Kdo je kriv?

Zakaj se je v slovenskem mleku, s katerim smo se še nedavno hvalili, kako zelo zdravo je, znašlo prepovedano zdravilo? In pozor, ne samo to: v našem mleku se je znašlo zdravilo, ki je v Sloveniji prepovedano že debelo desetletje. In še nekaj: nakup prepovedanega antibiotika menda kljub temu, da je antibiotik prepovedan, sploh ni problematičen, in kot možni vir se trenutno omenjajo vsaj Hrvaška, Madžarska in Jugoslavija. Ter domači "agenti". Je pa vprašanje, kako je antibiotik prišel v mleko. Ga je vanj kdo zlil, morda vsipal? In če je bilo tako, kdo je to storil? Kdo je krivec - kmet, mlekar, veterinar? Po logičnem sklepanju naj bi bil krivec tisti, ki bi imel od tega največ koristi. Kakšen je bil torej motiv tistega, ki je kriv za prepovedani kloramfenikol v slovenskem mleku?

Če bi poznali motiv, bi poznali odgovore na vsa našteta vprašanja. Pa motiva nimamo, vsaj uradno ne. Čeprav je minilo že štirinajst dni, odkar smo bili obveščeni, da so v nizozemskem laboratoriju potrdili obstoj prepovedanega antibiotika v nekaterih vzorcih našega mleka, gordijski vozel, ki se je zavozlal okoli mlečne afere, še ni presekan. Tako tudi še ne vemo, kdo je krivec zanjo. Vsaj uradno ne. Vsi vpleteni se le medsebojno obtožujejo. In si vračajo udarce, kmetje Veterinarski upravi Republike Slovenije (VURS) in kmetijskemu ministrstvu, obe inštituciji pa kmetom.

Zakaj je dejstvo, da se je v našem mleku znašel antibiotik kloramfenikol, tako problematično, je jasno. Kloramfenikol je v Sloveniji od leta 1991 prepovedano uporabljati za zdravljenje ljudi in živali, ki so del človekove prehranjevalne verige, saj tako določa odredba o prepovedi uporabe določenih zdravil zaradi preprečevanja škodljivih posledic. Antibiotik, ki se je nekoč pogosto uporabljal za zdravljenje najrazličnejših bolezni, tudi pri vnetjih možganov, je namreč pri nekaterih ljudeh povzročal resne stranske učinke. Srbenje, dermatitisi, pa tudi vpliv na krvno sliko oziroma sprememba delovanja krvnih organov, kar lahko resno ogrozi zdravje človeka, so le nekateri izmed njih. Potem smo izvedeli, kaj za nas, potrošnike, sploh pomeni odkritje kloramfenikola v mleku. Vsaka nepotrebna izpostavljenost kateremukoli zdravilu, še posebej pa antibiotikom, veča našo izpostavljenost določenim tveganjem. Če namreč s hrano dlje časa uživamo tudi antibiotik, pa čeprav je njegova količina čisto majčkena, se veča naše tveganje za preobčutljivost. Kaj to pomeni? "Ko boste antibiotike potrebovali, ne bodo prijeli," smo slišali direktorja urada za zdravila Stanislava Primožiča. Količine kloramfenikola, ki so bile ugotovljene v vzorcih mleka, naj sicer ne bi bile nevarne človeku. Šlo naj bi za razpon med 0,4 in 1,8 pikometra na miligram, ki se razredči na sto tisoče litrov namolzenega mleka, tako da je koncentracija kloramfenikola postala zanemarljiva oziroma neugotovljiva. Kljub temu je določilo kristalno jasno: kloramfenikol je prepovedan. Ne smemo si ga injicirati in ne smemo ga zaužiti skozi usta. Ne smemo piti niti okuženega mleka. Zato je dejstvo, da se je sled tega antibiotika pojavila v mleku, grozljivo.

