6. 11. 2002 | Mladina 44 | Politika
Prihaja usodni trenutek
Izrazita sprememba javnega mnenja še ne pomeni, da je konec z nasprotovanjem vključevanju Slovenije v Nato
© Denis Sarkić
Prejšnji teden nasprotniki slovenskega vključevanja v Nato niso bili ravno židane volje. Rezultati oktobrskega Politbarometra so bili presenetljivi in šokantni. Še septembra je bilo nasprotnikov Nata skorajda prav toliko ali celo za kakšen promil več od zagovornikov, oktobra pa se je javnomnenjska slika popolnoma spremenila. Oktobra bi na morebitnem referendumu za vstop v Nato glasovalo 49 odstotkov, proti pa samo dobrih 32 odstotkov anketirancev. Javnomnenjski zasuk so poleg Politbarometra zaznale tudi druge ankete. Po mnenju Nika Toša naj bi bil za spremembo kriv predvsem predvolilni čas, aktualni trenutek, v katerem je politika ljudem malo bližja, v katerem je manj neopredeljenih in ki je vsaj ob vprašanju slovenskega vključevanja v Nato dolgočasno enobarven - glavni favoriti za novega predsednika namreč enoglasno zagovarjajo vključitev Slovenije v Nato in čisto logično ga zagovarjajo tudi najvplivnejše slovenske stranke. Argumentacija za Nato in proti njemu, to je gotovo manjše presenečenje, sploh ni postala kakšna vroča, zanimiva ali vsaj zabavna tema predvolilnih nastopov. Nagla rast javnomnenjske podpore pa je prišla zelo prav slovenskemu političnemu vodstvu. Redni inšpekcijski obiski natovskih prijateljev so pred časom zaradi "skrb zbujajočega zmanjšanja javnomnenjske podpore" postali malo manj prijateljski in opozorila Washingtona vedno glasnejša. Seveda pa je javno mnenje zelo fleksibilna kategorija, če bi se namreč v Pragi zgodilo, da Slovenija v Nato ne bi bila povabljena, bi se krivulja podpore spet obrnila. Ene izmed aktivistk protinatovskega gibanja Marte Gregorčič javno mnenje ne skrbi preveč: "Zmanjšanje deleža korespondentov, ki so proti vstopu Slovenije v Nato, ni tako strašljivo kot to, da je v Sloveniji še vedno polovica volilcev, torej tisti, ki so proti ali ki so neopredeljeni, brez svojega legitimnega političnega predstavnika, ki bi zagovarjal njihovo stališče do militarizma in Nata. Zvečanje deleža zagovornikov vstopa v Nato je najverjetneje najprej posledica zatišja v delovanju zunanjega in obrambnega ministra, sicer pa tudi infiltracije militarističnih principov, natogovornikov, natofinancerjev ... v vse ustanove in institucije, katerih delovanje in namen nimata in ne bi smela imeti z Natom nikakršnih povezav."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
6. 11. 2002 | Mladina 44 | Politika
© Denis Sarkić
Prejšnji teden nasprotniki slovenskega vključevanja v Nato niso bili ravno židane volje. Rezultati oktobrskega Politbarometra so bili presenetljivi in šokantni. Še septembra je bilo nasprotnikov Nata skorajda prav toliko ali celo za kakšen promil več od zagovornikov, oktobra pa se je javnomnenjska slika popolnoma spremenila. Oktobra bi na morebitnem referendumu za vstop v Nato glasovalo 49 odstotkov, proti pa samo dobrih 32 odstotkov anketirancev. Javnomnenjski zasuk so poleg Politbarometra zaznale tudi druge ankete. Po mnenju Nika Toša naj bi bil za spremembo kriv predvsem predvolilni čas, aktualni trenutek, v katerem je politika ljudem malo bližja, v katerem je manj neopredeljenih in ki je vsaj ob vprašanju slovenskega vključevanja v Nato dolgočasno enobarven - glavni favoriti za novega predsednika namreč enoglasno zagovarjajo vključitev Slovenije v Nato in čisto logično ga zagovarjajo tudi najvplivnejše slovenske stranke. Argumentacija za Nato in proti njemu, to je gotovo manjše presenečenje, sploh ni postala kakšna vroča, zanimiva ali vsaj zabavna tema predvolilnih nastopov. Nagla rast javnomnenjske podpore pa je prišla zelo prav slovenskemu političnemu vodstvu. Redni inšpekcijski obiski natovskih prijateljev so pred časom zaradi "skrb zbujajočega zmanjšanja javnomnenjske podpore" postali malo manj prijateljski in opozorila Washingtona vedno glasnejša. Seveda pa je javno mnenje zelo fleksibilna kategorija, če bi se namreč v Pragi zgodilo, da Slovenija v Nato ne bi bila povabljena, bi se krivulja podpore spet obrnila. Ene izmed aktivistk protinatovskega gibanja Marte Gregorčič javno mnenje ne skrbi preveč: "Zmanjšanje deleža korespondentov, ki so proti vstopu Slovenije v Nato, ni tako strašljivo kot to, da je v Sloveniji še vedno polovica volilcev, torej tisti, ki so proti ali ki so neopredeljeni, brez svojega legitimnega političnega predstavnika, ki bi zagovarjal njihovo stališče do militarizma in Nata. Zvečanje deleža zagovornikov vstopa v Nato je najverjetneje najprej posledica zatišja v delovanju zunanjega in obrambnega ministra, sicer pa tudi infiltracije militarističnih principov, natogovornikov, natofinancerjev ... v vse ustanove in institucije, katerih delovanje in namen nimata in ne bi smela imeti z Natom nikakršnih povezav."
