Domače ali uvoženo

Burne javne razprave, ki so pred dvema letoma zaznamovale sprejemanje zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, so po padcu referenduma, ki naj bi umetno oploditev omogočil tudi zdravim samskim ženskam, povsem zamrle. Toda sprejetje zakona še zdaleč ne pomeni, da so rešene vse težave, povezane z umetno oploditvijo. Ginekološki kliniki v Ljubljani in Mariboru, ki sta po zakonu dolžni izvajati postopke umetne oploditve in voditi donorski program, se spoprijemata s pomanjkanjem sredstev za izvajanje teh nalog, pa tudi s pomanjkanjem darovalcev in darovalk spolnih celic. To še zlasti velja za mariborsko kliniko, tam jim je doslej uspelo pridobiti le tri darovalce. Bistveno uspešnejša je ljubljanska klinika, od marca letos ji je uspelo pridobiti 47 darovalcev in 21 darovalk, to pa zadostuje za oploditev 136 parov. Ker uradna zdravstvena politika donorskemu programu ne namenja dovolj podpore, je toliko darovalcev sicer precejšen uspeh, a še vedno ne zadošča za zadovoljitev vseh potreb. Statistika kaže, da v Sloveniji zaradi težav z zanositvijo pomoč vsako leto poišče približno tisoč novih parov. Od tega je petnajst do dvajset takšnih, pri katerih postopka znotraj- ali zunajtelesne oploditve ni mogoče izpeljati brez darovanih spolnih celic. To pomeni, da je zanositev možna le, če je ženska oplojena s semenom darovalca ali če ženski jajčne celice daruje druga ženska, nato pa na kliniki te darovane jajčne celice oplodijo s semenom partnerja in tako spočeti zgodnji zarodek vnesejo v maternico prejemnice. Če bi program darovanja zadnjih deset let potekal nemoteno, težav z darovalci zelo verjetno ne bi bilo, saj bi za že omenjenih 15 do 20 parov na leto potrebovali največ 10 darovalcev in darovalk. Ker pa se darovalski program zaradi neurejene zakonodaje sedem let ni izvajal, je zaostanek drastičen. Darovane spolne celice tako zdaj potrebuje kar 180 do 200 parov.

Verjetno bi bilo čakajočih še več, če se ne bi marsikateri par v času moratorija po pomoč zatekel v tujino. Največ jih je odšlo na Češko in Hrvaško, nekaj tudi v Švico, Avstrijo ali Italijo. Zakaj sta bili za pare najzanimivejši zasebni kliniki Pronatal Sanatorium v Pragi in IVF Poliklinika v Zagrebu? Predvsem zaradi sprejemljivejših cen in minimalnih omejitev. Na IVF Polikliniki v Zagrebu za postopek umetne osemenitve skupaj z zdravili zaračunajo približno 100.000 tolarjev, za postopek zunajtelesne oploditve po klasični metodi 220.000 tolarjev, po metodi ICSI pa 450.000 tolarjev. Cene so torej približno takšne kot na ljubljanski ginekološki kliniki. Vendar na zasebni kliniki v Zagrebu za zdaj opravljajo le postopke z darovanim semenom, ne pa tudi postopke z darovanimi jajčnimi celicami. V Švici in Italiji so cene bistveno višje, poleg tega Švica postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo omogoča le poročenim parom. Avstrija pa je za slovenske pare postala bistveno manj zanimiva po sprejetju zakona, ki otrokom, spočetim z darovanim semenom ali darovano jajčno celico, omogoča, da že po dopolnjenem 14. letu izvedo ime svojega biološkega očeta ali matere. Poleg Avstrije takšno pravico otrokom po 18. letu starosti zagotavljajo tudi na Švedskem, v ZDA in avstralski državi Viktorija, darovalci v Kanadi pa imajo pravico do izbire, se pravi, da se lahko odločijo med anonimnim in odkritim darovanjem. Slovenski zakon je glede tega zelo omejevalen, saj razkritja identitete darovalca ali darovalke nikakor ne dovoljuje. Čeprav je z otrokovega vidika popolna anonimnost lahko zelo kruta, še zlasti v puberteti, ko se pojavi kriza osebnostne identitete, izkušnje iz drugih držav kažejo, da je anonimnost resnično nujna. Kajti odkrito darovanje odbija oboje, možne darovalce in tudi pare, ki darovane spolne celice potrebujejo. Na Švedskem od sprejetja zakona, ki omogoča identifikacijo darovalca, opažajo občutno zmanjšanje darovanja. Zaradi pomanjkanja domačih darovalcev tako vsako leto okoli 700 parov iz Švedske pomoč poišče v sosednji Danski, kjer je darovanje spolnih celic še vedno povsem anonimno. Upadanje darovalcev je še dodatno pospešilo sodišče v Stockholmu, ki je v enem od primerov razsodilo, da mora darovalec semena plačevati mesečne alimente za otroka, rojenega ženski, ki je bila oplojena z njegovim darovanim semenom. Večina zasebnih semenskih bank v tujini darovalce skuša pridobiti s plačilom, cena za eno dozo semena pri evropskih bankah pa je od 5000 do 8000 tolarjev. A upad darovalcev kaže, da tudi višje plačilo ni dovoljšen motiv, še zlasti, če je na drugi strani tehtnice nevarnost razkritja darovalčeve identitete.

