Nič več prva poraženka

No, prispevek sem sprva seveda nameraval otvoriti s kako očitno šalo na rovaš tega, kako neprimerno teže je profil pisati, če nad teboj ves čas visi imaginarna grožnja tako impozantne desnice, a je dama, ko sva začela s kolegom Sarkićem v kasnejših štadijih pogovora nekaj duhovičiti o tem, s tako pristnim obupom zajavkala "Ooo, pa kaj me to vendar sprašujeta ...", da me je v trenutku minilo. Čeprav naše daleč najmogočnejše dekle vseh časov priznava, da se prva reakcija pripadnikov nežnejšega spola precej pogosto bere nekako v smislu "Joj, samo udari me ne!", ni projiciranje agresivnosti in avtomatičnega občutka ogroženosti v nekoga izključno zaradi njegove ekstremno masivne in v tej smeri do zadnje pičice spolirane zunanjosti nič manj kot primitivno in butasto. Tiste prave šampionke pač ne kvihtajo zato, da bi lahko potem zaradi tega kogarkoli kvalitetneje priheftale.

Letošnji november bo ostal v dnevniku Eve Pogačnik zapisan z velikanskimi platinastimi črkami, saj ji je na tekmovanju v Montpellierju po dolgem dolgem čakanju vendarle uspelo uresničiti svojo največjo ambicijo in osvojiti laskavo titulo Miss Univerzum, pravzaprav največ, kar je v amaterski konkurenci sploh mogoče doseči. Naša predstavnica se je tega tekmovanja udeležila že večkrat in praviloma osvojila odlično drugo ali tretje mesto, a kaj, ko je bila vzgajana v duhu, zaradi katerega zdaj v njenem slovarju poleg gesla drugi najdete definicijo prvi poraženec, prvi luzer. Zanjo je vedno štela samo zmaga in zdaj, ko jo je po vseh neizbežnih naporih in odrekanju končno dosegla, pravi, da jo je preplavil "življenjski mir".

Junakinja

Trenirati je danes devetindvajsetletnica pričela pri petnajstih letih, vendar se je v poezijo uteži in po šivih pokajoče muskulature zaljubila zelo postopoma, saj je vsaj tista prva leta vadbe zgolj hodila na fitnes in posledično ostala neko povsem normalno postavno športno dekle. Prvič so jo intenzivne tekmovalne ambicije preplavile nekje konec leta '95, ko se je odpravila v Ancono in na tekmovanju v kategoriji Body Building Soft ("To pomeni, da jih zanima predvsem taka športna postava, brez kakšne ekstremne definicije, saj konec koncev mišic na odru sploh ne zateguješ.") gladko zmagala. Čeprav se je za prireditev nekaj malega sicer pripravljala ("Ja, malo sem tekla in se zavihtela na kolo, ampak je šlo potem itak samo za to, da si na odru čim bolj zapeljivo bočil rito, in sem torej zmagala v glavnem zaradi te svoje rite, Italijanke so imele namreč vse take bolj povešene!"), je prišel uspeh tako zlahka, da je začutila, da je zmožna še marsičesa. Že čez osem mesecev je v Parizu nastopila na niti najmanj softbilderskem tekmovanju za Miss Univerzum in v srednji kategoriji zasedla drugo mesto, za naslednje leto pa si je nabrala dovolj korajže, da je nastopila v najobilnejši kategoriji in osvojila bron. Tranzicija v vedno težje kategorije ji ni povzročala prav nobenih težav: "Za soft tekmovanje sem jedla kot manekenka, za Pariz in vsa tista naslednja pa kot konj."

V letih, ki so sledila, je na najuglednejših tekmovanjih s precejšnjo lahkoto zasedala mesta prve in druge poraženke ter zmagovala na po obsegu manjših prvenstvih manj uglednih federacij, maja 2000, ravno ko se je začela približevati vrhuncu svojih zmožnosti, pa je doživela resnično hudo prometno nesrečo in to jo je za pet mesecev potisnilo na invalidski voziček. Eva je še danes prepričana, da jo je ravno njen šport obvaroval pred trajnimi poškodbami hrbtenice ali celo še pred čim hujšim. Čeprav je imela obe nogi pošteno zdrobljeni, se je, prepredena z vijaki, štirinajst dni po nesreči prvič odpeljala na trening, s tem da se je ob glasbeni spremljavi Bonnie Tyler in Holding Out For a Hero že v bolnišnici pridno dvigovala na ročko, kakršne bolnikom praviloma bingljajo nad posteljo.