Velika praška pričakovanja in javnomnenjski nagib pa še ne pomenijo, da se je protinatovska zgodba končala, da je dosegla zenit ali da je zgolj všečni dodatek slovenski demokraciji. Razpršeno brbotanje protinatovstva se še ni izpelo. Pred kratkim se je tako s posebno izjavo skupaj z nekaj borci in drugimi somišljeniki oglasila Slovenska pot. Izjavo je podpisalo več ljudi, med njimi partizanski general Lado Ambrožič - Novljan, krščanski socialist Franc Miklavčič in oče Svetovnega slovenskega kongresa Vlado Habjan. Izjava, ki je spisana na nacionalbrambovskih partituri, je zanimiva vsaj iz dveh razlogov. Najprej zaradi podpisnikov in potem zaradi konteksta, v katerem je nastala. Sredi poletja je Zveza združenj borcev Slovenije spisala izjavo, v kateri je podprla odločitve slovenskega političnega vodstva. Borci so bili za Nato in zato so si prislužili prijazno pohvalo Janeza Drnovška. Vendar je očitno, da mnenje vodstva ZZB NOV ni enako mnenju vseh njenih članov. Slovenska pot je o izvorni borčevski izjavi zapisala, da izpričuje skrajno podcenjevanje umskih sposobnosti članstva. "Govoriti o vstopu v Nato, da naj bi bil v skladu s tradicijo našega uporništva in v duhu zavezništva iz časa druge svetovne vojne, da naj bi pomenil preseganje ozračja in posledic 40-letne hladne vojne, zanj pa naj bi se odločili na morebitnem referendumu prav borci, ki so izpričali v zgodovini naroda svoje svobodoljubje in domoljubje ter imajo prepoznaven čut za uveljavljanje naše državnosti, pomeni govoriti najpopolnejše brezzveznosti." Seveda je bolj od obračuna s pronatovskim borčevskim vodstvom zanimiva njihova argumentacija. Slovenska pot in njeni prijatelji Natu nasprotujejo zaradi izgube suverenosti Slovenije, zaradi premoči ZDA znotraj Nata, zaradi pomena Združenih narodov, ki zagotavljajo mednarodno varnost, zaradi koncepta nevtralnosti, ki niti najmanj ni povezan le z nevključitvijo v Nato. Nasprotujejo tudi vladnim agitpropovcem in zahtevajo referendum. Eden izmed zanimivejših delov več strani dolgega pisanja je kritika načina boja proti terorizmu, manihejske retorike Georgea Busha in tudi sedanje globalne ureditve sveta. "Ob opredeljevanju pojma terorizem se prav gotovo ne bi mogli izogniti vprašanju, ali ni brezobzirni globalni tržni fundamentalizem tudi zvrst terorizma, od trdega le po videzu drugačna oblika - mehka oblika terorizma, saj so posledice njegovega brezskrupuloznega delovanja neprimerljivo strašnejše - in to po vsem svetu - od vsakega individualnega terorističnega dejanja, z 11. septembrom vred."
Vendar pa je pisanje izjav podobno sestavljanju jeznih pamfletov ali kričečih grafitov; kljub politični privlačnosti so brez velikega vpliva. Samo papir gotovo ne bo spremenil političnih odločitev in pronatovskih sklepov slovenske oblasti, še manj bo seveda prepričal velike, z zadnjimi ugotovitvami javnomnenjskih anket pomirjene brate z one strani natovskega objema. Morda pa bo prihodnji teden prinesel drugačno zgodbo. V Ljubljani se namreč obeta tridnevni dogodek, spektakel, Prešernov kotiček in Pohod za mir, katerega skupno sporočilo je nasprotovanje militarizaciji sveta, Natu, odpiranje svobodi in ustvarjanju. Če se bo v teh treh dneh, ki so gotovo dobro zamišljeni in politično tempirani, zbrala dovolj velika množica ljudi, vsaj tolikšna, da bo nekajkrat presegla nedavni počitniški kmečki punt, bo poletje upora izgubilo krivično marginaliziran kurilniški pridih in postalo politično močnejše in vplivnejše. Če pa se bo zgodilo ravno nasprotno, če bo predvolilna Ljubljana polna političnih obljub, a hkrati tudi gluha zaradi praznine protinatovske argumentacije, se bo zgodba o Sloveniji in Natu končala v Pragi. Zmagoslavno, srečno in veselo. Protinatovski aktivisti pa se bodo zavili v boleče militaristične sanje.
Sorodni temi v dnevnih novicah: Ne NATO, mir nam dajte in Borci proti zvezi NATO.