Avtohtoni teroristi

Bila je majhna, drobna gospa, že malo v letih, a dovolj pogumna, da je pristopila k trojki, ki se je nastavljala prešibkim žarkom blizu spomenika Borisa Kidriča. Bilo je mrzlo in sonce se je počasi odmikalo mraku. "Veste, jaz sem tudi proti Natu, samo skrbi me, kdo je to organiziral." Na terasi bloka je igral Elvis Jackon in premraženi aktivisti so poplesavali ob kitarskih ritmih. "Samo da ne bi razbijali, čeprav vas podpiram." Govorila je hitro, malo sama zase. Iz žepa je potegnila na pisalni stroj stipkano pesem o S-love-niji, o čredi in jarmu in o pogumu, ki velja. "Bom povedala svojim prijateljem, pa bomo prišli tudi druge dni. Samo da ne bo razbijanja." Nato je pogledovala proti možem v modrem, ti pa so živčno opazovali zaprto teraso, kitare in velike zvočnike, katerih trušč naj bi motil udeležence nekega seminarja v Cankarjevem domu. V majhnem mestu se je zbralo malo ljudi. Bil je prvi dan tridnevnih manifestacij proti Natu, bili smo na zadnji postaji Spektakla v mestu, karavane ustvarjalnosti umetniških oblik izražanja stališč proti Natu. Nekje za Kidričem se je kuhal golaž, na majhno-velikem tovornjaku pa so štirje govorniki navdušili zbrano množico. Monumentalna vladna palača je bila tiho. Dogodek je minil mirno, le Johnny Young je bil obkrožen s policijskimi barikadami. Gospa je nato izginila nekam proti centru in v mraku so se razgubili tudi demonstranti. Slovenija je bila še zmeraj ena izmed glavnih kandidatk za vstop v Nato in slovenske oblasti še vedno niso hotele prisluhniti drugačnim argumentom.

Četrtek je torej vsaj v Ljubljani minil mirno, država se je delala, da manifestacijo podpira in tolerira. Malo drugače zgodba pa se je odvila na hrvaško-slovenski meji. Iz Zagreba so se na ulično karavano v Ljubljani odpravili trije Hrvati. Ob prvem poskusu prehoda meje so jih obmejni policisti podrobno pregledali, v torbi enega izmed njih našli črno-rdečo anarhistično zastavo in jih zaradi "sumljive" ikonografije tudi zavrnili. Potem so hrvaški aktivisti poskusili še na drugem mejnem prehodu in zgodba se je tam ponovila. Nato so vztrajali in poskusili z vlakom, pa se spet ni izšlo. Pri četrtem poskusu so po zatrjevanju enega izmed njih policisti pobesneli. Vrgli so jih z vlaka, odpeljali v neko stavbo in jih pretepli. "Tepli so nas po nogah, trebuhu, po glavi. Mojemu prijatelju se je iz nosa ulila kri. Kričali so na nas in rekli, da nam bo žal, če bomo poskusili še enkrat. A mi bomo. V soboto se še enkrat odpravljamo v Ljubljano." Zgodba hrvaškega aktivista, ki je slovenska policija ni ne zanikala ne potrdila, pa ima zelo podobno uverturo. Skoraj enaka, le malo manj nasilna stvar se je pred kakšnim tednom pripetila tudi Slovencem. V Zagrebu je bila v začetku novembra manifestacija, ki je bila naperjena proti Natu in bližajoči se vojni. Nanjo so kot demonstranti in v večernih urah tudi kot predavatelji prišli slovenske aktivisti. Ko so se vračali z zagrebških ulic, jih je slovenska policija ustavila na meji in jih z veliko dozo psihološkega maltretiranja nadlegovala kakšno uro. Policijska vprašanja ustavljenim aktivistom so bila zelo politična: kakšni so njihovi transparenti, kaj se pripravlja v Ljubljani in kaj se bo zgodilo v Pragi. Navadne provokacije pač, tako Hrvate kot Slovence so ustavili naši obmejni policisti. Očitno namenoma in premišljeno.

Politični nadzor nad protinatovsko usmerjenimi Slovenci pa ima še hujši, verjetno usodnejši predznak. Povezan je z Italijo in s socialnim forumom, ki je ta teden potekal v zgodovinsko ličnih in s policijskimi barikadami onesnaženih Firencah. Italijanske oblasti so se - dodobra preplašene od genovske izkušnje, za katero pa so odgovorne same, in ne, kakor se rado sliši med površnimi politiki, demonstranti - na množične proteste "dobro" pripravile. Med drugim je italijanski notranji minister Giuseppe Pisano v govoru pred poslansko zbornico italijanskega parlamenta uvrstil AC Molotov med skupine, ki naj bi ogrožale italijansko državno varnost. Med razbijače, huligane, vandale in protiglobalistične teroriste, ki naj bi razbili Firence. In ne samo to, minister je AC Molotov posebno izpostavil kot eksemplaričen primer, kot eno izmed najradikalnejših in najnevarnejših frakcij t. i. protiglobalizacijskega gibanja, kot strah in trepet svobodnega sveta. Njegove besede je povzel firenški časopis La Nazione, "italijansko vlado naj bi skrbeli predvsem tujci, med drugimi so izpostavljene skupine, kot so Slovenci, ki so se odločiti poimenovati kot Molotov. Tako kot ruski državnik in revolucionar in kot vžigalna steklenica". Skvot na Kurilniški je očitno tako zelo razburil italijanske oblasti, da so ga omenile kot argument za popolno blokado Firenc. Zgodovina pa zna biti včasih prav zabavna. Molotovci so si ime nadeli ravno po fantomski molotovki, ki naj bi jo neznanci neke temne noči odvrgli na italijansko ambasado. Prave molotovke niso našli nikoli, nihče pa tudi ni bil nikoli kaznovan zaradi krive ovadbe.

