Kandidatka z avtobusa

Rekla bi, da se je v želji, da bi se mesto razvijalo, hkrati lotila preveč projektov, potem pa jih ni mogla izpeljati in posledica je, da življenje iz mestnega jedra izginja, potiska se na obrobje in mesto je po svoje izgubilo dušo.

Mestno jedro umira, nastajajo nova obmestna središča. Je takšen razvoj sploh še mogoče ustaviti?

Mislim, da je zdaj skrajni trenutek, ko to stanje še lahko uravnotežimo, ali pa se bo dejansko zgodilo, da bo mestno središče izpraznjeno in bo nekaj teh satelitskih naselij, ki bodo spalna naselja ali nakupovalna središča. Ljudje, ki živijo pod Ljubljanskim gradom, so mi povedali, da je najbližja trgovina za nakup kruha Spar pri tržnici. V okolju, kjer živijo, ne morejo več kupiti niti osnovnih življenjskih potrebščin - kruha, mleka ... Če povzamem na kratko, zdaj je čas, ko življenje in vsebino mesta vendarle še lahko rešimo s tem, da bolj povežemo vsa ta obrobna naselja in središča, ki so nastala. Mislim pa, da je treba dokončno reči stop velikim nakupovalnim središčem. V Ljubljani jih imamo dovolj. In prav bi bilo, da tudi ta velika nakupovalna središča prispevajo svoj delež za to, da mestno jedro spet zaživi.

Kakšen delež?

Če se ozremo na Zahod, marsikatero podjetje se trudi biti do okolja prijazno. Če se je zavoljo njih življenje preselilo oziroma ugaša, lahko pomagajo poskrbeti, da mestotvorne dejavnosti ponovno zaživijo. Ob kapitalu, ki ga tam dobivajo, je tisto, kar bi lahko prispevali za ohranitev življenja v mestnem jedru, zanemarljivo malo. Drobiž! Posredno pa je lahko to tudi reklama.

Pripravlja se že nov center v Šiški pri Avtomontaži s trgovinami, z multikinom ... Je ta konkretni načrt še mogoče ustaviti?

Ne vem, kako daleč so dogovori. Če je to še vedno mestno zemljišče, mesto z njim razpolaga in odloča, kaj na njem bo. Odločitev lahko na zasedanju mestnega sveta spremeni, če ugotovi, da bi jo veljalo spremeniti.

Mestno jedro ima seveda težave s parkiranjem. Včasih se zdi, da smo prišli do tega, da se je težava iz strogega središča samo premaknila na obrobje Viča, Bežigrada, Šiške ... Kaj se da narediti?

To je problem, ker je problem sam koncept mesta. Koncept mesta ni toliko urejen, da bi se vedelo, kaj je mestno jedro, da bi se to za promet zaprlo. Treba je urediti in posodobiti mestni potniški promet ... Zato se vsi vozijo z avtomobili, od časa do časa pa kakšno cesto razširimo, kot smo jo pri Gospodarskem razstavišču, ampak to le še poveča promet. Treba bi se bilo odločiti in reči, da hočemo to in to, in tako naj bi mesto vodili v prihodnjih petih do desetih letih. V tem obdobju je mogoče urediti tudi parkirne površine in promet posodobiti tako, da bo ljudem omogočal hitro pretočnost. Zdi se, da stvari niti niso tako zapletene, samo organizacija pa hudo šepa.

Rešitev, o kateri se veliko govori, je tramvaj. Ste o tem razmišljali?

Za tramvaj pravijo, da je dolgoročna rešitev in je pravzaprav dvoživka, ker lahko pelje po tirih ali po kolesih. To pa je velik zalogaj, ki bi nazadnje stal sto milijard tolarjev. Vprašanje je, kje dobiti denar in ali je možna kakšna druga rešitev. Osebno bi bila tramvaju naklonjena, če bi me kdo prepričal, da je to resnično rešitev, ki pomeni dokončno ureditev prometa v Ljubljani. Predstavitev je že bila v mestnem svetu, pogrešala pa sem nekoliko natančnejše analize in primerljive evropske podatke.