Uvoz semena je tvegan

Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je domačim neplodnim parom, ki so med sedemletnim moratorijem pomoč poiskali v tujini, v celoti kril stroške štirih postopkov umetne oploditve z darovanimi spolnimi celicami, pri čemer pa so bile do tovrstne pomoči v tujini upravičene le ženske, starejše od 35 let. Mlajše od 35 let niso dobile pozitivnega mnenja državne komisije za OBMP, saj je ta trdila, da imajo še dovolj časa in da zato ni razloga za naglico. Ko pa je Ginekološka klinika v Ljubljani oktobra letos ZZZS obvestila, da se bo donorski program začel izvajati tudi doma in da zato ne bo več potrebe po odhodu parov v tujino, je ZZZS pravila igre spremenil. Tako od aprila letos parom, ki gredo v tujino, krije le še 85 odstotkov stroškov postopka. To bo še povečalo pritisk parov na domačo kliniko in podaljšalo čakalno dobo. Da bi se čakanju izognili, je Društvo za večjo rodnost in plodnost Slovencev pod vodstvom predsednice Mojce Pirnat septembra letos ministru za zdravje dr. Dušanu Kebru poslalo pobudo za interventni uvoz semenskih celic. Zakaj le uvoz semenskih celic? Zamrznjena jajčna celica izgubi veliko razvojnega potenciala, zato banke jajčnih celic ni mogoče vzpostaviti v enaki obliki, kot je vzpostavljena spermalna banka. Čeprav je že iz časa referendumskih razprav znano, da je minister Keber uvozu semena naklonjen, tega sam ne sme odobriti. O uvozu lahko odloča le državna komisija za OBMP, ta pa pobudi društva iz medicinskih in pravnih razlogov odločno nasprotuje. Zakon o OBMP uvoza sicer izrecno ne prepoveduje, vendar postavlja tako stroge pogoje, da je uvoz tako rekoč nemogoč. Tako zahteva, da mora biti darovalec spolne celice živ, da mora biti seme popolnoma neoporečno in da mora biti zagotovljena sledljivost darovalca. Po pravilih Sveta Evrope ima z darovanimi spolnimi celicami spočet otrok pravico izvedeti osnovne zdravstvene podatke o svojem biološkem očetu ali materi (ne pa tudi identitete). Takšna pravica je pomembna, če ima otrok zdravstvene težave, na primer, da potrebuje presaditev kostnega mozga, saj so najprimernejši kandidati za darovanje prav biološki starši. Spermalne banke bi torej morale hraniti kartoteke svojih darovalcev, da bi jih ob morebitnih otrokovih zdravstvenih težavah lahko prosili za anonimno pomoč. Vendar tuje komercialne banke pogojev iz slovenskega zakona ne izpolnjujejo. "Tuje banke ne zagotavljajo sledljivosti, prav tako pa tudi ne zagotavljajo zdravstveno neoporečnega semena. Seme in darovalca sicer predhodno testirajo in ugotavljajo spolno prenosljive bolezni, vendar dopuščajo možnost napak. Zato imajo vse banke v prodajnih pogodbah zapisano klavzulo, s katero se zavarujejo pred tožbami kupcev. V tej klavzuli piše: kljub previdnostnim ukrepom obstaja majhna možnost, da so testi lažno pozitivni oziroma neveljavni zaradi napak ali zamenjav in zato lahko pride do prenosa aidsa oziroma drugih infekcijskih bolezni ob postopkih z darovanim semenom. Kljub vsem previdnostnim ukrepom obstaja majhna možnost, da je darovano seme zamenjano ali kontaminirano s semenom drugega moškega, z bakterijami ali virusi in da so rezultati testov napačni, zavajajoči ali zamenjani," opozarja direktorica Ginekološke klinike v Ljubljani prof. dr. Helena Meden - Vrtovec. Dodaja pa še, da takšne zakonske omejitve ne pozna le slovenski zakon, ampak tudi zakonodaje skoraj vseh drugih evropskih držav. A tudi, če bi bil zakon v Sloveniji glede uvoza bistveno liberalnejši, na kliniki uvoza ne bi podprli, saj so prepričani, da zanj ni prave potrebe. "Če bomo darovalce in darovalke dobivali s takšnim tempom kot doslej, bomo že do konca prihodnjega leta odpravili vse zaostanke," je prepričana dr. Vrtovčeva. "Bistveno konstruktivnejše bi bilo, če bi društvo podprlo naša prizadevanja za pridobivanje darovalcev in uvedbo donorskega programa, kot da propagira uvoz semena in odhod parov v tujino," opozarja as. dr. Bojana Pinter, vodja darovalskih postopkov na ljubljanski kliniki. "Naš prvi cilj je, da se skuša neplodnost ozdraviti in da se darovane spolne celice uporabijo kot zadnji izhod. Če bo spermo mogoče kupiti tako preprosto, kot je mogoče na tržnici kupiti jabolka, se pari sploh ne bodo več skušali zdraviti, ampak bodo donorstvo uporabili kot prvo in ne kot zadnjo rešitev." Enako meni vodja oddelka za OBMP dr. Tomaž Tomaževič: "Z dobro reklamo, za kar bi seveda potrebovali dodatna sredstva, bi brez težav vzpostavili domačo banko."

