Ubogi sodniki

“Upam, čeprav v to ne verjamem, da se bo državni zbor leta 2005 v novem sklicu spomnil na tole razpravo. Takrat se bo zaostanek bližal milijonu zadev. Ja, takšna situacija bo, lepo vas prosim. ...Edina možnost je, da se uredi kakršnakoli ustavitev dela teh postopkov. Prenesti to kar na sodišča bo, enostavno rečeno, katastrofa.” Besede Mitje Deisingerja, predsednika vrhovnega sodišča, ob obravnavi nekaterih dopolnil k predlogu zakona o prekrških v odboru za notranjo politiko državnega zbora so sprožile oster besedni spopad med navzočimi predstavniki pravosodne veje oblasti in prisotnimi poslanci.

Poslanci so viharno ugovarjali mnenju, da bi se sodni zaostanki zaradi nestrokovne sodne reforme lahko že kmalu povzpeli do milijona zaostalih zadev, sodniki pa so hladno navajali številke. Že kmalu je postalo jasno, kaj si vlada misli o neodvisnosti in strokovnih mnenjih najvišjih predstavnikov sodstva. Predsednik odbora za notranjo politiko Maksimilijan Lavrinc je jasno sporočil, da je nad opozorili sodnikov “skoraj malo zgrožen”, da so pripombe sodnikov le “presek v oči” in da je vse skupaj “nakladanje”, večina članov odbora pa je s soglasjem državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje Hinka Jenulla nato mirno dvignila roke in podprla “dopolnilo k dopolnilu”, s katerim so bila sodišča za prekrške zaradi domnevnega boja “proti centralizaciji” nenadoma razčetverjena.

V ozadju spora sodnikov in Dušana Vučka, predlagatelja spornega “dvakratnega dopolnila”, je že staro vprašanje organizacije sodnikov za prekrške. Vlada je najprej predlagala, naj bi namesto sedanjih 55 organov za postopke o prekrških v državi imeli 11 specializiranih sodišč za prekrške in eno višje sodišče za prekrške v Ljubljani. Potem si je premislila in se odločila, da bo vse enote sodnikov za prekrške enostavno priključila k rednim sodiščem, sedanji senat sodnikov za prekrške pa “razčetverila” in ga pridružila višjim sodiščem v Mariboru, Ljubljani, Celju in Kopru. Sodniki so opozorili, da bo s tem ogroženo načelo enake sodne prakse in da bi zaradi posebne narave prekrškov in z evropskimi standardi usklajene potrebe po specializaciji potrebovali vsaj eno “enotno” sodišče.

Vzrok za to, da se poslanci niso odločili podpreti pravosodne veje oblasti, so verjetno pretekli spori. Nekdanji parlamentarni KVIAZ si je že pred tremi leti z odločitvami, ki sta jih zagovarjala prav Maksimilijan Lavrinc in nekdanja predsednica senata sodnikov za prekrške Judita Verbole, poskušal vzeti pravico postavljanja sodnikov za prekrške. Sodniki za prekrške so se pritožili in ustavno sodišče jim je priznalo status sodnikov. Zakonodajna veja tega ni pozabila in se je odločila, da sodnike za prekrške sedaj razbije vsaj organizacijsko.

Sedanji zakon o prekrških je zaradi številnih dopolnil skoraj neuporaben, sodniki za prekrške pa morajo delo opravljati na podlagi poznavanja 315 zakonov in brez števila podzakonskih predpisov, ki opisujejo 4700 prekrškov. Zaradi 14 milijard kazni in najmanj 50.000 zastaranih zadev na leto so nujne resne spremembe. ”Z dopolnili, ki so sedaj predlagana, se bo zgodilo ravno to, kar smo si deset let želeli odpraviti. Vse zadeve se bodo vrnile v stvarno pristojnost rednih sodišč,” opozarja predsednik vrhovnega sodišča dr. Mitja Deisinger.

