Nato na preizkušnji

V Pragi je bilo Slovencem malo nerodno, javnost ostalih povabljenih članic v zvezo Nato je to pričakala z navdušenjem, ponekod celo na ulicah, slovensko javno mnenje pa je še zmeraj razdeljeno. Vprašanje razpoloženja javnosti je tako zelo pomembno, da se je ob njega pred dnevi obregnil celo generalni sekretar Nata George Robertson. Kdaj in kakšen naj bi bil referendum, je stvar slovenskih oblasti in slovenskega ljudstva, meni pa, da bo izrečeno povabilo spremenilo razdeljeno javno mnenje. Za zdaj se to še ni zgodilo.

Slovenija pa v spopadu s skeptično javnostjo sploh ni takšen endemit, kot se zdi na prvi pogled. Referendume o Natu so do sedaj izvedle (vsaj) tri države. In vse tri zgodbe so specifične in zanimive. Najprej Španija. Država Pirenejskega polotoka je v Nato vstopila šele leta 1982. Referendum o vključitvi v Nato je bil povezan z delnim umikom ameriške vojske iz države, bolj kot vprašanje mednarodne nevtralnosti pa je bil spopad med različnimi notranjepolitičnimi silami. Španci so z neprepričljivo večino potrdili vstop v Nato 12. maja 1986. Drugi referendum se je zgodil v sosednji Madžarski, in to le štiri mesece po vabilu v Madridu. Referenduma se je udeležilo le malo več kot 50 % volilcev, skupen rezultat pa je bil kar 85 % za vstop v Nato. Madžarski referendum pa podobno kot španski ni bil samo vprašanje Nata, ampak, vsaj po prepričanju vlade iz Budimpešte, tudi vprašanje evropoizacije in integracije na Zahod. Pronatovska kampanja je bila tako močna, da je neki angleški predstavnik Helsinškega foruma za človekove pravice celo zapisal, da je bil referendum izraba demokratičnih procedur. "V madžarski družbi je bilo skoraj nemogoče opaziti kakršnokoli nasprotovanje Natu, in to kljub temu, da je bila vodilna pacifistična skupina in nekaj političnih strank proti vključitvi." Še večja farsa pa se je istega leta odigrala na Slovaškem. V državi, ki še sploh ni bila povabljena v Nato in katere vlado je leta 1997 vodil despotski Vladimir Meciar, je bilo glasovanje prava polomija. Referenduma, ki je bil pozneje razveljavljen, se je udeležilo le okoli 10 % volilcev. Razlog za nizko volilno udeležbo je preprost, na glasovalnem lističu naj bi bilo poleg treh vprašanj, povezanih z Natom, na zahtevo opozicije tudi četrto o neposrednih predsedniških volitvah. Tedanja nacionalistična vlada se z njim ni strinjala, zato četrtega vprašanja na večini glasovnih lističev ni bilo. Velik del volilcev je tako referendum preprosto bojkotiral.

In kaj torej ostane Slovencem? Zanimivo je, da se velik del slovenske politike z referendumom strinja. Eden izmed predlogov o referendumu je na poslanske klopi zašel že pred povabilom v Prago, vendar takrat ni bil izglasovan. Po vsej verjetnosti bo v Sloveniji referendum o Natu izveden, pomembnejše pa je vprašanje, kdaj in na kakšen način. Slovenska referendumska zakonodaja predvideva tri tipe referendumov: ustavnega, zakonodajnega in posvetovalnega. Na prvi pogled je za vprašanje o vključitvi v Nato najprimernejši zakonodajni referendum, ki je tudi zavezujoče narave. Vendar bi lahko tega parlament razpisal šele po morebitnem sprejemu zakona o vstopu v Nato, kar bi bilo seveda prepozno. Druga možnost je posvetovalni, ki sicer ni pravno zavezujoč, vendar naj bi bil referendumski rezultat, vsaj po zatrjevanju tako pozicijskih kot tudi opozicijskih politikov, tako pomemben, da politiki ne bi spregledali ljudske volje. Miran Potrč pa je neposredno po praškem povabilu predlagal tudi tretjo možnost: parlament naj bi po vzoru osamosvojitvenega sprejel poseben zakon o Nato referendumu, ki bi določil pravila in način izvedbe glasovanja. Takšen referendum naj bi bil tudi pravno zavezujoč. Poleg zapletenega vprašanja o načinu referenduma pa je prav tako pomembno vprašanje, kdaj naj bi se izvedel. Kljub temu da se Janez Drnovšek nagiba k možnosti, da bi referendum izvedli skupaj z referendumom o EU, kar je za Nato zagovornike izredno vabljiva misel, pa bo zato verjetno zmanjkalo časa. Prva pogajanja z Natom se namreč začnejo januarja, po vsej verjetnosti pa bodo parlamenti drugih držav o Sloveniji razpravljali že aprila, do takrat pa je malo verjetno, da bodo pogajanja z EU že končana.

Vlada naj bi vprašanje izvedbe referenduma obravnavala v naslednjem tednu, po vsej verjetnosti pa bo razpisan najpozneje do marca. Kljub nenavadno močnemu referendumskemu konsenzu med vsemi političnimi strankami, podobnemu tistemu o nujnosti vključitve v Nato, pa je iz izjav nekaterih politikov razbrati tudi zadržano nelagodje. Slovenski volilci naj bi mnenje o Natu izrazili že najmanj dvakrat, takrat, ko so volili parlamentarne stranke, in sedaj, ko so izvolili svojega novega predsednika. Če v Sloveniji ne bi bilo močnega pritiska civilne družbe in očitno razdeljene javnosti, referenduma o Natu najverjetneje ne bi bilo. In zgodilo bi se podobno, kot se je na Češkem in Poljskem in kot se bo tudi v večini drugih na novo povabljenih držav. Slovenija bi vstopila v Nato, ne da bi politika o tem na lastno pobudo povprašala svoje volilce.