Strogo zaupno!

'Čas je, da začnemo posodabljati mehanizem odločanja v Natu, tako da bi se lahko po sprejetju novih članic novembra odločali hitreje.' Misel, ki jo je letos spomladi v enem od govorov izrekel generalni sekretar Nata George Robertson, te dni, v času pred praškim povabilom bodočim članicam zveze, dobiva potrditev. Kot kažejo najnovejši predlogi o spremembi odločanja v zvezi in o ustanovitvi "Natovih sil za hitro posredovanje" ter strogozaupni dokumenti o delovanju nedavno ustanovljenega Sveta Nato-Rusija, ki jih objavljamo v tej številki Mladine, nove članice še zdaleč ne bodo povsem enakopravne s starimi in večjimi članicami severnoatlantskega zavezništva.

Konec soglasja

Misel, da bo v Natu najpozneje po sprejetju novih članic treba spremeniti način odločanja, je stara. Večkrat so jo poudarjali predvsem predstavniki ZDA in drugih vojaško močnejših držav, ki zvezo vidijo kot okorelo, zbirokratizirano in spolitizirano organizacijo, nesposobno učinkovitega in hitrega ukrepanja. Ta vtis se je v ZDA še okrepil po posredovanju v ZRJ, kjer so ameriške sile izpeljale največji del napadov, a so občasno doživele ugovore zaveznikov pri določanju ciljev. Politika sedanjega ameriškega predsednika pa je že v osnovi zelo sovražna do vsakršnih mednarodnih omejitev ameriške moči. David Abshire, eden od ameriških veleposlanikov pri Natu, je že v začetku devetdesetih let predlagal, naj bi v zvezi razmislili o pravilih, ki bi vključevala odločanje po sistemu "soglasje minus ena" ali po sistemu "ponderiranega glasovanja", tako da "nekdanji sovražniki ne bi onemogočali delovanja tradicionalnim članicam zveze".

To vprašanje prevladuje tudi v najnovejših analizah poznavalcev delovanja Nata. Iluzija o “pravici do veta”, ki naj bi bila temeljni kamen zavezništva, se počasi razblinja. Analitiki Jane's Defencea na primer menijo, da se ob širitvi zveze stare članice spoprijemajo z resnim vprašanjem, saj širitev sicer utrjuje "liberalno-demokratično identiteto nekdanjih komunističnih držav", hkrati pa "zapleta odločanje prav v trenutku, ko bi Nato moral zgrabiti priložnost in prevzeti vodilno vlogo ob postavljanju po robu nevarnostim terorizma in širitvi operacij zunaj območja članic". Zaradi vsega tega naj bi bile "v prihodnosti nujne reforme delovanja zveze na politični ravni".

Sprememba načina delovanja "novega Nata" je osrednja točka predloga ameriškega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda o oblikovanju "Natovih sil za hitro posredovanje". Zamisel o ustanovitvi sil z vsaj 21.000 vojaki precej ogroža ustanovitev evropskih sil za hitro posredovanje, ki naj bi štele 60.000 vojakov. Nove Natove enote naj bi bile sposobne delovati že pet dni po prejetju ukaza in bi bile organizirane po zgledu ameriških marincev. Ta načrt naj bi doslej podprlo enajst članic, sedem pa jih "ni proti". Težave so v podrobnostih. Drugače od ZDA in Velike Britanije Francija meni, da takšne sile ne bi smele delovati zunaj Evrope, posebej pa ne v "preventivnih vojnah" in brez mandata Varnostnega sveta OZN. Podobne zadržke izraža Nemčija.

Ameriški predlog je zelo pomenljiv, ker je po mnenju vodilnih vojaških analitikov "prvi znak, da želijo ZDA izpeljati veliko temeljitejšo reformo evropske obrambne zveze”, ki bo pripeljala do "temeljne spremembe načina, kako Nato vodi posle in se odloča". Največja težava je, da je Nato zaradi preštevilnega članstva že sedaj "v velikih težavah", te pa so še večje zato, ker "se v zvezi še zmeraj odloča na podlagi soglasja". To načelo je imelo smisel med hladno vojno, ko mit o enakosti članic ni škodoval, saj si "ni bilo mogoče zamisliti, da bi mali Luksemburg vložil veto na operacijo, ki bi jo velike ZDA štele za nujno". Vendar je takšen način delovanja "danes neumnost", saj članic Nata nihče več ne ogroža, majhne države pa "lahko imajo in imajo različne poglede", zato je možnost, da bodo s svojimi pogledi "ohromile zvezo, realna".

