Na čajanki pri Sovi

Kdorkoli normalen je imel v življenju dvomljiv privilegij spremljati potek kakšne seje sedaj že precej razvpite parlamentarne komisije za nadzor nad delovanjem varnostnih in obveščevalnih služb, bi se ob pomisli na sedež Sove verjetno sila težko uprl asociaciji na Ministarstvo za istraživanje rude i gubljenje vremena.

Da je sklenil naš najbolj učeni nočni tič ubrati neke nove akorde PR-ovskih pristopov in da se je dosedanjo komunikološko pogrebno koračnico nameril preoblikovati v pravo pravcato serenado, že nekaj časa priča tudi agencijina uradna spletna stran, ki uporabniku na nenavadno seksi hi-tech način odgovori na vrsto očitnih vprašanj, za uvod pa še pojasni, da življenje zaposlenega v Sovi v nasprotju s splošnim prepričanjem prav nič ne spominja na filme o Jamesu Bondu, temveč da so v tej firmi zaposleni "ljudje kot vsi ostali, ki jih vsakodnevno srečujemo na cesti". Ker od tipičnega državljana Republike Slovenije ne gre pričakovati, da bi se mu ljubilo kar tako samemu od sebe srfati po birokratskih oglaševalskih deskah, je sklenil naš največji vohunski neksus s pridom izrabiti zaključne faze svoje relokacije in nas, tovariše novinarje, tako kot včasih povabiti v svoje nove sobane, da bi nam skupaj uspelo naslikati njegov portret v vsej že na kilometer očitni budnosti, čuječnosti, pazljivosti, tajnosti in neopaznosti.

Službi, ki je odgovorna za Drnijeve jutranje informacije, je za sabo namreč končno uspelo pustiti neugledno stiskanje v sklopu ministrstva za notranje zadeve in si je omislila lastno stolpnico v industrijskem delu Ljubljane. Proces selitve je bil tako dolgotrajen, da ga lahko mirno označimo za večletnega, s tem da je bila agencija za naš okus glede vsega skupaj ves čas vse preveč tajanstvena. Dokončno so center operacij v novo okolje prestavili septembra, vmes pa so se v novih prostorih očitno tako udomačili, da so se opogumili celo do stopnje, ko se jim zdi z njimi vredno malce pobahati. Od daleč ni stavba v resnici videti nič posebnega - pač tipično domovanje preveč razlezenega državnega konglomerata -, vsekakor pa je moč razumeti vzdevek, ki si ga je poslopje v kratkem času obratovanja prislužilo med zaposlenimi, saj kvadrasta Bajadera v kombinaciji z razporeditvijo oken morda res nekoliko spominja na znamenito slaščico. Vsekakor je zgradba tako tajna, da so o njenem pravem namenu pozabili obvestiti celo vratarja, saj je ta prvo novinarsko odpravo poslal v neke povsem druge okoliške kvarte, čeprav mu je bilo kasneje zaradi tega vidno žal in je bilo videti, kot da je v resnici šele pravkar izvedel, v kakšni firmi pravzaprav straži kapijo.

Pester odbor za izrekanje dobrodošlice in hkrati bržkone tudi budno pazenje na to, da bi se cenjeni gostje držali v vnaprej začrtanih mejah turneje, je bil videti prijazno nastrojen, čeprav morda tudi nekoliko nervozen, saj drobovja svoje zgradbe očitno ni bil vajen ponujati na vpogled. Ob vsej dobronamernosti se je dan začel z betonsko zastavljenim izhodiščem, da fotoaparati striktno niso zaželeni, kar je bil bržčas samo gambit, da bi se že v kali odkrižali kolega Sarkića in njegove same po sebi umevne zgage; dobra zamisel, a poteza vseeno ni uspela, saj so fotografi nekje vmes med vodenim obhodom vsled direktorjeve izrazito žametne nastrojenosti popolnoma pobezljali, skočili do recepcije po delovno opremo (če je niso imeli že tako ali tako skrite pod preohlapnimi puloverji) in si privoščili pravo fotoorgijo, med katero so objektive vtikali tudi tja, kamor jih prav gotovo ne bi smeli, kar je potrjeval tudi uradni komentar, da "uhh, sicer ... lahko, ampak ni pa preveč ... vljudno".

Na začetku so nas, na tej stopnji še primerno plašne in vohunskemu miljeju primerno spoštljive, skozi ozke in z bizarnimi grafikami navešene hodnike peljali v Prešernovo sejno sobo, kjer so ton dajali gromozanski akvareli naših prečudovitih krajin in šavja. Vljudnemu tresenju rok je sledila krajša prezentacija. Dr. Iztok Podbregar je v nasprotju z vsemi predhodnimi poklicnimi politiki, turističnimi izvedenci in pravniki na direktorski stolček dejansko prijadral kot vojak, zato se očitno dobro zaveda nuje, da njegovo vojsko ljudstvo čim bolje pozna in odobrava. V sklopu doživetega referata nam je takoj na začetku povedal, kako v njegovi agenciji že dlje ugotavljajo, da je treba ves čas iskati tudi "drugačne" in "boljše" metode komuniciranja z mediji! Z multimedijsko artilerijo podkrepljena predstavitev je bolj kot kaki vsebinski izmenjavi potem rabila predvsem temu, da se je lahko direktor malce považil z računalniško pismenostjo svojih podrejenih. Ti so po njegovih besedah tako ali tako visoko izobraženi, stalno usposabljajoči se kadri, ki racionalno porabljajo proračunska sredstva in organizirajo delo, medtem ko ves čas uveljavljajo sodobno infotehnologijo na prav vseh ravneh bivanja in delovanja.

