Malomarnost, imenovana umor?

Najprej opozorilo: preden začnete brati to zgodbo, opustite vse predsodke - do policistov in do kriminalcev.

Ljubljana, pomlad 2000. NN, sin advokata, je že dolgo živel in delal v mestu. Resnici na ljubo po merilih represivnih institucij ni bil ravno zgleden državljan, ampak zasvojenec. Glede na urejeno življenje z ženo in otrokoma je - sodeč po policijskih ugotovitvah - potrebo po denarju za bolezensko odvisnost od heroina zadovoljeval tudi s preprodajo. Terenci v zasedi so zadnje dni marca prestregli nekaj odvisnikov z odmerki mamil, ki naj bi si jih bili priskrbeli pri NN. S tem so imeli utemeljen razlog za hišno preiskavo. Izdana je bila odredba, v kateri je preiskovalni sodnik Miroslav Mandrović hišno preiskavo definiral kot nujno preiskovalno dejanje (beri: vstop brez trkanja), "da se s potekom časa iskani predmeti ne skrijejo". Ko policisti za preiskovalnega sodnika pripravijo predlog za hišno preiskavo, morajo navesti vse podrobnosti, tudi to, ali pričakujejo upiranje ali uporabo orožja. Pri predlogu ali odobritvi tu nihče ni omenjal orožja, pozneje zaslišani kriminalisti pa so dejali, da jih je pred realizacijo vodja akcije, kriminalist V., opozoril, da obstaja verjetnost, da je NN oborožen s pištolo. Te niso nikoli našli.

Tretjega aprila je prva ekipa, mobilna kriminalistična skupina, ki jo bomo za lažje razlikovanje imenovali specialci, vdrla v stanovanje v drugem nadstropju. V stanovanju so takrat bili NN z ženo in s petletnim sinom ter domnevni kupec, prav tako odvisnik, ki je deset dni po dogodku storil samomor. Policija trdi, da je vstopila ob 12.32, zdravnica z Inštituta za sodno medicino pa je v poročilu zapisala, da so v hišo prišli "okoli 12. ure". Navedek je potrdila pokojnikova žena. Železna vrata v nadstropju in vrata stanovanja so bila vedno zaklenjena, policisti pa so prva domnevno odklenili s ključem, ki jim ga je dala ena od stanovalk v bloku. Kot je dedku povedal vnuk, so bila vrata stanovanja odklenjena in zgolj priprta, na zvonjenje zvonca pri železnih vratih sta z očetom odšla proti vratom stanovanja, da bi jih odprla, takrat pa so skoznje vdrli specialci in NN brez besed podrli na tla. Pri tem so ga "brcali in tepli po glavi s pištolami in z ročnimi baterijami magelite ter metali ob steno, da je bila ta krvava," je povedal oče. Povzročili so mu krvavitve iz nosu in ust ter prizadejali skupaj 16 ran po glavi in telesu. Zvlekli so ga za vrata in potisnili v kot, kjer je zaradi izmučenosti in povzročenih ran doživel astmatični napad. Začel se je dušiti in je prosil za zdravilo, ki bi ustavilo napad. Za srečneže, ki med bližnjimi nimajo astmatičnih bolnikov: pri vdihu zdravila iz pršilca mora bolnik odpreti usta in pritisniti razpršilnik, sočasno pa vdihniti, da se razširijo dihalne poti. Profesorica z medicinske fakultete je v kasnejšem mnenju zapisala, da bi se, če bi bil vpih zdravila pravočasen, bronhiji razširili in bolnik ne bi umrl.

"Bil je hud astmatični bolnik," je povedal oče. Mati pokojnega je bila teden pred aretacijo pri zdravniku specialistu zaradi neke druge sinove težave. Na desni nogi je imel devet mesecev nekajcentimetrsko rano in oteklino, po očetovih besedah pa je pri hoji klecal kot 90-leten starček. Prebolel je tudi infekcijsko pljučnico, od katere si še ni bil popolnoma opomogel. Zaradi vsega tega je bil skrajno oslabljen in izčrpan.

Pri nadaljnjem postopku so policisti vklenili še ženo in narkomana, domnevnega kupca. Soproga je slišala obupne prošnje NN, naj mu dajo zdravilo, in njegovo topotanje v krčih in je policiste opozorila, da NN potrebuje zdravilo za širjenje dihalnih poti. Pršilca mu ni smel prinesti niti sin. Nato ni več slišala moževega hropenja ali piskanja in takrat so ji sneli lisice. Po najkritičnejši različici rekonstrukcije dogodka naj bi bil preminil okoli 12.20, po najmilejši pred 12.30. Izvedenec je - po obdukciji in analizi možganov - zapisal, da se je "dušil najmanj 20 minut". V kakšnih mukah je umiral, si verjetno ne moremo predstavljati.

