Neetična vrnitev

'To si pa res težko predstavljam. V Švici to verjetno ne bi bilo mogoče.' Tako so me na volilni dan zbodle besede kolega, novinarja švicarskega radia, ki je v preteklih dnevih poročal o slovenski volilni kampanji. Nanašale so se na informacijo o tem, da se Barbara Brezigar po izgubljenih volitvah za predsednika države vrača na svoje staro delovno mesto.

Kandidatura Barbare Brezigar na strankarskih listah socialdemokratov leta 2000 in njena politična kampanja za izvolitev na mesto predsednice države nista v slogu urejenih držav, kjer je politično angažiranje državnih tožilcev in sodnikov povsem prepovedano ali pa predmet zelo ostrih in natančnih omejitev. Vsakdo lahko seveda kandidira in se gre politiko. Lahko ima celo svojo stranko. Vendar le kot zaseben državljan in ne z mesta tožilca ali sodnika.

Da ukvarjanje tožilcev s politiko ni primerno, bi moralo biti vsem tožilcem znano vsaj na podlagi priporočila "R 2000" o vlogi javnega tožilstva, ki ga je sprejel Odbor ministrov Sveta Evrope. In ki zavezuje tudi vse slovenske tožilce. Tožilci morajo biti v skladu s tem dokumentom seznanjeni z "načeli in etičnimi dolžnosti njihove funkcije". Njihovo javno delovanje naj bi bilo zaželeno zlasti "v javnih razpravah o zadevah v zvezi z zakonodajo, delovanjem pravosodja ter pospeševanjem in varstvom človekovih pravic", pri čemer pa je vključevanje tožilcev "kot zasebnikov" v organizacije mogoče omejiti tudi z zakonom. Javni tožilci morajo biti med sodnimi postopki "objektivni in pravični", pa tudi "neodvisni od lokalnih političnih oblasti". Ta priporočila Sveta Evrope morajo biti poleg tega "interpretirana v luči tožilčevih dolžnosti", v zvezi s tem pa tožilci v državah članicah Sveta Evrope, kot piše v obrazložitvi 6. člena omenjenega priporočila, "ne smejo postati člani političnih strank ali biti aktivni v politiki".

Ta dokument je pomemben zato, ker postavlja jasno mejo med ministri in drugimi politično izbranimi funkcionarji, ki so "odgovorni volilcem", ter javnimi uslužbenci, ki se morajo držati načela "politične nevtralnosti". Barbara Brezigar je to pravilo, ki zavezuje vse slovenske tožilce, morala dobro poznati, saj je bil prevod priporočila, ki ima status nekakšne evropske tožilske "ustave", razmnožen in poslan v vednost vsem tožilstvom v Sloveniji. Pravilo o prepovedi političnega udejstvovanja pa je zapisano tudi v številnih drugih dokumentih. Glede na to, da je Slovenija članica Mednarodne zveze tožilcev (IAP), je težko verjeti, da Barbara Brezigar, ki je bila nekaj časa zadolžena za mednarodno sodelovanje, ne pozna njihovih "Standardov poklicne odgovornosti in temeljnih dolžnosti in pravic tožilcev", ki določajo, da morajo tožilci svoje dolžnosti opravljati "neodvisno in brez političnega vpliva".

Etični kodeksi, ki uravnavajo delo in ravnanje tožilcev, govorijo podobno. Pravosodni minister Njegovega Visočanstva je tako na primer v Veliki Britaniji izdal Navodilo o zunanjih aktivnostih in interesih, kjer je natančno popisano, v katerih odborih, društvih, javnih ustanovah in podjetjih sodniki smejo ali ne smejo sodelovati. Ta pravila veljajo tudi za tožilce. "Sodnik se mora izogibati kakršnikoli politični aktivnosti ali drugi aktivnosti, ki bi lahko pred njega postavila neprimerne zahteve", in se odreči vsemu, kar bi lahko "sprožilo dvome o njegovi sodniški nepristranskosti ali konfliktu interesov". Kanadski državni tožilci v času mandata "ne smejo biti kandidati na zvezni, provincijski, občinski ali šolski ravni". Prav tako ne smejo biti člani strank, ne smejo plačevati denarnih prispevkov strankam ali strankarskim kandidatom in se ne smejo udeležiti "strankarske aktivnosti v podporo ali proti politični stranki ali kandidatu na takšnih volitvah". O politični aktivnosti tožilca mora biti takoj obveščen generalni tožilec, ki ima pravico, da takšnega tožilca takoj razreši s položaja in postavi na drugo mesto v javni upravi.