Poplava razlag

Minuli teden smo slišali cel kup bolj in manj verjetnih teorij o tem, kdo je zastrupil mleko in zakaj. Po tisti, ki ima najmanj zagovornikov, je za vse skupaj kriva Evropska unija, ki želi v prihodnje omejiti količino slovenskega mleka, namenjenega izvozu v Evropo. Vendar teorija ne odgovori na vprašanje, kdo je fizično zastrupil mleko. Odposlanci EU ali celo mlekarne same? Res je, druga teorija omenja mlekarne, največkrat ljubljanske, ki naj bi se želele znebiti najbolj oddaljenih pridelovalcev mleka, več kot pol domnevnih kršiteljev je namreč iz Krškega in Brežic. Kriva naj bi bila predvolilna kampanja. Potem je tu še teorija o tem, da bi bili lahko za "okuženje" krivi detergenti za čiščenje molznih strojev, vendar veterinarji, s katerimi smo govorili, ne poznajo čistila, ki bi vsebovalo antibiotike. Večkrat smo tudi slišali, zlasti od kmetov, da je kloramfenikol v mleko nekdo podtaknil - kar neposredno ali pa prek krme. A kdo bi imel takšno moč, da bi kontaminiral vzorce mleka v različnih delih Slovenije? Če bi bili to zbiralci mleka, ki mleko prevažajo od zbirnih mest do mlekarne, sledi vprašanje, zakaj niso okužili vsega slovenskega mleka, ampak samo mleko domnevno 91 kmetij, ki so v Posavju, na Dolenjskem, v Vipavski dolini, v Zgornji Savinski dolini ... A kakšen naj bi bil njihov motiv? Pojavljajo se sicer namigi o sporni močni krmi nizozemskega proizvajalca, s katero so imeli težave v Avstriji in Nemčiji. Vendar naj bi bila krma po zagotovilih VURS "čista". Nekateri kmetje pravijo, da so jim jo zagodli kar sami veterinarski inšpektorji, sploh s tem, ker jim niso pustili enega vzorca odvzetega mleka, da bi ga neodvisno analizirali. Da bi lahko dokazali svojo nedolžnost. Napovedali so že tožbe, predsednik njihovega sindikata Marjan Gorenc pa je odstopil s položaja.

V vsakem primeru kmetje v en glas zavračajo krivdo. Trdijo, da mleku niso primešali ničesar. Prav ničesar. Njihove reakcije spominjajo na reakcij kmetov, pri katerih sta bila odkrita slovenska primera bolezni norih krav ali BSE. Tudi ta dva kmeta sta namreč zatrjevala, da krav nikoli nista hranila s kostno moko. A zakaj, če ne zaradi uporabe kostne moke, se je potem pojavila BSE? Tudi tega še vedno ne vemo. VURS stvari nikoli ni prišel do dna.

Najpogostejši motiv

Po eni od teorij naj bi antibiotik v mleko prišel prek zdravil, s katerimi so kmetje zdravili krave. V Sloveniji je namreč kloramfenikol v veterinarski medicini dovoljen za zdravljenje površinskih ran mačk, psov ... torej živali, ki jih človek ne je niti ne uživa njihovega mleka. Na trgu obstajajo trije registrirani proizvodi, ki vsebujejo kloramfenikol: Krkino mazilo za oči Chloramfenikol, Lekov Dermo Spray N in kapljice za oči Spersadex Comp. proizvajalca Ciba Vision, ki je del Novartisovega imperija.

Ponovimo, za zdravljenje krav mlekaric noben od teh proizvodov ni dovoljen. Vseeno pa smo minuli teden večkrat slišali, da naj bi kmetje za zdravljenje vnetih vimen svojih krav uporabljali prav Dermo Spray N. Z uporabo pršila vijolične barve, ki se dobi brez recepta, naj bi prihranili vsaj 20 tisočakov, kolikor stane strokovno zdravljenje. V podobne namene naj bi uporabljali tudi Krkino mazilo. Kloramfenikol naj bi se v mleku pojavil, če bi kravo, ki se tako zdravi, pomolzli v času karence, se pravi v dneh, ko je njeno mleko oporečno. In ker nobeno od registriranih zdravil ni dovoljeno za zdravljenje krav, takšnega zdravljenja veterinar uradno ni mogel predpisati. Samo veterinar pa sme živalim predpisovati zdravila. Zoran Kovač je zato prejšnji teden večkrat poudaril, kaj se mu zdi čudno: "V Sloveniji je relativno veliko rejcev, ki imajo nad 50 živali, vendar te nimajo zdravstvenih težav, saj kmetij že eno leto ni obiskal veterinar. To je v praksi nemogoče, saj se vprašanju mastitisa ne moreš izogniti." Ali ti kmetje živali res zdravijo sami? Raziskave so pokazale, da imajo nekateri kmetje doma cele lekarne. So živali zdravili tudi s kloramfenikolom, ki velja za ceneno (pa čeprav prepovedano) zdravilo? Poleg tega pa niso upoštevali, da imajo krave takrat "bolniško"? Po Kovačevih besedah se število velikih kmetij, kamor že dolgo niso klicali veterinarja, in število kmetij, kjer so domnevno ugotovili prisotnost kloramfenikola v mleku, skoraj identična. Ne sicer povsem, skoraj pa. Zato je v petek izjavil, da gre pri mlečni aferi najverjetneje za zlorabo zdravil.

