Neverjetni potni stroški

Če je politik ali državni uradnik veliko na poti, če mora zato uporabljati zasebno vozilo, če veliko spi v različnih hotelih, mora za to svoje žrtvovanje dobiti nadomestilo - z dnevnicami za domače poti, z deviznimi dnevnicami, s kilometrinami, cestninami, parkirninami, z mostninami, pa tudi s predorninami. Stroški so lahko visoki, ampak res je, da mora država dobrega strokovnjaka tudi dobro plačati, sicer ji lahko kaj hitro zbeži v donosnejše gospodarske panoge.

Najbrž je eden takih mag. Zoran Kovač, direktor Veterinarske uprave Republike Slovenije. Tako bi lahko sklepali po podatkih o tem, koliko denarja dobi izplačanega kot nadomestilo za prehrano, kilometrino, cestnino ...

Po naših podatkih je bilo Zoranu Kovaču samo letos do 22. aprila izplačanih 2,8 milijona tolarjev različnih stroškov in dnevnic. Za službena potovanja v tujino so mu izplačali 1,3 milijona tolarjev. Njegove zgodbe v domovini so nas stale okoli 1,5 milijona tolarjev povrnjenih sredstev. Če to preračunamo glede na delovne dni, dobimo podatek, da ima mag. Kovač 36.842 tolarjev stroškov vsak dan, seveda pa je treba k temu znesku prišteti še njegovo mesečno plačo. Tako je recimo 11. aprila naenkrat prejel v gotovini kar 707.089,76 tolarja. Šlo naj bi bilo za šest različnih stroškovnih postavk, ves denar pa je menda zapravil v tujini - da se razumemo, gre za sedem malo nižjih slovenskih mesečnih plač. Zanimiv je tudi pregled po datumih: 24. januarja so mu povrnili denar za 21 različnih stroškov, 25. januarja pa kar za 39 različnih stroškov. Kovač ima dva ali tri "izplačilne" dneve v mesecu in takrat si da izplačati za marsikoga neverjetne zneske.