Nizozemski tožilski kodeks določa, da se morajo tožilci, ne glede na to, ali "so na dolžnosti ali ne", obnašati tako, da ne povzročajo javnih razprav, ki bi lahko škodile "službi javnega tožilstva kot celoti". Tožilci morajo spoštovati lastno "integriteto", ne smejo imeti dodatnih zaposlitev in "izvajati drugih aktivnosti, ki bi lahko vplivale na njegovo ali njeno odprtost", ali ravnati tako, da bi "lahko nastal takšen vtis". V Italiji morajo tožilci tudi zaradi razprostranjenosti podzemlja v skladu s svojimi predpisi "vzdrževati videz nepristranskosti in neodvisnosti" ter se "izogibati kakršnemukoli sodelovanju s centri moči, povezanimi s strankami ali poslovnimi aktivnostmi". Portugalski tožilski kodeks odreja, da je vsem, ki "opravljajo dolžnosti javnega tožilca, prepovedano sodelovati v političnih aktivnostih javne narave", čeprav načeloma dovoljuje, da tožilci postanejo predsedniki republike ali člani vlade. Vendar pa tudi dokumenti, ki jih je sprejel Svet ministrov "držav proti korupciji" (GRECO), določajo, "da morajo biti javni uslužbenci previdni in ne smejo dovoliti, da bi politične aktivnosti škodovale njegovi njeni nepristranskosti ali lojalnosti, in si ne smejo dopustiti, da bi bili uporabljeni za strankarske politične namene."

Na podoben način latvijski tožilski kodeks določa, da morajo biti tožilci "neodvisni v izvajanju svojih profesionalnih dolžnosti", tako da se "ločijo od kakršnihkoli zasebnih ali zunanjih vplivov". Zaposlitev na tožilstvu je poleg tega "nezdružljiva s pripadnostjo katerikoli stranki ali drugi politični organizaciji". Tudi v Bosni in Hercegovini, ki ji vlada visoki predstavnik OZN (OHR), že od 15. maja leta 2000 za tožilce in sodnike velja poseben kodeks, ki določa, da se morajo sodniki in tožilci "izogibati kakršnemukoli konfliktu interesov" in zato tudi "ne smejo pripadati katerikoli politični organizaciji".

Pravila tožilskega delovanja so do zadnjih podrobnosti določena predvsem v ZDA. Tam etični komiteji tožilcev neprestano odločajo o zelo praktičnih vsakodnevnih vprašanjih. Ameriški sodniki in tožilci tako na primer v večini ameriških držav ne smejo sodelovati niti na političnih aktivnostih svojih soprog, ne smejo se udeleževati političnih srečanj, ne smejo "delovati kot voditelj v politični organizaciji" in ne smejo "javno izražati stališč do nestrankarskih zadev, če bi to spodkopalo zaupanje javnosti v nepristranskost pravosodnega sistema". Sodniki in tožilci ne smejo biti niti člani uredništev časopisov, ki pišejo o politiki, in se ne smejo udeleževati "dvostrankarskih" političnih srečanj. Vse to zato, da bi se izognili "sumom, da sodniki ali tožilci dovoljujejo političnim razlogom vpliv na svoje odločitve". Najbolj liberalni so v nekaterih združenjih v New Yorku, kjer so tožilci sicer lahko člani strank in se udeležujejo "družbenih in političnih dogodkov", vendar lahko sodelujejo le v tistih organizacijah, "ki nimajo strankarskih namenov", ob iskanju podpore za izbor na mesto tožilca pa se morajo zavzemati za politično podporo "več kot ene politične stranke". Kar je seveda ob dveh strankah v ZDA enako zahtevi po "nadstrankarski" podpori.