Potočnikova pravi, da je v svojem mandatu uredila 2000 parkirnih mest ...

Nekaj novih parkirnih mest je bilo urejenih. Težko pa bi se strinjala s številko.

Pa bi bilo mogoče narediti še kakšno?

Zanesljivo. Morali bi zapreti mestno jedro in narediti parkirne površine v neposredni bližini, pa tudi širše iz mesta. Zato so potrebne parkirne hiše. Parkiranje v mestu je treba urediti, ker če prideš v mesto za eno uro, ne moreš urediti ničesar. Če skočiš v banko za pol ure, moraš že hiteti nazaj, tudi če vidiš kakšno stvar, ki bi jo kupil, se ne moreš ustaviti, ker razmišljaš samo o tem, ali ti bo redar dal listek, ali boš dobil lisice ... Tudi zaradi tega mesto umira. To so ukrepi, ki so nepriljubljeni, po mojem pa tudi kratkovidni in nespametni.

Omenjate zapiranje mestnega jedra za motorni promet ...

Najprej bi zaprla to, kar že sedaj zapirajo ob koncu tedna. Potem bi šla še širše od magistrata, parlamenta ... Seveda to ni rešitev, ki se izpelje v enem mesecu. Mestno jedro naj bo dostopno z javnim prevozom ali s taksijem, pa še to ne čisto povsod. Nikjer v Evropi ne prideš z avtomobilom do najpomembnejšega kulturnega spomenika, do same srčike mestnega jedra. Pri nas pa mislimo, da je kultura to, da parkiramo ob fontani. Tudi tistim, ki živijo v mestnem jedru, je treba zagotoviti parkirna mesta. Dunaj in še nekatera mesta so to težavo rešili z gradnjo parkirnih mest pod zemljo.

Potočnikova je pred leti v kampanji obljubljala, da ne bo lisic, pajkov in podobnih živali. Očitno je bilo to zanjo pretežko. Kaj pa vi mislite o tem?

Lisice in pajki so skrajna sredstva, ko izčrpaš vse možnosti. Najprej je treba urediti parkirne površine, sistem parkiranja, krožne vožnje mestnega potniškega prometa ... Vse prepogosto dobijo lisice tisti, ki so le nekoliko nerodno parkirali, pa sploh ne ogrožajo prometa. Treba je izboljšati tudi kulturo komunikacije med tistimi, ki lisice dajejo in jih snemajo, in tistimi, ki jih dobijo. Če je to skrajno sredstvo, potem tega ne smeš uporabljati kar tako. Tako kot pri antibiotikih, če jih preveč uporabljaš, ne zdravijo več.

Kako pa boste izboljšali javni potniški promet?

Že leta se vozim z mestnim potniškim prometom, že leta imam mesečno vozovnico in že leta sem slabe volje. Če hočem priti iz Fužin za Bežigrad, moram čez vse mesto in popotovanje mi vzame uro in več. Zato razumem, da marsikdo raje sede v avto in se zapelje. Treba je narediti proge, ki bodo različne dela mesta povezovale bolj neposredno.

Menda je to nerentabilno!

Tako kot povsod po svetu. Nikjer na svetu mestni javni potniški promet ni rentabilen, zato je subvencioniran. Bistveno bolj, kot ga subvencioniramo v Ljubljani. Mislim, da ga je treba še bolj subvencionirati in ga narediti dostopnega. Da lahko kupiš avtobusno vozovnico tudi v nedeljo, ne tako kot sedaj, ko tega ni mogoče storiti. Lahko bi naredili vstope skozi vsa vrata in ponudili vozovnico, s katero se lahko ves dan voziš po mestu, ne pa tako kot zdaj, da potrebuješ za vsak avtobus nov žeton. Potrebna pa bo tudi kontrola.

Pred demokratičnimi spremembami se je veliko govorilo o tem, da bi bil mestni promet brezplačen, lahko bi ga plačevali vsak mesec, tako kot nacionalno televizijo ...

Ko sem sama izrekla to zamisel, so me strokovnjaki začeli prepričevati, da nikoli ni dobro, da je vse povsem zastonj. Neka cena mora biti, čeprav simbolična.