Da ne bi ostali zgolj pri puhlicah, se je gospod direktor potrudil sproducirati nekaj lično predočenih številk, med katerimi je najbolj izstopala 0,084. Tolikšen mizeren, tako rekoč nikakav delež sredstev naj bi vsega skupaj pokuril celotni obveščevalni aparat, s tem da je bil govornik ob tej resnično ganljivi cifri potem tako vzhičen, da smo ga morali popraviti, da bržkone vseeno ne govori o 0,084 odstotka proračunskih sredstev, temveč o 0,084 odstotka družbenega bruto proizvoda. Med drugimi konkretnimi številkami izstopa 2.589.197.771,39, kar naj bi bili stroški novega objekta v Stegnah, in kaj je lahko bolj prisrčnega od tega, da ti uradna oseba izračun cene tako megalomanskega posla predoči na 39 stotinov natančno? Predstavitev je končala še celo prisrčnejša sličica dveh stiskajočih se rok s poudarjenim nadnaslovom PARTNERSKI ODNOS, saj naj bi bilo natanko to tisto, do česar je razmeroma novemu direktorju med vsemi rečmi pod soncem največ: "Pa to ne v tistem negativnem smislu, kot se nekateri že nasmihate, ha ha."

Naš sogovornik nas je po tem, ko so nam bili razdeljeni Sovina značka, kuli in podloga za miško, popeljal na krajšo turnejico, med katero se nam je pohvalil, da je Sova resnično zmeren in varčen porabnik sredstev, saj so pisarne po pravilu take prav klasične uradniške in (razen njegove in še nekaj drugih reprezentančnih) nimajo prav nič kaj bistveno več luksuza, kot ga nujno potrebujejo, hkrati pa je enaka oprema na voljo prav vsem uslužbencem, ne glede na hierarhijo. Pisarne, ki so nam bile predočene, niso bile prav res nič kaj bistveno več kot tipične birokratske kockice, le da so bile te po stenah ovešene z medaljami in s knjigami o KGB. Dolgi in še ne do konca naseljeni hodniki so dajali videz izrazite sterilnosti, ob katerem so se nekatere medijske tečnobe ves čas pritoževale, da vse skupaj smrdi po bolnišnici in nasploh spominja nanjo, od zanimivejših prostorov pa bi lahko poudarili skupni klubski prostor za kramljanje med premori in knjižnico, ki je z revijami sicer opremljena odlično, s knjigami pa za zdaj še prav borno, čeprav smo med obveznim študijskim gradivom zaznali kompletno bibliografijo Danila Slivnika in Janeza Janše, pa tudi kar dva izvoda delne avtobiografije Ladislava Trohe, Pojoči major.

Da bi zacementirali ta udarni dan kovanja partnerskih vezi, nas je gospod Podbregar za konec navabil še na zakusko, kjer se je z vsemi tistimi lignji, pršutom in rdečim zeljem zopet izrazito potrudil, kar smo znali - se mi zdi - prvič ta dan dejansko ceniti. Z vztrajnim vrtanjem mi ga je uspelo pripraviti do tega, da je potrdil mojo tezo, kako je današnje srečanje priredil tudi z namenom, da bi vsaj malce razpršil tisti neljubi, a v podzavesti marsikaterega državljana vseeno trdno zasidrani stereotip tajne, mračne in v obdobje Udbe zakoreninjene hobotnice, ki veliko prej kot v javno dobro dela v javno škodo: "Predvsem si želim, da bi nas javnost videla kot neko povsem navadno civilno službo, ki nima prav nič skrivati. Stereotip, ki ste ga omenili, nedvomno obstaja, in to je velika škoda, saj nima z realnim stanjem prav nobene zveze. Osebno želim postati aktiven partner, ki tudi sam daje pobude za zbliževanje in razblinjanje predsodkov, to pa nedvomno zahteva neko postopnost." Seveda si ni mogel privoščiti, da bi se strinjal z mojo naslednjo tezo (točneje, verjetno si ni mogel privoščiti, da bi se strinjal s samo dikcijo), da so vsi tile kalamari in vodeni ogledi sicer povsem ljubki, da pa bo agencija svojemu ugledu v prihodnje daleč najbolj koristila, če se to sliši nekoliko prezahtevno, pa si morda vsaj nekaj časa ne bi smela privoščiti protipravnega nadzorovanja pošte državljanov, kot si ga je privoščila ob paniki vsled lanskega 11. septembra.