Vikina prestolnica

Županstvo je naporen posel. Viko Potočnik je prisilil v specifičen položaj skupaj z njeno hčerko. Kot približno 100.000 drugih Slovencev je samohranilka. Tako ju s hčerko Ano občinski šofer s službenim audijem A8 najprej pelje v središče mesta, hčerko pa nato v Osnovno šolo Danile Kumar za Bežigradom. Ko županjina hči konča obvezno izobraževanje, jo šofer zapelje domov ali pa k pouku glasbene teorije v Šiško. Toda lokacija naj ne bi bila primerna za mlado glasbenico. Pojavljati so se začeli namigi, da nameravajo prostore Glasbene šole Franca Šturma preseliti. Starši so selitvi nasprotovali, iz županstva pa naj bi jim bili odgovorili, da je že dogovorjena.

To početje je imelo tudi pozitivno plat, prevažanje sorodnikov naših vidnih politikov s službenimi avtomobili je postalo ena večjih afer v zadnjem času, menda pa je Potočnikova že namignila, da bo za hčerko našla manj sporen prevoz. Tako kot bo z najverjetnejšo ponovno izvolitvijo dobila možnost popravnega izpita iz ureditve celotnega prometa v Ljubljani. Kaj naj bi se torej v prestolnici v zvezi s tem zgodilo v prihodnjih letih?

Vzpenjača namesto parkirišč

Z zadnjimi močmi je Vika v svojem mandatu poskrbela, da je bil na razpisu izbran graditelj njene predvolilne obljube iz leta 1998, tirne vzpenjače na Ljubljanski grad. Izbrano je bilo švicarsko podjetje Graventina, ki je postavilo ceno 626 milijonov tolarjev, iz Magistrata pa so sporočili, da so se dogovorili za 565 milijonov tolarjev. To je manj kot 3 milijone evrov! Kaj vse bi za ta denar naredili v mestu, je jasno. Uredili bi lahko potniški promet, lahko bi uredili kolesarske steze ali parkirišča. Zakaj si je Vika torej že pred županskim mandatom želela žičnice? Tega nihče ne razume. Tudi županja, ki, mimogrede, nima vozniškega izpita, ne. V času njenega županovanja so bili uvedeni ostrejši nadzor vozil v mestu, kazni, redarji, lisice ... Toda vzporednega reševanja tega vprašanja - gradnje parkirnih hiš - ni. Že ob prvih sanjarjenjih o vzpenjači je bilo rečeno, da bo treba zgraditi še podzemni garaži na Krekovem in Vodnikovem trgu, kjer naj bi bilo prostora za 700 vozil. Če odštejemo bolj ali manj neuspešno odpiranje novih parkirnih hiš, je bilo menda zgrajenih 2000 parkirnih mest. Vendar nihče ne ve, kje. Edini resni poseg je bila ureditev divjega parkirišča pri Kinu Vič. Navsezadnje pa so celo parkirišča, s katerimi služi mesto Ljubljana, še neasfaltirana. S kaznimi in posledičnim omejevanjem prometa bi pričakovali tudi ureditev mestnega potniškega prometa. Toda kaj si meščani mislijo o njem, govorijo različni podatki, ki se najdejo na spletnih straneh Holdinga in mesta Ljubljane. Na osebni avtomobil pride 2,1 prebivalca Ljubljane, to pomeni, da ima avto vsak drugi prebivalec. Vseh avtobusov mestnega prometa pa je res pičlih 201, to je devet manj kot leta 1999. Takrat so prepeljali 102,5 milijona potnikov na leto, sedaj le še 95 milijonov potnikov. Torej se kljub kaznim in omejevanju parkiranja z avtobusi vozi vse manj potnikov. Edina nova proga, ki so jo uvedli, je proga 17, ki vozi v drugo mesto, v BTC. V medijih pa najdemo izjave odgovornih pri LPP, da če bi gledali s komercialnega vidika, bi Ljubljana imela le štiri avtobusne proge. Kaj pa subvencije? Jih ne bo.

Ena od rešitev, ki naj bi najprej povezala Črnuče in Dolgi most, kasneje pa še Šentvid in Zalog za isti znesek, je tramvaj. Cena bi bila še bolj nora kot cena žičnice - 84 milijard tolarjev.