Šeststo milijonov tolarjev nas bo stala vzpenjača na Ljubljanski grad. Tega verjetno ne boste mogli ustaviti niti ob morebitni zmagi?

Bojim se, da je zdaj projekt že v taki fazi, da bi bila škoda večja, če bi se ustavil, kot če se izpelje do konca.

Ali mesto to sploh potrebuje?

Če bi imela možnost izbirati, ali vzpenjača ali kakšna druga stvar, ne bi izbrala vzpenjače. Zdaj jo imamo in je treba iz tega potegniti najboljše. Za mesto in za turiste. Postavlja pa se vprašanje, kaj bomo turistom, ki pridejo z vzpenjačo na grad, ponudili. Zakaj tam ni stalne razstave ustvarjalcev, ki so živeli v Ljubljani, njihova dela pa samevajo po depojih, ali pa razstave del ljudi, ki so pomembno prispevali k razvoju mesta! Za zdaj lahko na gradu skoraj povsod trčiš le ob zaprta vrata. Razen soka, razgleda in virtualnega muzeja jim ne moreš ponuditi skoraj ničesar več.

Ali ne bi bilo mogoče dobro tudi plačati ceno ustavitve projekta, da se pove, da takih projektov mimo ljudi ni mogoče peljati?

Tukaj je med gospo Potočnikovo in mano pomembna razlika v pogledu na to, kako naj se stvari v mestu urejajo. Urejanje stvari v mestu vidim v dialogu z ljudmi. Samo župan lahko skliče zbor občanov in jih vpraša za mnenje, jim razgrne projekte in se potem odloči, tudi na podlagi njihovih mnenj in stališč. Županja tega v petih letih ni storila nikoli.

Pri vaši protikandidatki so se radi zgodili projekti, na katere ni imel nihče več možnosti vplivati, le čudili smo se lahko. Nakup SIB banke, vzpenjača ...

Zakonodaja je takšna, kakršna je. Županu daje velika pooblastila in hkrati veliko odgovornost. Mestni svetniki niso profesionalni in vse podlage za odločitve sprejme župan oziroma posamezni oddelek mestne uprave. Stvar pristopa in načina pa je, ali želiš nenehno poudarjati, jaz sem naredil to, jaz sem naredilo ono ... ali pa želiš imeti okoli sebe ekipo, odgovorne, sposobne, izobražene ljudi, ki bodo s svojo strokovnostjo in z znanjem za projekte tudi pristojni in odgovorni.

Stadion je postal ena najpomembnejših tem, verjetno tudi zaradi županje, saj je ta objekt vehementno obljubila.

Županja ga je obljubila, ni pa ga naredila. Zemljišče je za dobri 2 milijardi tolarjev sicer odkupljeno, mesto pa se bo moralo odločiti, kaj in kako bo s tem delalo. Prepričana sem, da Slovenija stadion potrebuje. Če bo v Ljubljani, je to dobro. Ampak to ne sme biti samo projekt Ljubljane, temveč vse Slovenije, kapitala, slovenskega in tujega, sponzorjev.

So pa še cenejše možnosti. Če je zemlja odkupljena, se lahko tam naredijo poceni stanovanja?

Tudi, ampak Ljubljana izgublja podobo tudi zaradi takih, kot jim jaz rečem, metastazastih gradenj, ker se ne gradi iz središča na široko, ampak se pojavi v zelenem okolju neka metastaza z nadstandardnimi stanovanji. S tem se pojavlja problem, kako bomo prišli tja, kako bomo speljali promet. Mesto potem ni organsko povezano.

Možna je tudi prenova starega stadiona za bistveno manj denarja.

Stadion za Bežigradom je v postopku denacionalizacije in zelo slabo kaže, da bi ga dobilo mesto. Za Bežigradom so težave tudi s parkiranjem, problematične so velikost stadiona in druge pripadajoče športne površine, ki gredo zraven, pa jih tam ni. Bolj se nagibam k zamisli o športnem centru, ki bi vključeval tudi stadion in dodatne površine in dvorane, saj so te potem bistveno bolj funkcionalne, bistveno bolj rentabilne in jih je mogoče bolje izrabiti, tako da ne samevajo. Vsekakor pa, če mesto ostane lastnik Plečnikovega stadiona, ga je treba takoj obnoviti.