Ženi so navsezadnje dovolili prepozno masažo srca in poskuse dajanja umetnega dihanja. "Prej ji niso pustili, ampak so čakali, potem so poklicali kriminaliste," povzema oče. Prva skupina, specialci, naj bi se bila porazgubila, od celotne posadke je drugo ekipo počakal le kriminalist V., ki je danes prav tako pokojni, saj je utonil med potapljanjem. Tistega dne je ob 12.50 poklical v operativno-komunikacijski center, sodeč po magnetogramu pogovora pa pri prvem klicu ni povedal nič o kraju, namenu ali nujnosti pomoči. Čez nekaj časa je znova klical in sporočilo o smrti ubesedil takole: "Ja, sranje je, ne. Umrl nam je."

Okoliščine

Stanovanje je petsto metrov oddaljeno od Bolnišnice dr. Petra Držaja ali šišenskega zdravstvenega doma. "Ni šlo za zdravniško pomoč, ampak za nujno zdravniško pomoč. Morali bi obvestiti urgenco in tam bi bili v sedmih minutah," povzema oče pojasnila z urgence, kjer so potrdili, da niso bili obveščeni. Nekaj minut po klicu v OKC je kriminalist (domnevno znova V.) telefoniral na Inštitut za sodno medicino, zdravnica pa je od tam prispela okoli 13.05 in pozneje v poročilu zapisala, da je NN umrl ob 13.05. "Toda umrl je okoli 12.30," opozarja oče.

V stanovanje sta prispela preiskovalni sodnik Mandrović in tožilec Andrej Baraga (takrat še na okrožnem tožilstvu, danes v skupini tožilcev za posebne zadeve), v zapisniku o ogledu kraja dogodka pa - po očetovem prepričanju - ni osnovnih podatkov, kar sedaj otežuje ugotavljanje dejanskega ravnanja policistov. "Prva skupina ni imela odredbe za vstop v stanovanje. Prvi zaslišani kriminalist Babič je povedal, da s seboj niso imeli sodne odredbe, bodisi za privedbo ali kar koli," razlaga nedoslednosti oče. "O ogledu je sodnik Mandrović naredil zapisnik, zdravnica si je ogledala truplo, patolog na inštitutu pa je ugotovil številne rane na glavi in telesu." Oče razlaga: "Že takrat je bil njihov namen zamegljevanje, da resnica ne bi prišla na dan." Po ugotovitvi dejstev je vložil kazensko ovadbo. Policijska komisija, ki je preiskovala okoliščine izvajanja in poteka postopka, je bila enotnega mnenja, da so kriminalisti prisilna sredstva uporabili upravičeno in da je bila njihova medicinska pomoč "pravočasna in pravilna".

Vstop v stanovanje brez sodne odredbe je po 152. členu kazenskega zakonika kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja. "Hišna preiskava je sodno opravilo, ki ga odredi preiskovalni sodnik," razlaga zakonsko dikcijo oče. Za izdajo odredbe morajo biti podani razlogi, opis osebe in kako naj se preiskava opravi - z vročitvijo odredbe ali golim vstopom v stanovanje. "To mora biti v odredbi ali predlogu izrecno zapisano, v našem primeru pa ni." Poznejša utemeljitev, da ima sin orožje, ne drži. Sin zaradi astme ni niti do konca odslužil vojaškega roka, orožja niso našli pri njem ne prej ne kritičnega dne, nikoli pa tudi ni bil obravnavan zaradi nasilnega ravnanja. Sklepati je mogoče, da se je trditev o orožju pojavila šele po smrti NN, saj bi jo, če bi bila resnična, policisti morali vpisati v predlog za izvedbo hišne preiskave.