Ker Evropejci že tradicionalno za obrambo porabijo manj kot ZDA, Varšavskega pakta pa že lep čas ni, je pomen Evrope za ZDA vse manjši - in nasprotno. Razlik je veliko, od nerešenega vprašanja mednarodnega kazenskega sodišča do različnih politik oboroževanja. Stroški za obrambo v Evropi že desetletje ne naraščajo. Velika Britanija in Francija sta jih sicer pravkar nekoliko povečali, Nemčija pa vztraja pri 1,5 odstotka BDP za obrambo in teh stroškov ne misli povečati. Vojaški proračun ZDA je v nasprotju s tem že večji od skupnih vojaških proračunov 15 drugih najbolje oboroženih držav. Zato ZDA javno zmanjšujejo pripravljenost za zagotavljanje evropske varnosti, evropske države pa ne želijo biti že kar vnaprej in ne da bi jih o tem sploh kaj vprašali, uvrščene v vojaške načrte Pentagona.

Zaradi takšnih razmer so najnesrečnejši britanski politiki. Zato so si izmislili - za sedaj še zmeraj “zaupen” in “interen” - “kompromis”. Ker je za spremembo načina odločanja v Natu treba sprejeti dopolnilo h pogodbi in bi s tem manjše članice težko soglašale, Velika Britanija v še zmeraj nekoliko skrivnostnem načrtu drugim članicam predlaga, naj generalni sekretar Nata v prihodnosti dobi veliko večjo vlogo kot doslej. Formalna srečanja veleposlanikov držav članic Nata v Bruslju naj bi zamenjala neformalna "pogajanja", v katerih se od majhnih držav članic pričakuje, da se bodo "vsekakor zavedale svojih omejitev". Severnoatlantski svet naj bi izgubil sedanji pomen. Generalni sekretar Nata naj bi v prihodnje lahko sam opuščal projekte, najemal in odpuščal osebje in sprejemal splošne direktive za delovanje organizacije. V krizi naj bi imel generalni sekretar pooblastila, da takoj začne pripravljati načrt za delovanje zveze v pogovorih z vrhovnim poveljnikom Nata in ne v dogovarjanju s predstavniki članic, kot je bilo do sedaj. Svet zveze bi se odločal šele po teh pogovorih, in še to praviloma v okviru možnosti, za katere bi se že vnaprej dogovorili z ameriškim vrhovnim poveljnikom.

Velika Britanija si želi celo še več. V Pragi namerava predlagati sprejetje deklaracije o novem poslanstvu Nata, ki bi vključevala tudi obvezo novih in starih članic, da povečajo obrambne stroške in pripravljenost za sodelovanje v boju proti terorizmu in širjenju orožja za množično uničevanje. Vse v skladu s tem, kako “boj proti terorizmu” danes pojmujejo ZDA. Torej predvsem kot vojno proti Iraku.

Dokončno obliko naj bi ta novi sistem delovanja dobil šele čez nekaj mesecev. Posredno za njim seveda stojijo ZDA. Prav tako je jasno, da je v središču tega sistema prepričanje, da bodo ZDA lahko vsakič sproti pod blagovno znamko Nata in brez nadležnega soglasja vseh članic ustvarjale "ad hoc" zavezništva, ki bodo nato kot "Natove enote" delovala tam, "kjer bo treba". Tistemu, ki se ne bo želel pridružiti tem "koalicijam po želji", kot jih imenujejo britanski izvedenci, seveda ne bo treba sodelovati pri posameznem vojaškem posredovanju, a tudi ne bo imel nobene besede pri tem, kako in zakaj se posredovanje izvaja. Ker bo takšno vojaško posredovanje nosilo oznako Natovih projektov, se bo sodelovanju v takšnih akcijah pod dejanskim poveljstvom Washingtona veliko teže izogniti kot sedaj, ko je soglasje še nujno potrebno, hkrati pa bodo akcije, kakršnekoli že bodo, v morda pravno ali etično nesprejemljive vojne simbolično in materialno vpletle vse članice bodoče zveze. Tudi Slovenijo. Ker bo sodelovanje pogoj za vpliv na kasnejše dogajanje pri posredovanjih, ga bodo članice Nata težko odklonile.