V zadnjem času so se veliko gradile predvsem elitne soseske, cene so temu primerne. Obstajajo načrti tudi za gradnjo cenejših stanovanj?

Pravzaprav je to eden od razlogov, zakaj se potegujem, da bi postala županja. Zato, ker je od tega, kaj si postaviš za prednostno usmeritev, odvisno, kaj in kako se bo v mestu dogajalo. Ena od mojih prednostnih nalog bo stanovanjska gradnja. Stanovanjska gradnja za mlade, tudi starejše. Stanovanjska gradnja ne samo socialnih in neprofitnih stanovanj, ampak tudi nekoliko drugačnih stanovanj, srednjega in tudi višjega in visokega razreda. S tem seveda, da je treba omogočiti ljudem, da postopoma pridejo do stanovanja. Še ene dolžnosti mesto v teh letih ni izpolnilo. Ni mu uspelo zagotoviti zadosti stanovanj, ki bi jih oddajalo v najem. Imamo le 10 odstotkov stanovanj, ki jih lahko oddajamo. Dunaj ali Stockholm ima okoli 80 odstotkov takih stanovanj. Zato so stanarine bistveno drugačne in možnost izbire je tam bistveno večja. To je tisto, kar je treba narediti v Ljubljani. Vse nepremičnine, ki se prodajajo in za katere ima mesto Ljubljana predkupno pravico, je treba kupiti in ponuditi za življenje.

Sliši se preprosto!

Tako kot to, da je denar za gradnjo, a ni zemlje. Kaj šepa? Šepa organizacija, predvsem pa povezava od oddelka za gospodarjenje z zemljišči do oddelka za nepremičnine in urbanizem do stanovanjskega sklada. Ti med seboj premalo sodelujejo. Niso ekipa! Treba je zagotoviti tako organizacijo, da se bo točno vedelo, kje je zemlja, kdaj se lahko začne graditi. Namesto da denar propada, ljudje pa nimajo kje stanovati. Nedopustno je, da načelnik oddelka za gospodarjenje z zemljišči izjavi, da ne bo dal zemlje za gradnjo socialnih stanovanj, ker je je škoda; to presega vse meje.

Eden od predlogov, ki smo ga pred časom slišali, je bil, da bi se v Marcusu, nekdanjem Supermarketu, združile vse ljubljanske knjižnice.

To je lokacija, ki bi bila dobra za rešitev težav Delavske knjižnice in da se reši vprašanje prostora za nekatere kulturne dejavnosti, saj tega zelo manjka, zlasti za mlade. Po mojem ne bi bilo dobro, da se na eni lokaciji nenadoma pojavijo vse knjižnice mesta Ljubljana. Treba pa je njihovo dejavnost bolj povezati. Mesto mora živeti v vseh svojih okoljih. Jaz bi raje še kakšno knjižnico odprla. Že zelo dolgo se zavzemamo, da bi jo odprli v Štepanjskem naselju, a nikoli ni denarja za nakup prostorov. Prostori pa so!

Koga boste volili v drugem krogu predsedniških volitev?

Tistega, ki mi je bližje.

Zadnjič so vas videli celo na Metelkovi. Ali ni to malo pretirano predvolilno žuranje?

Na Metelkovi sem od časa do časa. Na različnih okroglih mizah. Tisti petek so me povabili na koncert. Šla sem celo nerada, ker sem rekla, da bo to kdo narobe razumel, potem pa je bilo razpoloženje tako, pa še koncert je bil, pa smo si rekli, bomo že prenesli tudi kakšen očitek.

Zamenjali ste tri poklice, bili ste učiteljica, televizijska novinarka, sedaj pa ste že nekaj časa v politiki. Je to res najlepše poslanstvo?

Vse troje sem rada delala. Rada sem učila, rada sem delala v novinarstvu in rada delam v politiki, kjer delam predvsem zato, da bi spreminjala stvari.