Skriti dogovor

Slovenci si bomo praški vrh zapolnili po povabilu, načrtovani širitvi in mednarodnem "priznanju slovenski demokraciji", kakor radi pomelanholijo tukajšnji politiki. Za Georgea Busha pa je bil praški vrh pomemben tudi zaradi drugih stvari. Recimo zaradi uspešnega pritiska na neugnane članice, predvsem na Francijo in Nemčijo, zaradi dogovora o ustanovitvi dobrih 20.000 vojakov velikih Natovih sil za hitro posredovanje in seveda zaradi resolucije o Iraku. Georgeu Bushu je uspelo, da je najprej ukanil Varnostni svet Združenih narodov in nato še nekaj previdnih in vojni ne ravno nenaklonjenih starih članic Nata. Na vrhu v Pragi je 19 držav soglasno sprejelo sklep, "odločno izjavo", kot jo je poimenoval ameriški obrambni sekretar Donald Rumsfeld, o pripravljenosti na sprejetje učinkovitih ukrepov v podporo prizadevanjem ZN za razorožitev Iraka. Kljub zadovoljstvu Američanov konkretnih besed o vojaškem posegu ni bilo, neki neimenovani francoski delegat pa je celo izjavil, da Francija še zmeraj nasprotuje uporabi vojaške sile brez konsenza ZN. Busha je v petek pot iz Havlovega zavetja vodila v Litvo, Romunijo in na koncu v Sankt Peterburg. In povsod je sin, ki je prerasel svojega očeta, poleg prijetnega spomina na praški vrh omenil tudi Irak. Bush je bil še posebno navdušen v Romuniji, kjer je govoril pred 100.000 vriskajočimi in v ameriške zastave ovitimi ljudmi. "Varnostni svet ZN in sedaj še zveza Nato sta bila soglasna: iraški režim se mora znebiti orožja za množično uničevanje, drugače bomo me, ZDA, vodile koalicijo narodov, ki so odločene razorožiti ta režim v imenu miru." Govoru so sledili aplavz in stiski rok mnogih skoraj ganjenih poslušalcev.

O Iraku pa v Pragi, kakor se zdi na prvi pogled, niso govorile le članice Nata. O skupni izjavi so se dogovorile tudi članice Vilniuške skupine, med njimi seveda Slovenija. Večina izmed njih je bila v Pragi povabljena v Nato. Nekako tiho in skromno, popolnoma drugače od medijskega blišča velikih članic Nata so objavili izjavo, dogovorjeno že pred Prago. Izjava na prvi pogled ni nič posebnega, v šestih točkah leporečne diplomatske govorice, o svobodni Evropi, reformah, zaupanju, solidarnosti in regionalnem sodelovanju, izstopa samo ena, tista, ki govori o zavezništvu in varnosti. Konkretneje, o Natu in Iraku. "Podpiramo cilj mednarodne skupnosti po polni razorožitvi Iraka, kot je dogovorjeno v Resoluciji 1441 Varnostnega sveta. V primeru neizpolnitve določil te resolucije smo pripravljeni prispevati k mednarodni koaliciji, da bi zagotovili izpolnitev njenih ciljev in razorožitve Iraka." O tej izjavi so se po diplomatskih poteh dogovorile Slovenija, skupaj z Albanijo, Bolgarijo, Hrvaško, Estonijo, Latvijo, Litvo, Makedonijo, Romunijo in Slovaško. Omenjena izjava je bistveno bolj konkretna od tiste, ki so jo sprejele stare članice Nata. Če prva samo podpira resolucijo VS in omenja resne posledice, ki bi jih lahko Irak doživel ob morebitni kršitvi, pa druga govori tudi o aktivnem sodelovanju in prispevku k mednarodni koaliciji. Če se prva izogne definiciji resnih posledic, pa je druga bolj entuiziastična in daje jasen političen signal morebitni vojaški intervenciji. Zanimivo je, da je omenjena deklaracija neopazno švrknila mimo večine medijev, le na Slovaškem je bil v časopisu SME, ki ima podoben položaj kot v Sloveniji Delo, objavljen članek o tem, kako Slovaška podpira ameriške načrte z Irakom. O skriti izjavi je poročala tudi ameriška tiskovna agencija United press international, večina ostalih pa jo je ali prezrla ali pa omenila zgolj v odvisnikih. Izstopa le Romunija, ki je v mednarodni javnosti znana tudi po tem, da je z Američani sklenila poseben dogovor o mednarodnem kazenskem sodišču. Dogovorjena izjava se ji je zdela tako pomembna, da jo je v angleški različici v celoti objavila na spletnih straneh zunanjega ministrstva.