Na zunaj bo seveda vse videti kakor doslej. Nato ne bo kar takoj odpravil soglasja vseh članic - za začetek ga bo zgolj obšel. Tako kot je že večkrat obšel pravni red OZN in celo določila svoje ustanovne pogodbe. Slovenski natomani bodo lahko še naprej razglašali, da je bolje “biti zraven” in da tudi Slovenija soodloča v svetovnih vojaških zadevah. Sporočilo iz Washingtona pa je vendarle zelo nedvoumno - ZDA s tem predlogom pravzaprav sporočajo Evropi, da Nata kot celote sploh ni mogoče reformirati in da si tega niti ne želijo. Washingtona od celotne mašinerije Nata zanimajo samo še nekaj najbolj zanimivih mehanizmov nekdanjega vojaškega bloka in že preizkušena mednarodna blagovna znamka. Skratka, le nekaj enot, ki so uporabne za hitre in samostojne akcije zunaj Evrope, in napis, pod katerim bi bilo mogoče enostranske akcije kasneje opravičiti kot “mednarodne”. Zveni nekam znano.

Natove skrivnosti

Vse opisano potrjujejo zaupni dokumenti zveze Nato, ki jih objavljamo v tej številki Mladine in ki so znani tudi slovenskemu zunanjemu ministrstvu. Gre za zaupna dokumenta (z oznakama “Nato-Russia restricted” in “Nato Confidential”) o organizacijski ureditvi in proceduralnih pravilih ter področjih delovanja novega Sveta Nato-Rusija (“Organisational arrangements and rules of procedure” in “Topics for the Nato-Russia Council”), ki sta bila usklajena že v Reykjaviku in potrjena na vrhunskem srečanju v Rimu ob ustanovitvi novega organa, v katerem naj bi Rusija ponovno začela tesneje sodelovati z Natom. Oba dokumenta na več mestih dokazujeta, da nove članice ne bodo enakopravne s starimi. Najpomembnejši organ te organizacije, ki nadomešča leta 1999 preminuli Stalni svet Nato-Rusija (PJC), je svet, ki ga sestavljajo predstavniki Rusije in članic Nata. Drugače kot v nekdanjem PJC Rusija in druge članice v Svetu Nato-Rusija (NRC) ne odločajo več v “formatu 19 + 1”, pač pa v “formatu 20”, torej enakopravno z vsemi drugimi članicami zveze.

Zanimiv je predvsem tretji odstavek “proceduralnih pravil” tega organa. Ta določa, da lahko svet, če bo treba, “ustanovi ad hoc ali stalne odbore ali delovne skupine za področja delovanja”, vodil pa jih bo predstavnik mednarodnega sekretariata. Podobno bodo ustanovljeni pripravljalni odbor, ki bo pripravljal in podpiral zasedanja sveta, in različni “ad hoc odbori ali delovne skupine”. Dokument v nadaljevanju določa, da se bodo “takšna zasedanja obravnavala kot 'zasedanja 20'”. Zelo podobno formulacijo najdemo v zaupnem dokumentu, ki je bil podlaga za sprejetje posebne deklaracije ob vrhu Nata in Rusije v Rimu konec maja letos. V točki, ki govori o “spoprijemanju z novimi izzivi in nevarnostmi za sodobno družbo”, je zapisano, da bo NRC obravnaval “ta področja delovanja v komiteju za izzive sodobne družbe”, ki bo zasedal v “sestavi 20”. Čeprav te formulacije v slovesnih govorih in skupni deklaraciji ni bilo, ohranitev v proceduralnih pravilih jasno kaže, da si niti Rusija niti “stare” članice vsaj do tega trenutka niso želele omejevati manevrskega prostora z vključevanjem novih članic v razpravo o skupnih strateških odločitvah.