Po strokovnem zdravniškem mnenju je današnja Miss Univerzum od takrat tridesetodstotni invalid in res je doživljala v mesecih po nesreči hude zaplete, od katerih ima po treningih še danes hude bolečine, a jih je sklenila preprosto ignorirati. "Kar je resnično pomembno, je to, da ima telo mišični spomin, to pomeni, da se mišice s ponovnim treningom okrepijo toliko hitreje. Z vsemi mogočimi bioenergetiki, Rusi in magijo sem se dokončno pobrala šele lani decembra, od takrat pa so ostala meča moja izrazito šibka točka. Še dobro, da ta pri ženskem body buildingu niti niso tako neznansko pomembna." Leto 2002 so tako zaznamovali še posebej špartanski treningi v iskanju tiste zlate stare forme, ki pa jo je glede na odlični dosežek iz Montpellierja nazadnje očitno ujela.

Profesionalka

V Francijo se je odpravila živčno razrvana, saj je bila želja po zmagi v njej tako pereča, da si je rekla, da se, če zmage ne bo dosegla, preprosto ne bo šla več. V sklopu predhodnih še posebej norih treningov je ogromno pozornosti namenila urjenju poziranja: "Lahko imaš namreč nevemkakšne mišice, a če jih ne boš znal pokazati, ne boš z njimi dosegel prav nič." Svojo lastno koreografijo, torej tisto posebno osebno noto, ki je tekmovalkam dovoljena v sklopu programa drugih, obveznih šopirniških poz, je zdizajnirala na podlago remiksane različice naše evrovizijske Energy, njena taktika pred prihodom na oder pa je temeljila na tem, da se je absolutno osredotočila sama nase, tako da se sotekmovalk nazadnje sploh ni več zavedala. Občutek, ko so jo razglasili za najlepšo med mišičastimi krasoticami, opiše kot "megalomanski".

Bildanje si je za svoj šport izbrala predvsem zaradi napora in zaradi izrazito individualne narave početja: "Zmaga v nasprotju s skupinskimi športi sploh ni odvisna od vseh in torej ne moreš izgubiti, četudi si popoln." Posebej navdušena je nad vsemi tistimi psihološkimi samomotivacijskimi vidiki vsakodnevnega treninga, predvsem pa nad nezmotljivim občutkom, da je na misiji, da je pred njo neki poseben cilj. V veliko oporo ji je superioren genetski ustroj, pri razlagi pa zelo rada uporabi besede sira Edmunda Hillaryja: "Na to goro se povzpenjam zato, ker je pač tam, in zato, ker je ta najbolj nedosegljiva, najbolj zajebana, še posebej pa za žensko, še posebej v Sloveniji. V Kaliforniji bi bilo moje življenje recimo nekaj povsem drugega, tam me ne bi imeli niti približno za freaka, ampak bi delovala kot precej normalna punca, tukaj pa ne bo moglo kaj takega nikoli postati trend, mišice ne bodo na ženski nikoli pojmovane kot seksi."

Precej prostodušno priznava, da je pri vsem skupaj soudeleženega tudi nekaj najbolj klasičnega narcizma, in dodaja, da dandanes redkokdo ni narcis. "Poanta je v tem, da samega sebe trajno pozitivno presenečaš; vsak dan lahko vidim napredek in ob tem si seveda rečem: neverjetna si, celo še boljša kot prej! Najslabši možen je tisti narcizem, ki nima nobenega namena in pred sabo nobenega konkretnega cilja." V tednih neposredno pred tekmovanjem tako rekoč vsako uro leti pred ogledalo in obsesira nad tem, ali ji bo posamezno imperfekcijo uspelo spolirati še pravočasno, zunaj sezone pa svoje nadstandardne obline praviloma skriva in jih pokriva z ohlapnimi oblačili, saj je povsem naveličana tega, da na cesti vanjo vsevprek buljijo. Resnično pomembno se ji zdi predvsem, da sije na tekmi, drugi trenutki niso tako zelo pomembni.

