčne obveznosti teh ljudi. Dokler z zakonom ne bo določeno drugače, bi morali tudi visoki državni udarniki, ki se po zasebnih poteh prevažajo s službenim šoferjem in avtom v državni lasti, to boniteto prištevati k dohodninski osnovi. Ker je Drnovšek na oblasti že deset let, ne more trditi, da je za kodifikacijo privilegijev, ki so do določene mere čisto legitimni, zmanjkalo časa. Je pa res, da bi bil zakon, ki bi te privilegije kodificiral, v medijih raztrgan. In da bi imeli predsednika vlade zaradi tega ljudje manj radi.

Kdo torej ostane? Barbara Brezigar? Je Barbara Brezigar dobra alternativa? Kandidatka se je v nekaterih primerih izkazala kot spodobna državna tožilka, kar pa še ne pomeni, da bi jo človek želel videti na položaju vrhovnega poveljnika obrambnih sil. Tudi danes se ji poseg obrambnih sil pri Depali vasi, ki se je zgodil leta 1994, ne zdi sporen. Na položaju vrhovnega poveljnika obrambnih sil si človek vendarle želi videti osebo, ki bi obrambne sile uporabljala le na državni meji. In ko smo pri obrambnih silah, lahko dodamo še pozabljen drobec. Leta 1994 se je ljubljansko tožilstvo (vodil ga je tožilec Tomaž Miklavčič) ukvarjalo tudi s profesorjem Rudijem Rizmanom. Ljubljansko tožilstvo je varnostnemu organu ministrstva za obrambo poslalo zahtevo, naj zbere obvestila o sumu, da je profesor Rizman vpleten v vohunjenje in izdajo uradne skrivnosti. Sum o profesorjevi špijonaži se je pojavil, ko so neznani storilci prestregli Rizmanovo zasebno korespondenco z njegovimi vsega spoštovanja vrednimi akademskimi kolegi na zahodu, v kateri je bil dr. Rizman kritičen do obrambnega ministra Janše. Leta 1995, ko je bila Barbara Brezigar že v.d. ljubljanske okrožne tožilke, je zaradi ravnanja tožilstva v zadevi Rizman protestiral predsednik slovenskega Pena Boris A. Novak. Tožilka Brezigarjeva pa mu je odgovorila, da je ljubljansko tožilstvo v zadevi Rizman poslovalo skladno z ustavo in zakonom. Zakonito in ustavno naj bi torej bilo, da je VOMO od tožilstva dobil nalogo, naj se pogovori z univerzitetnim profesorjem. Na položaju vrhovnega poveljnika obrambnih sil bi ne želel imeti osebe, ki se ji zdi to ustavno in zakonito. Še stara socialistična skupščina je leta 1989 ob debati o zadevi JBTZ sprejela stališče, da je zaupni vojaški papir, ki je bil corpus delicti afere, nezakonit in neustaven, ker je govoril o tem, kako bodo vojaške strukture monitorirale civilno družbo.

In ostali kandidati? France Bučar? Pridelal je en resen flop. Na vprašanje, ali bi se strinjal s postavitvijo džamije, je odgovoril pritrdilno, a dodal, da bi ta morala biti brez minareta. Džamija brez minareta? Če bi bivša ljudska oblast dovolila zidati le cerkve brez turna, bi bil to zoprn škandal. Dr. Bučar je nenavadne sorte disident. Ne le, da se je uspešno zameril komunistom. Kot kristjan se je uspešno zameril tudi klerikalnim strukturam. Kljub dvojnemu disidentskemu statusu pa bi omejeval pravice muslimanske manjšine. Nepričakovano.

Kdo še ostane? France Arhar? Dr. Arhar je imel med volilno kampanjo eno krizno situacijo. Krizna situacija se je dogodila, ko je bilo postavljeno vprašanje o višini njegove plače. Zelo pozno se je lotil reševanja krizne situacije, zelo dolgo časa je trajalo, da je za silo odgovoril na očitke. Če bi takšno vprašanje priletelo v glavo Drnovšku, bi rutinirano odgovoril, da gre za "predvolilno bombico". Tudi Barbara Brezigar bi se iz sorodne situacije bolj spretno izmuznila. Če predpostavljamo, da je reševanje krizne situacije med volilno kampanjo simulacija realne situacije, se v simulatorju ni obnesel.

Koga torej voliti? Volilna abstinenca je slaba ideja, ker pomeni nezaupnico demokraciji. Naj s stisnjenimi zobmi obkrožimo ime katerega od favoritov ali glas zaupamo eksotičnemu kandidatu? Ali pa se v zamoti volilne kabine odločimo za prazen listek.