Predvsem ni jasno, ali bodo policisti, inšpektorji in vsi drugi res strokovno dovolj usposobljeni, da bodo lahko nepristransko opravljali svoje delo. K temu gotovo ne bo prispevala odprava edinega še preostalega višjega sodišča za prekrške zaradi “regionalizacije” Slovenije. Predsednik odbora za notranjo politiko Maksimilijan Lavrinc je sicer zelo politično všečno dejal, da mu je blizu zamisel o “politični regionalizaciji državnih institucij”, ker lahko “danes vsaka mreža deluje skupaj” in “tako tudi v Chryslerju v vseh državah projektirajo skupaj”, je pa zelo vprašljivo, ali bi v to logiko sodobnih korporacij privolil pri “regionalizaciji” državnega zbora, vrhovnega sodišča ali vlade. Sodna veja oblasti te poskuse vlade očitno vse bolj vidi le kot krinko, pod katero poskuša parlament uzakoniti rešitve, ki bodo represivnim državnim organom podelile nove pristojnosti, sodnikom pa odvzele dosedanje, s tem pa zmanjšale neodvisnost sodstva in centralizirale državo.

Predsednik vrhovnega sodišča Mitja Deisinger je tudi zaradi takšnih izjav še zmeraj prepričan, da bodo nekateri sedanji strokovno neusklajeni predlogi zakona o prekrških imeli zelo negativne posledice. Skrbi ga predvsem načrtovana preobremenjenost rednih sodišč. “Nekoliko nenavadno je, da se strokovno usklajene rešitve pri drugem branju zakona popolnoma spremenijo tako, da namesto ustanovitve posebnih specializiranih sodišč to področje popolnoma prevzamejo redna in pritožbena višja sodišča. Vprašanje, ali naj bo drugostopenjski organ le pri enem sodišču ali na štirih sodiščih, je le eno od resnih vprašanj. Ob slabi izvedbi sodne reforme lahko postane zelo realna. Že sedaj sodniki za prekrške na leto obravnavajo okoli 350.000 zadev. Če bi zaradi odprave sodnikov za prekrške in prenosa njihovih zadev na redna sodišča nastal zastoj, bi se zmanjšala storilnost sodišč, tako da bi se nabralo za okoli 400.000 zaostalih zadev. Med letoma 1994 in 1997 smo imeli sodni zastoj okoli 500.000 zadev in prav sedaj ga sodišča pospešeno odpravljajo. Če seštejemo obe številki, smo že blizu milijona zaostalih zadev. Upam seveda, da se to ne bo zgodilo,” opozarja predsednik vrhovnega sodišča.

Podobnega mnenja je nekdanji ustavni sodnik dr. Janez Šinkovec. “Ne gre zgolj za to, kdo bo prevzel katere pristojnosti pri obravnavi prekrškov. Gre tudi za to, da pri reformi tega področja ne smemo zanemariti pravice do sodnega varstva ljudi v teh postopkih in da moramo na splošno zmanjšati število vseh prekrškov. In to tako, da jih zmanjšamo tudi v zakonodaji, dekriminiramo, mi pa jih še povečujemo,“ meni dr. Janez Šinkovec. Prav tako pomembna je po njegovem enotna pravna praksa, in ta bo z razdelitvijo sedanjega senata na štiri višja sodišča gotovo prizadeta. “Lani je nekdo za kaznivo dejanje s področja spolnega nasilja dobil kazen 14 let zapora. Hkrati sedijo v zaporih za podobna kazniva dejanja obsojenci, ki so kaznovani samo z nekaj meseci. Pri takšnih različnih merilih postane vprašljivo že načelo enakosti ljudi pred zakonom. Edina rešitev bi zato bila, da bi se število kaznivih dejanj in prekrškov zmanjšalo, za vsa stara in manj nevarna dejanja in prekrške pa bi bilo treba izreči pomilostitev,” opozarja Janez Šinkovec.