Zdaj se za darovane spolne celice na ljubljanski kliniki poteguje 143 parov. Od tega jih je 80 že dobilo zeleno luč državne komisije za OBMP, dodatnih 18 pa naj bi to odobritev dobilo v kratkem. Od marca letos, ko so začeli izvajati donorski program, jim je na ljubljanski kliniki po besedah dr. Pinterjeve uspelo pridobili 47 darovalcev semenskih celic in 21 darovalk jajčnih celic. Z darovanimi spolnimi celicami je doslej zanosilo šest žensk, od tega štiri z darovanim semenom in dve z zgodnjimi zarodki, ki so jih dobili z oploditvijo darovanih jajčnih celic. Ker po zakonu spolne celice darovalcev lahko uporabijo za oploditev v največ dveh družinah, to pomeni, da bodo z doslej pridobljenimi darovalci oploditev lahko opravili pri 136 parih. "Ta aktivnost klinike dokazuje, da je mogoče tudi v Sloveniji vzpostaviti kakovostno banko s spolnimi celicami in da bi ob širši podpori lahko dobili še več darovalcev," trdi dr. Pinterjeva. "Računamo, da bomo v prihodnjih treh do štirih letih potrebovali še 80 do 100 darovalcev semena in 100 darovalk jajčnih celic." Kljub očitno izraženi potrebi po darovalcih pa poudarja, da za uvoz ni pravih argumentov.

Bistveno drugačnega mnenja je dr. Primož Reš, vodja centra za OBMP v postojnski porodnišnici. Tam sicer nimajo donorskega programa, zato pa že več let izvajajo samoplačniške postopke umetne oploditve. Cena za klasično metodo zunajtelesne oploditve v Postojni je 191.000 tolarjev, cena za zapletenejšo metodo zunajtelesne oploditve ICSI pa 242.000 tolarjev. Po mnenju dr. Reša bi bil uvoz semena zelo dobra rešitev. Prvič zato, ker je težko dobiti dovolj domačih darovalcev, še posebej, ker zakon prepoveduje vsakršno plačilo. Drugič zato, ker zaradi majhnosti populacije v Sloveniji obstaja večja nevarnost sorodstvenega mešanja. In tretjič, ker je uvoz bistveno cenejši od vzpostavitve lastne banke s spolnimi celicami. Treba je namreč vedeti, da ima ljubljanska ginekološka klinika z vsakim moškim darovalcem približno 200.000 tolarjev stroškov, z darovalko pa skoraj 400.000 tolarjev, cena slamice najkakovostnejšega semena iz največje evropske semenske banke CRYOS na Danskem pa ne presega 30.000 tolarjev. Toda ali je uvoz res cenejši od vzpostavitve lastne banke? Dr. Pintarjeva ugovarja: "Ljubljanska ginekološka klinika od enega darovalca lahko dobi najmanj deset slamic s spermo, se pravi, da ena slamica stane največ 20.000 tolarjev, to pa je manj kot za slamico s spermo računa CRYOS."

Kdo lahko daruje in kako?

1. Spolne celice lahko darujejo zdravi prostovoljci in prostovoljke ali pa moški in ženske, ki so že sami vključeni v postopek OBMP. Ženske darovalke ne smejo biti starejše od 35 let, moški pa ne starejši od 55 let, saj se po tej starosti poveča verjetnost napak v razvoju plodu.