Nakupi in urbanizem

Obubožani Ljubljanski potniški promet bi lahko dobil dobro finančno injekcijo s subvencijami iz denarja, ki se je nabral, ker so meščani plačevali previsoko ceno za ogrevanje. Vika Potočnik se je spomnila unikatne poteze. Rada bi imela banko. Za 3 milijarde tolarjev (13 milijonov evrov) so kupili 75 odstotkov banke SIB. Ja, denar smo jim vsak mesec pridno nakazovali, potem so ga investirali. Pohvalili so se, da so plačali le 14 odstotkov več, kot je bila knjigovodska vrednost - nekaj več kot 3300 tolarjev za delnico. Pol leta prej je delnica veljala 2150 tolarjev. Mestna opozicija pa je zahtevala preiskavo zaradi insiderstva, saj naj bi bili pri finančnem pregledu banke zapisali, koliko je mesto pripravljeno odšteti za delnico. Zaslužek je bil na dlani. To seveda ni bil edini meganakup. Mesto Ljubljana je pred nedavnim sklenilo še en posel stoletja in kupilo staro tovarno Rog za 9,2 milijona evrov. Rog naj bi jo bil pred tem ponujal že za 4,1 milijona evrov. Pa je nihče ni hotel. Gradbeniški posli so tako ali tako zaznamovali Vikino obdobje. Zgrajenih je bilo veliko nadstandardnih stanovanj. Za stanovanja nižjega razreda ni bilo kdove koliko posluha Mestne občine. Na prizorišče so stopili ljubljanski urbanisti z Igorjem Jurančičem na čelu in Zavod za izgradnjo Ljubljane - Zil z Nestorjem Mankočem, očetom svetovnega rekorderja v plavanju v malih bazenih Petra Mankoča, ki kandidira na listi LDS za člana mestnega sveta. Zil je gradil v Črnučah, Hrušici, Stožicah ... in povsod se je zapletel v afere zaradi gradbene samovolje, saj je vedno gradil več, kot je bilo dovoljeno. Sodeloval pa je kar z mestnimi uradniki - v Črnučah z Igorjem Jurančičem, v Stožicah pa z uslužbencem oddelka za urbanizem in okolje Karlom Pollakom. Ko so nekateri mestni svetniki predlagali anketo o korupciji med ljubljanskimi urbanisti, je bil predlog seveda zavrnjen.

Umiranje mesta, športno in kulturno življenje

Pisalo se je leto 2000 in naši nogometaši so se prvič uvrstili na veliko tekmovanje, evropsko prvenstvo v nogometu. Vika je slovesno obljubila, da bo slovenski nogomet dobil svoj hram v Ljubljani. Ostalo je pri obljubi. Če seštejemo, koliko je Ljubljana dala za banko, tovarno Rog in grajsko vzpenjačo, bi najbrž že lahko dobili štadion. Mnogi se strinjajo, da je potrebnejši od drugega navedenega. Vse, kar se je v zvezi s štadionom zgodilo, je bila ustanovitev gospodarske družbe Stadion, d. o. o., katere v. d. direktorja je Marjan Rekar, tudi direktor Holdinga Ljubljana. Občina je od SCT v Stožicah kupila 130.000 kvadratnih metrov zemljišča. Potem se je zgodba umirila s pridobivanjem dokumentov, urejanjem zemljišča ... Na eni zadnjih javnih zabav se je Vika v "veselem stanju" šalila, češ da ljubi kulturo nadvse, nogometa pa ne, ker je pokvarjen šport; nekaj deset prisotnih se je samo čudno spogledalo, ko so se spomnili njenih obljub o novem stadionu.

Sicer pa tako ali tako ni jasno, kje bi dobila denar za tako obsežen projekt. Vika je od države dobila le vbogajme v višini 150 milijonov proračunskih tolarjev. Pa čeprav gre menda za državni interes. Poleg tega je povsem jasno, da bi bila veliko cenejša prenova Bežigrada.

Namesto stadiona so zrasla velika nakupovalna središča, ki so uničila trgovce v središču mesta, saj se ti ubadajo s konkurenco, z visokimi najemninami in s tem, da njihovi kupci nimajo kje parkirati. Županji ni uspelo zajeziti vrtoglavih najemnin, najemnine za stanovanja in lokale so le naraščale. Zgradil se je multikino Kolosej v BTC-ju, zaradi česar so zaprli večino mestnih kinematografov. Drug "kulturniški" poseg je bilo povabilo Nelidi Nemec, naj prevzame položaj vrhovne ljubljanske kulturnice. Nelida se je zapletala finančno in akcijsko. Neinstitucionalni umetniki so stavkali, ker jim je bila namenjena le peščica denarja, preostanek se je namenjal Festivalu Ljubljana. Pri tem se konča zgodba o vzpenjači. Eden od razlogov, zakaj vzpenjača, je najbrž ta, da je Vika, kar zadeva tuje obiske, dejavnejša od svojih državnih kolegov. Ljubljano obiščejo najrazličnejši pomembni gostje, in ker mesto nima protokolarnih vozil, jih je treba s taksiji voziti na Ljubljanski grad. Tako bo Vika dobila svojo žičnico in kar peš vodila obiskovalce na Grajski grič. S tem bo pridobil tudi najemnik gradu - Festival Ljubljana. Menda direktor Festivala Igor Brlek in kompanija že sanjajo, kako bodo na sedanjih parkiriščih ob gradu nekoč stojnice v srednjeveškem slogu. In kot je Nemčeva prišla, je tudi odšla. Potočnikova jo je še pred koncem mandata zamenjala, kot da bi bila samo Novogoričanka kriva za nenavadno razumevanje sodobne mestne kulture.