"Moja ovadba več kot pol leta ni bila knjižena, čeprav sem navedel imena kriminalistov, ne specialcev. Trdili so, da so storilci neznani. Ko sem se pozanimal na tožilstvu, mi niso odgovorili." Vmes je zadevo prevzela okrožna državna tožilka Julijana Uhan. Ko je zavrgla prvi del ovadbe za specialce, sta se s kolegom dogovorila, da bosta vložila zahtevo po preiskavi. Vendar oče niti v tej fazi ni mogel do podatkov, ki jih je zbralo tožilstvo. Trikrat je skušal dobiti vpogled v spis, a mu ni uspelo, Gorazd Fišer pa mu je prek uslužbenke celo sporočil, da odvetnik mora vedeti, da ne more dobiti spisa na vpogled! Ko je oče zahteval bodisi zavrženje ovadbe bodisi zahtevo po sodni preiskavi, je Uhanova zavrnila še ovadbo zoper drugo skupino kriminalistov. Odnos se je spremenil, ko je zadevo prevzel drug preiskovalni sodnik, saj je zaslišal vse osumljence in izdal sklep o uvedbi kazenske preiskave za obe skupini kriminalistov za nekatera kazniva dejanja. Policisti so se pritožili, senat Okrožnega sodišča v Ljubljani pa je razveljavil sklepe preiskovalnega sodnika, češ da ni utemeljenega suma, da so policisti storili kaznivo dejanje.

Preostala so zgolj izredna pravna sredstva, drugače bi bil redni postopek proti policistom končan. "Najbolj nas je prizadelo, da deli sklepa o ustavitvi postopka sploh niso obrazloženi, v drugih pa je sodnica Tatjana Skubic, ki je podpisala sklep, dejansko kršila zakon, saj ni odločala o utemeljenosti suma." Sklep o ustavitvi postopka ni omenjal ali upošteval materialnih dokazov, ki sta jih predložila oškodovanca, dokazov o telesnih poškodbah, krvavih sledovih v stanovanju in drugega, kar kaže na strahotno pretepanje in odklonitev pomoči.

Očetov pravni zastopnik na sodišču je utemeljil domnevne kršitve: "Gre za pravico do sodnega varstva in poštenega sojenja. V sklepu ni razlogov, zakaj sodnica na podlagi nekaterih dokazov ne dopušča preiskave, v drugem delu pa se sklicuje na policijska poročila, skozi katera govorijo dejansko osumljeni."

"Poleg vprašanja o potrebnosti fizičnega nasilja se postavlja še drugo: zakaj je minilo toliko časa od astmatičnega napada do takrat, ko so policisti dovolili pomoč. Izjave o pomoči se bistveno razlikujejo," pravi odvetnik. "Naši dokazi potrjujejo utemeljenost zahteve po preiskavi o kaznivih dejanjih, stvar sojenja pa je, da to potrdi, namesto da se vse zamegli pred uvedbo preiskave." Dokazov je nekaj in "o njih mora presoditi sodišče," je kategoričen oče. Odvetnik dodaja, da bi bila uporaba sile morda utemeljena, če bi se osumljeni uprl ukazu. Od specialcev eden trdi, da je ukazal "lezi na tla", drugi pa "roke na steno". Če so res pričakovali upor, bi bila nujna ustrezna odredba preiskovalnega sodnika, a je ni bilo. Sodnici Skubičevi se je še zapisalo, da so kriminalisti "oborožen odpor pričakovali in nanj dejansko naleteli".

Oče pa ugotavlja, da "so zbirali podatke, kako bi zaščitili policiste - vsako novo poročilo je težilo k temu. Največji absurd je, da tožilstvo od policijskih postaj zahteva poročila, iz katerih se sliši glas obdolžencev." Oče pravi, da sprva nikakor niso hoteli začeti preiskave in so zavlačevali. "Zadevo bi tožilstvo moralo dati drugi notranji upravi, ne da ljubljansko preiskuje samo sebe." Praviloma bi se moralo izločiti še tožilstvo, "vendar so sporni zaznamki, ki so pridobljeni nepravilno in nezakonito in nimajo dokazne vrednosti. Preiskavo mora voditi tretja sodna institucija." Na pričanje žene, ki je bila prav tako očividka, pa se sedaj tako ali tako ne ozirajo. Niti en dokaz iz ovadbe, ki jo je vložil oče, ni bil izveden. Oče ne želi, da bi bil kdo kaznovan po krivem, a če je življenje največja vrednota, bi sodišče moralo dopustiti, da se stvar razišče. Še do danes tožilstvo ni odločilo o vseh ovadenih policistih, zastaralni rok pa teče njim v prid.

Brez epiloga

"Prišli so ga ubit iz maščevanja," pravi oče, "za hišno preiskavo ni potrebnih najprej pet specialcev, ampak le pet kriminalistov in kak policist." Pravi razlog za zdaj ni pojasnjen, oče špekulira, da je smrt posledica sinove trme, ker ni hotel biti policijski ovaduh. Ostaja mu upanje, da se bo sodišče moralo izreči o krivdi delavcev ministrstva za notranje zadeve, in trma, da zadevo spravi v sodno dvorano. Navkljub vsem oviram, na katere po sodnih hodnikih naletijo tudi advokati, ne le navadni smrtniki.