2. Za darovane spolne celice ni dovoljeno dobiti plačila. Klinika povrne le potne stroške.

3. Darovanje je povsem anonimno. Darovalec ali darovalka nima nobenih pravnih ali drugih obveznosti ali pravic do otroka, spočetega z darovanimi spolnimi celicami.

4. Mešanje semena različnih darovalcev med seboj je prepovedano, otrok pa ne sme biti spočet z darovanim semenom in darovano jajčno celico.

5. Darovalce ali darovalke na ljubljanski kliniki že vnaprej zavrnejo, če bi njihove življenje navade lahko škodovale otrokom, ki bi se rodili iz njihovih spolnih celic. Tako samodejno zavrnejo prostitutke, uživalce mamil in vse njihove partnerje.

6. Darovalec ali darovalka mora pred odvzemom spolnih celic opraviti zdravstveni pregled, oddati pa mora tudi kri zaradi seroloških preiskav.

7. Odvzem semena je bistveno preprostejši od odvzema jajčnih celic. Moški gre v kabino ali v posebno sobo, kjer je postelja za tiste, ki jim vera prepoveduje samozadovoljevanje, tako da lahko s seboj pripeljejo partnerko. S posebnim testom semena izključijo slabo kakovost semena in neplodnost ter možnost okuženosti darovalca. Darovano seme se zamrzne za pol leta. Po opravljeni karanteni se vzorec semena odmrzne, da se znova preverijo njegove lastnosti. Za OBMP lahko uporabijo samo tisto seme, ki tudi po odmrznitvi ohrani ustrezno kakovost oziroma gibljivost.

8. Darovalke morajo poleg splošnega zdravstvenega pregleda opraviti še ginekološki pregled z odvzemom brisa PAP ter ultrazvočni pregled rodil. Deset dni po menstruaciji darovalki dajejo hormonske injekcije, s čimer spodbudijo rast jajčnih celic. Odvzem jajčnih celic se izvaja v lokalni anesteziji, in sicer z ultrazvočno vodeno punkcijo, kar je nekoliko boleče. Za postopke OBMP je dovoljena le uporaba jajčec in zarodkov, ki so bili zamrznjeni vsaj šest mesecev.

9. Pri darovalcu in darovalki mora klinika po šestih mesecih, ko je odvzeti material v karanteni, znova pregledali kri zaradi protiteles proti sifilisu, hepatitisu B in C ter virusu HIV I in II. Le če so tudi ti testi negativni, se spolne celice lahko uporabijo za oploditev.

10. S spolnimi celicami darovalca smejo zaploditi največ dva otroka.

11. Pari, ki potrebujejo darovane spolne celice, kandidata ne morejo izbirati po inteligenčnem kvocientu, izobrazbi ali poklicu. Lahko pa dobijo kandidata, ki jim je čim bolj podoben po zunanjem videzu.

12. Potencialni darovalci in darovalke lahko telefonirajo na ljubljansko ginekološko kliniko na številko 01 522 6074 od ponedeljka do petka od 8. do 15. ure. Podrobnejša pojasnila najdejo na spletni strani www.daruj.com.

V Sloveniji plačilo za darovane spolne celice ni dovoljeno, v ZDA pa je dovoljeno celo profesionalno darovanje. Moški za dozo semena zaslužijo do 200 dolarjev, ženske pa za jajčne celice do 6000 dolarjev. Največje semenske banke v ZDA na svojih spletnih straneh ponujajo tudi po dvesto darovalcev semena, in to vseh ras, narodnosti, velikosti, teže, starosti, izobrazbe in poklicev. Ženske si lahko kandidata izberejo kar prek interneta, njegovo seme pa ji pošljejo po pošti. Stroški ene doze skupaj s katetrom za vnos semena v nožnico in prevozom znašajo približno 90.000 tolarjev. V ZDA deluje več semenskih bank, specializiranih za potrebe lezbijk, pa tudi banke, ki ponujajo posvojitev zgodnjega zarodka. V Sloveniji nadomestno materinstvo ni dovoljeno, v ZDA pa ta posel naravnost cveti. Za vlogo nadomestne matere se odločajo predvsem študentke, saj si s tem plačujejo šolnino. Cena za nadomestno materinstvo je odvisna od lepote, inteligence, stopnje izobrazbe in poprejšnjih izkušenj z materinstvom, navadno pa znaša od 6000 do 20.000 dolarjev. Pri tem gre seveda za neto zaslužek, saj imajo nadomestne matere od zanositve do poroda plačane vse druge stroške, od zdravstvenega zavarovanja, nosečniških oblek, pravnega zastopnika do prehrane.