Seveda pa ima zagrebško-ljubljansko-firenška naveza nekaj zelo pomembnih in za spoštovanje človekovih pravic nevarnih značilnosti. Govor italijanskega notranjega ministra ni smešen, ampak zelo nevaren. AC Molotov namreč ni organizacija s kakšnim preglednim in podrobno vodenim članstvom. AC Molotov je ime skvota in hkrati tudi avtonomna cona, ideja, razpršeno gibanje. AC Molotov nima članstva. Člani AC Molotova so vsi in nihče. In če imajo italijanske oblasti na listi neko neobstoječo organizacijo, lahko vanjo same po lastnih kriterijih uvrstijo kogarkoli. In ga zaradi poseptembrske zakonodaje zgolj na podlagi suma o terorističnih dejavnostih strpajo v zapor. To se lahko zgodil recimo tistemu, ki bo v Italijo prišel po kavbojke, ali tistemu, ki bo imel na glavi ruto ali irokezo ali pa bo zgolj oblečen v črno-rdečo majico.

Krivda pa tokrat ni samo na strani Italijanov. Njihovi policisti so o AC Molotovu verjetno slišali od slovenskih. Italijanski strokovnjaki za državno varnost množično ne prebirajo tujega časopisja in potem po določeni metodologiji sestavljajo liste potencialno nevarnih posameznikov. Med policijami različnih držav obstajajo utečene poti pretoka informacij, in slovenska policija ima seveda zaznamke o AC Molotovu. Kljub zatrjevanju njenega predstavnik za tisk Mirana Korena, da Italijanom slovenska policija nikoli ni ovajala svojih državljanov, pa je malo verjetno, da so Italijani sami izbrskali in namenoma izpostavili ime "avtohtonih slovenskih teroristov". In če že velja, da so Italijani na črno listo AC Molotov uvrstili kar sami od sebe, bi morale slovenske oblasti odločno in ostro protestirati proti takšnemu dejanju. Vendar Dimitrij Rupel ni poslal nikakršne diplomatske note, nikakršne zahteve ali protesta. Kljub temu da italijanske oblasti marginalizirajo in grozijo slovenskim državljanom, naši diplomati uslužno molčijo. Kar lahko pomeni le dvoje: ali se z dejavnostjo italijanskih oblasti strinjajo ali pa o govoru italijanskega notranjega ministra pred poslansko zbornico ne vedo ničesar. To zadnje je seveda malo verjetno. Zaradi molka slovenskih diplomatov pa se je oglasila skupina državljanov, ki je na italijansko ambasado vložila poseben protest. V njem je med drugim zapisala, da se na svojo državo ne morejo zanesti in da italijanskega ambasadorja prosijo, "da se zavzame za izbris vseh slovenskih državljank in državljanov s seznama te fantomske organizacije pri ustreznih italijanskih organih in o tem neljubem dogodku obvesti svojo javnost". Pod izjavo so poleg ostalih podpisani tudi nekateri ljubljanski univerzitetni profesorji.

In kaj na vse to pravijo slovenske oblasti? Pravzaprav nič, slovenski politiki se niso oglasili ne na argumente, zapisane v državljanskem priročniku Za in proti Nato, ne oglašajo pa se tudi ob številnih in pogostih akcijah protinatovskih aktivistov. Ko je recimo Janeza Potočnika pot iz vladne palače do bradate Mladike pač vodila mimo okoli Kidriča plešočih razposajenih aktivistov, se je nekomu iz njegovega spremstva zdelo dovolj pomembno, da se je ustavil in nerodno poudaril, da so tukaj zgolj in le po naključju in da gredo hitro naprej. Potočnik pa se je le plaho nasmehnil. Če slovenska oblast zadnje mesece očitno negira kakršnekoli protinatovske akcije, pa so zato konkretnejši pri odzivu na pisanje tujih medijev. Ko je v začetku tedna poljski dnevnik Gazeta Wyborcza zapisal, da bi lahko bil vstop Slovenije v zvezo Nato zaradi "arogance" njene vlade ogrožen, je Janez Drnovšek takšno pisanje označil za rumeni tisk. Premier in predsedniški kandidat je povedal, da večinski razlogi kažejo, da bomo povabljeni v Nato, da pa je res, da ima Slovenija včasih težave v komunikaciji z Američani. Očitno pa je pozabil še na nekaj; slovenska država ni domnevno arogantna le do Američanov, ampak je arogantna tudi do velikega dela svojih državljanov. In v petek, drugi dan dnevov proti zvezi Nato, je na govorniškem kotičku pred Prešernovim spomenikom eden izmed aktivistov mislil ravno na to: "In če govorim o volitvah, ne pravim na volitve, ampak na barikade!" Mladenič je bil jezen in užaljen, a gotovo ne terorist.

V soboto je bil v Ljubljani pohod za mir, na Kongresnem trgu se je zbralo razmeroma veliko ljudi, prišli pa so tudi predstavniki borcev. V bližnjo Prago poleg ponosne politične elite potujejo tudi slovenski nasprotniki Nata. Čehi bodo politike sprejeli z odprtimi rokami, nekaj aktivistom pa bodo gotovo prepovedali vstop v državo. Recimo vsem predstavnikom AC Molotova. Drnovška bo v Pragi čakala rdeča preproga.

povezava

povezava

povezava

povezava