Po naravi je veseljakinja, njene glavne pregrehe pa obsegajo alkohol in občasno prenažiranje z nezdravo hrano: "Ampak to ni nič kritičnega. Ko telo toliko trenira, mu moraš od časa do časa privoščiti tovrstno potuho, če nič drugega že zaradi psihološke sprostitve." Izjemno velik poudarek vsak dan daje pravilnemu prehranjevanju, točno pravim kombinacijam živil in totalnemu izogibanju tistim resnično škodljivim, kot so svinjina in druge svinjarije. Kar se tiče vseh umetnih substanc, ki jih vidi pumpanje železa verjetno še bistveno več kot kak drug šport, se jim po Evinih besedah niti približno ni mogoče popolnoma izogniti, jih pa sama jemlje bistveno manj kot večina kolegic. "Prav nobene tablete ni, ki bi ti lahko vsaj delno nadomestila jekleno samodisciplino."

Osebno prisega na antioksidante, kar pa se tiče zdravega načina življenja, ob omembi tega pojma samo prhne, saj po njenem sploh nihče ne živi zares zdravo. "Kdo? Kje? Naj se javi!" Maltene edino merilo zdravja je vsakodnevno dobro počutje, in tega ji resnično ne manjka. Off-season se trudi s svojo biološkostjo živeti v čim pristnejši harmoniji, za tisto, kar se dodaja pred velikimi tekmovanji, pa mirno priznava, da je izrazito nezdravo. Prav zato se trudi osredotočiti na dve ali največ tri tekmovanja na leto, ki naj se po možnosti časovno čim bolj držijo drugo drugega, saj ji niso za vse tiste taktične trike z manipulacijo vnosa vode, ogljikovih hidratov in soli notranji organi prav gotovo niti najmanj hvaležni.

Naslov Miss Univerzum ni slovenski bilderki, ki veliko večino stroškov treninga in tekmovanja krije iz svojega žepa, prinesel prav nobenega bogastva, ji je pa poleg prestižnega pokala v žep potisnil še eno pomembno stvar, in sicer kvalifikacijo za nastop na profesionalnih tekmovanjih. Svoj prvi grand-prix bo imela Eva že v teh dneh v Belgiji, in čeprav je raven zahtev neprimerno višja kot na amaterskih prireditvah, je še posebej samozavestna glede svoje simetrije in proporcev: "Tako telo, kot ga imam jaz, tega v športu zlepa ne vidiš. Ozek pas, ozki boki, postava v obliki črke X ... Po naravi sem skromno bitje, ampak tako mi pravijo prav res VSI, ki se na to spoznajo. Kar se tiče profesionalne konkurence, je glavno vprašanje, ali si v resnici sploh želim tako daleč, ali želim zajadrati v tak ekstrem, ali želim sploh izgledati tako mišičasta. Sploh ne vem, ali si zares želim." V svojem športu se tudi pri iztekajoči se tretji dekadi življenja glede kakovosti mišičnega tkiva pojmuje še kot precejšen dojenček, saj je več kot normalno, da se na najvišji ravni tekmuje pri štiridesetih in tudi naprej.

Fanta dekle impozantnega torza in nenavadno lepega obraza trenutno nima. "Eh, saj se mi kar zdi, da bom takega normalnega bolj težko dobila, pa tudi meni ni všeč vsak drugi ali tretji, prej vsak milijonti. Pomembno je, da avtomatično ne ločuje glave in telesa, da dela na sebi, da v restavraciji ne naroči ravno vedno dunajskega zrezka." Poleg tega se ji dopadejo taki bolj čudaški tipi, morda malce skrivnostni, predvsem pa po naravi veseli: "Samo, da niso neki zatravmiranci, Kafka in to, samo to ne! Naj bo magari katolik, da je pošten in da te ne nategne."