V praksi bi to lahko pomenilo, da na novo sprejete članice v tako rekoč vseh odborih, ki jih bo ustanovil NRC, pri odločanju ne bodo enakopravne s sedanjimi, “starimi” članicami. Da izključitev novih članic iz razprav v posameznih odborih NRC ni naključna, potrjuje to, da so baltske kandidatke za članstvo od ameriške misije in mednarodnega sekretariata Nata glede tega že zahtevale dodatna pojasnila. Ruski pogajalci so že v procesu pogajanj vztrajali, naj bi se NRC ohranil v “formatu 20”. Dodatne strahove naj bi bila zbudila trditev ruskega zunanjega ministra Igorja Ivanova v Reykjaviku, da bo “NRC ostal omejen samo na sedanjih 19 članic Nata”. Iz zveze so baltskim državam takoj poslali zapis zadnjega pogovora med ruskim pogajalcem Jevgenijem Gusarovom in pogajalcem Nata Guntherjem Altenburgom, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je Gusarov privolil, da v NRC “sodelujejo tudi nove članice Nata”. V slovenskih diplomatskih krogih so mnenja o pomenu izraza “format 20” različna, prevladalo pa je mnenje, da naj bi bil ruski zunanji minister Ivanov “verjetno neobveščen ali pa je preprosto želel izpeljati drobno provokacijo in med kandidatke vnesti malo strahu”. Tudi omenjanje “zasedanja dvajsetih” naj bi bilo po mnenju slovenskih diplomatov le “drobna usluga ruskim partnerjem”, ki pogosto govorijo o “dvadsetki”. Utemeljenost tega mnenja je zelo vprašljiva. Čistopis tega dokumenta slovenskim diplomatom zaradi zaupne narave ni bil dostopen, po podatkih zunanjega ministrstva pa je bil dokument kljub temu že v Reykjaviku “sprejet takšen, kakršen je”, torej brez “bistvenih novosti” in očitno tudi s sporno določbo, ki članstvo v pomembnih odborih NRC zožuje na 19 sedanjih članic in Rusijo. To potrjujejo tudi naša preverjanja pri nekaterih članih sveta zveze Nato in izjave, v katerih so ruski in ameriški pogajalci že ob koncu pogajanj o sestavi NRC za AFP in druge agencije poročali, da jim “na pogajanjih Nata in Rusije ni uspelo preseči zastoja glede odbora dvajsetih”. Če k temu dodamo še očitno željo Rusije in tiho privolitev ZDA, da se nove članice Nata zadržijo kolikor se le da zunaj območja dogovorov obeh velikih sil, je slika neenakopravnih odnosov popolna.

Da vse to ni povsem nepomembno, je videti že iz opisa nalog novega organa, ustanovljenega za sodelovanje med Rusijo in Natom. Novi NRC naj bi ugotavljal skupno ogroženost članic, določal skupne vojaške vaje in politiko na območju ravnanja z orožjem za množično uničevanje, razpravljal o protibalistični obrambi, boju proti terorizmu, skupnih demonstracijah in preskusih, reševanju iz podmornic in ladij na morju, omejevanju posledic različnih bioloških in kemičnih nesreč, obrambnih reformah, znanstvenem sodelovanju in celo “izzivih sodobne družbe”. Na veleposlaniški in vojaški ravni naj bi bila srečanja vsaj enkrat na mesec, dvakrat na leto na ravni obrambnih ministrov, po potrebi pa na ravni ministrov in predsednikov vlad. Odločitve naj bi se v svetu sprejemale s soglasjem, to pa ne bo posebna uteha za države, ki jih v posameznih odborih sploh ne bo.

Da gre predvsem za organizacijo, v kateri bosta velesili brez vmešavanja nadležnih majhnih držav poskušali reševati svoje spore in uveljavljati svoje interese, ni ostalo neopaženo. Nekaj podobnega velja za prihodnje reforme Nata. Pravljica o enakopravnosti in o pravici do veta, ki je nikoli niso zapisali v pogodbene temelje Nata, ostaja še nekaj mesecev vaba za lahkoverne množice, zveza pa je v tej perspektivi, kot piše v časniku Le Monde diplomatique Ignacio Ramonet, vse bolj le “vojaški instrument, ki ga želi Washington izkoristiti za svojo imperialistično ekspanzijo ...”

V Sloveniji je zgodovinar dr. Jože Pirjevec podobno že ob slovesnost v Rimu, na kateri je bil s pompom ustanovljen NRC, ta spektakel za množice primerjal s Potemkinovo vasjo, saj je tudi Berlusconi v Rimu iz lepenke in umetnega marmorja zgradil “veličastno kuliso za predstavo, ki pa ni imela ne prave vsebine ne iskrenega mednarodnega soglasja”. “Bilo je očitno, da ne gre za sporazum med Natom in Rusijo, temveč med ZDA in Rusijo”, kjer odločata “edina preostala velesila, ZDA, in Rusija, regionalna velika sila, s katero ima Washington veliko skupnih interesov, na primer naftna najdišča v srednji Aziji”, in kjer so bili obrazi Chiraca, Schroederja in drugih politikov mrki, 'ker so se dobro zavedali, da so potisnjeni v kot', je tedaj v SP menil Jože Pirjevec.

Pol leta kasneje smo priča novemu spektaklu v Pragi. In čez približno pol leta si bomo morali še enkrat odgovoriti na vprašanje, ali se bo tudi Slovenija pridružila tej maškaradi, kjer je majhnim že vnaprej zagotovljena le vloga vazalov, hlapcev in statistov.