Mag. Zorana Kovača smo prosili za razlago, od kod tako visoki zneski, ki celo v enem samem dnevu presegajo mesečne plače nekaterih Slovencev. Nedvoumno je odgovoril: "Omenjena vsota je skupek stroškov in dnevnic, kjer stroški poti (hoteli, cestnine, parkirnine, taksi, kilometrine) sestavljajo 85 odstotkov skupne vsote. Kot direktor sem upravičen tudi do službenega avtomobila za osebno uporabo, vendar ga nimam. Službenih poti si ne odrejam sam, pač pa mi jih določajo nadrejeni oziroma delovne zahteve. Če bi se odzval na vsa vabila, bi bili stroški še višji." No, gospod Kovač, lahko bi se tudi vprašali, zakaj vabilom (tistih, ki si vas tako želijo) ni priložen še kak odstotek sredstev, ki jih tako vestno porabljate. Direktor Veterinarske uprave Republike Slovenije seveda ni želel specificirati neverjetnih stroškov, ki jih s svojim delovanjem povzroča. Po prvem odgovoru smo ga še nekajkrat prosili, naj nam pove, kam je pravzaprav potoval, da so nastali takšni stroški. Koliko dnevnic mu je bilo izplačanih za delo doma in koliko za delo v tujini? Koliko denarja je bilo porabljenega za hotele? Koliko za cestnine? Koliko za taksije in zakaj za taksije, če ima svoj avto? Koliko je plačal za parkiranje in ali je plačeval parkirnino tudi za taksije? Koliko stroškov je imel lani? Žal nam gospod Kovač (zadnje čase je bil zelo zaposlen s pasjo afero, to mu moramo priznati, saj je svojeročno pomagal seliti pasje zavetišče) na ta vprašanja ni mogel odgovoriti, čeprav smo na odgovore čakali štirinajst dni. Pomagalo ni niti opozorilo, da je po zakonu o medijih dolžan odgovoriti. Požvižgal se je na 45. člen zakona o medijih, ki v prvem odstavku pravi: "Državni organi, organi lokalnih skupnosti, posamezniki, ki opravljajo javne funkcije, javni zavodi in javna podjetja ter druge pravne ali fizične osebe, ki opravljajo javno službo, morajo dajati resnične, popolne in pravočasne informacije o vprašanjih s svojega delovnega področja za objavo v medijih." Ko je videl, da poznamo številke, zaradi katerih bo marsikaterega državljana zadela kap, se je potuhnil. In ker se prvi veterinar, ki, mimogrede, živi v elitnem središču našega glavnega mesta, kar je glede oddaljenost od službe seveda idealno, ni hotel oglasiti, smo se spoprijeli z njegovim šefom, Francijem Butom, evropsko usmerjenim predsednikom Slovenske ljudske stranke. Presenetljivo so na ministrstvu za kmetijstvo povedali, da so s Kovačevim delom tako zadovoljni, da jih visoki stroški ne motijo. Natančneje, Valentin Hajdinjak, predstavnik za stike z javnostmi na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je sporočil: "Direktor Veterinarske uprave Republike Slovenije naredi veliko službenih poti doma in v tujini, ki mu jih odredi minister (na službeno pot gre torej po nalogu ministra), saj je pač njegova prisotnost pri nekaterih dogodkih potrebna." Minister Franci But je torej prevzel vso odgovornost za Kovačeva potovanja in povračila stroškov. V krogih blizu vlade, kjer smo se o teh stvareh po tihem pozanimali, so nam informatorji za zdaj še neuradno zaupali, da se o Kovačevih stroških govori že nekaj časa in da je čudno, da ga je But kljub temu "pokril". Tudi na ministrstvu za finance, kjer so malo manj ravnodušni do izplačil, so krivdo za tako visoka izplačila posredno naprtili kmetijskemu ministru. Marijana Kanduti z ministrstva za finance nam je odpisala: "Glede na vaša vprašanja o izplačilih direktorju VURS vam sporočamo, da je v skladu s 65. členom zakona o javnih financah za zakonitost in gospodarnost razpolaganja s proračunskimi sredstvi pristojen predstojnik neposrednega uporabnika, v konkretnem primeru direktor VURS in ministrstvo za kmetijstvo, v katerega pristojnost VURS spada. Hkrati vam sporočamo, da smo vaše podatke posredovali službi za nadzor proračuna v pregled." In medtem ko Kovačeve stroške melje služba za nadzor proračuna, smo za vsak primer poskusili preveriti, ali zgodbo poznajo na računskem sodišču. Nataša Skrt Kos, svetovalka predsednika računskega sodišča, je bila hladna: "Na računskem sodišču komentiramo samo revizijska poročila, ki jih izdajamo. Podatke, kakršne ste nam poslali, obravnavamo kot pobude: za pobude štejemo pisma posameznikov in skupin posameznikov in tudi članke v časopisu. Vse pobude proučimo in jih potem po svoji izbiri upoštevamo pri načrtovanju revizij pri uporabnikih javnih sredstev, kot predpisuje zakon o računskem sodišču." Kovačeve dnevnice in enormne potne stroške bi torej lahko obravnavali (šele) prihodnje leto.

Ob tem velja spomniti, da so dnevnice in potni stroški seveda neobdavčeni in tako je tudi s Kovačevim denarjem. Iz virov blizu ministrstva za kmetijstvo pa smo slišali, da je vsota, ki so jo zapravili za pokritje njegovih stroškov do konca septembra letos, že presegla neverjetnih 6 milijonov tolarjev. Na žalost podatki o Kovačevem zapravljanju ne bodo nikoli javni, bili pa bi zelo zabavni, saj se po vladnih hodnikih že govori, da pri njem niso največja težava dnevnice in stroški iz tujine, ampak njegove domače vragolije in stroški, saj bo zelo težko dokazal, da je nekaj milijonov tolarjev zapravil z bencinom, s cestninami in z domačimi dnevnicami, ki so v primerjavi z milijoni tolarjev, za katere bo moral razložiti, kje jih je porabil, res mizerne. Tako državni uslužbenec dobi za odsotnost od 6 do 8 ur 1518 tolarjev, od 8 do 12 ur 2180 tolarjev in več kot 12 ur 4363 tolarjev. Pri tem je treba vedeti, da si pri izplačilu dnevnice ne sme privoščiti prenočitve z zajtrkom, ampak samo prenočitev, ker se razume, da bo hranjenje plačal z dnevnico. Če se po Sloveniji mag. Kovač vozi s svojim avtom in kilometrina povzroča tolikšne stroške, bo moral v času varčevanja kmetijski minister But razmišljati o tem, da bi mu država kupila avto. Bilo bi ceneje, ker bi plačevali zgolj bencin, ne pa tudi kilometrine. Vprašanje pa je, ali lahko celo teoretično dokaže, da je za vožnje po Sloveniji porabil toliko denarja, saj veste, v tej državi se na dan lahko prepeljete kvečjemu na relaciji Ljubljana-Murska Sobota-Ljubljana-Koper-Ljubljana. Pa lahko tak šofer potem še vodi pomembne sestanke?