Načelo molčečnosti

Če je medijski molk v Pragi pravzaprav razumljiv - koga pa sploh zanima neko pragmatično mnenje držav, ki bi morale biti hvaležne za povabilo v Nato - pa je dejstvo, da slovenski politiki vsaj za zdaj o tem sploh niso spregovorili, popolnoma nerazumljivo. In to najmanj iz dveh razlogov. Najprej iz čisto moralnega: sprejeta izjava članic Vilniuške skupine govori o morebitni vojni, in potem tudi iz zunanjepolitičnega: članice Vilniuške skupine so se namreč postavile na stran ZDA in ne na stran Evrope. Bush namreč vseskozi grozi Iraku in omenja vojno, nekatere evropske države pa takšne načrte kategorično zavračajo. Povabljene članice Nata in še tri države so torej prijazno pokleknile in se strinjale z militaristično politiko Georgea Busha. Med njimi je to storila tudi Slovenija.

Ko smo o skupni izjavi povprašali naše ministrstvo za zunanje zadeve, so nam poslali kratek odgovor. "Slovenija med srečanjem v Pragi ni podpisala nikakršne skupne izjave s članicami Vilniuške skupine, niti ni bila taka izjava podpisana." Bolj zgovorni so bili Romuni. "Res je, da izjava ni bila podpisana, a je bila njena vsebina prej dogovorjena po diplomatskih poteh. V Pragi smo jo samo dali v javnost." Podobnega mnenja je tudi slovaška vlada, izjava je konsenz, z njim se strinjajo in je nekakšen signal mednarodni skupnosti. Enako je z Latvijo. Nekatere ostale članic Viliniuške skupine imajo o izjavi dobro izdelano stališče, naše ministrstvo pa njen pomen zmanjšuje. Sklicuje se na dejstvo, da dogovorjena izjava ne pomeni enako, kot če bi bila podpisana. Vendar to ne pomeni, da se z njo ne strinjajo, v mednarodnem pravu namreč velja načelo molčečnosti; če se naša države res ne bi strinjala z dogovorjeno izjavo, bi jo preklicala. Tega pa ni storila. In čeprav je izjava nepodpisana, ima veliko težo in politično moč. Molk in izmikanje slovenske države pa sta pravzaprav razumljiva. Slovensko javno mnenje ni ravno naklonjeno Natu in tiha podpora napadu na Irak bi nasprotovanje vključevanja v Nato še povečala.

Zadržano strinjanje in vsebina prekrite izjave pa je za slovensko državo nekaj čisto pričakovanega. Minister Rupel se namreč v svojem javnem nastopanju vedno bolj zateka k retoriki nasilja. Tako je v intervjuju za CNN, ki ga je dal neposredno po praškem povabilu, izjavil, da "nismo več soočeni z nevarnostjo, ki prihaja od ene države. Gre za nevarnost, ki prihaja od povsod, gre za terorizem. Dejansko, če bo potrebno, bo treba razmisliti tudi o ukrepih". Očitno postaja zunanji minister zadnje čase pri argumentaciji za vstop v Nato vedno bolj podoben svojemu teksaškemu prijatelju z one strani luže. Pred kratkim se je v nemški TV-oddaji Europamagazini, ki ga je 3-sat predvajal 26. novembra, med razlaganjem o odnosu Slovencev do terorizma zatekel k absurdnim argumentom (citirano po magnetogramu oddaje): "Strah nas je, da bi kdo s kovčkom, polnim kemičnega orožja, ali z atomsko bombo prišel v Slovenijo."

Kaj pomenijo takšne izjave? Preprosto, vrh slovenske politike je očitno stopil na ameriško stran. Če naš zunanji minister govori o prenosnih atomskih bombah in o nujnih ukrepih, pomeni, da govori tudi o silah zla in o napadu na malopridne države. Pomeni, da sta njegova politična retorika in delovanje takšna kot ameriška. Pomeni, da zavaja tako Slovence kot tudi svoje diplomatske prijatelje. Njegovi stavki so enostranski in izključujoči se. Seveda bi bilo naivno zapisati, da je za takšno privoljivo držo kriv le minister Rupel. Podobno, le v mehki celofan nevtralnih besed zavito besedišče uporabljajo tudi drugi. Če se slovenska vlada ne bi strinjala z načinom vodenja ameriške politike, tudi ne bi privolila v skupno izjavo s članicami Vilniuške skupine. V politično potezo, ki jasno signalizira Američanom, da deseterica pokornih držav ne bo ostro nasprotovala morebitnim vojaškim ukrepov proti Iraku.