Drugi motiv za dodajanje kloramfenikola v mleko pa bi bil lahko še bolj zaslužkarski. Če se da z dodajanjem kloramfenikola v mleko kaj prihraniti, se da še lažje precej več zaslužiti. Antibiotiki na žive substance v mleku delujejo zaviralno ali smrtno, kar pomeni, da bakterijam onemogočijo rast ali povzročijo njihovo smrt. Če se torej v mleku zaradi pomanjkanja higiene pri molži znajde bakterija, ki tam ne bi smela biti, jo antibiotik odpravi. Kupita se da tako na Hrvaškem kot na Madžarskem. Kmetje, ki sicer mleka ne bi mogli oddati, ga tako popravijo in mu izboljšajo kakovost. In s tem zaslužijo več. Po neuradnih podatkih nekateri večji ponudniki tako mesečno zaslužijo tudi pol milijona tolarjev več. Če jih ne odkrijejo. Pa jih lahko odkrijejo? Za zdaj

se to še ni zgodilo.

VURS kloramfenikol v mleku išče le dvakrat letno. Ker je pač prepovedan, to počnejo bolj za vsak primer; hitri testi, ki jih izvajajo v mlekarnah in s katerimi iščejo zaviralne substance v mleku, namreč tega antibiotika ne zaznajo. VURS je prve letošnje vzorce vzel julija in nepravilnosti ni ugotovil. Vendar to še ne pomeni, da kloramfenikola nikoli doslej ni bilo v mleku. "Tega stoodstotno ne moremo izključiti," odgovarja Kovač. Je torej kontrola dovolj temeljita? Poslej naj bi kloramfenikol v mleku iskali vsak mesec.

Gospodarska škoda

In kaj mlečna afera pomeni v številkah? 8. novembra je VURS prepovedal prevzem mleka na 16 od 171 mlečnih prog po vsej Sloveniji, na katerih je združenih od 80 do 85 odstotkov vseh slovenskih pridelovalcev mleka. Rezultati analize mleka, ki jih je VURS prejel iz Nizozemske, so namreč pokazali prisotnost kloramfenikola v mleku, pripeljanem s teh mlečnih prog. Ker mlečno progo predstavlja tovornjak, ki na posameznih zbirnih mestih pobere namolženo mleko več kmetov, to pomeni, da ti tovornjaki ves teden mleka niso vozili v mlekarne. Mleko je tisti čas romalo v uničenje. Po dosedanjih ugotovitvah naj bi bilo škode za okoli 110 milijonov tolarjev. In kot napoveduje kmetijski minister Franci But, naj bi stroške tistih kmetov, za katere se je ali se še bo izkazalo, da so nedolžni, krili povzročitelji mlečne afere. Tudi če se bo izkazalo, da je za škandal res krivih nekaj kmetov, pa je vprašanje, ali bodo ti škodo sploh lahko poravnali. Če jim bo res dokazana krivda, jim namreč grozi tudi trajna prepoved oddajanja mleka. S tem pa tudi izguba zaslužka.

To nas pripelje do zelo resnega vprašanja. Verjetnost, da kmetje sami zdravijo živali, je velika. S tem najbrž res prihranijo nekaj deset tisočakov. Pa so kmetje zaradi nevednosti ali pa zgolj zato, da bi prihranili nekaj deset tisočakov, še najbolj pa zato, da bi zaslužili nekaj več denarja, nekateri celo sto tisoče tolarjev več, res pripravljeni zastrupiti mleko in s tem potrošnika? In če to drži, če je za škandal res kriva skupina kmetov, zakaj si po štirinajstih dneh od odkritja kloramfenikola nihče ne upa reči, da so krivi? Ker bi bilo več kot sto kmetov ob eksistenco? In če niso krivi kmetje, kdo drug je? Kako ga bomo našli?