Propaganda z vrha

Demokratične vlade niso samo odvisne od demokratične podpore državljanov, za demokracijo je enako pomembno tudi odkrito in strpno odločanje ob enakopravni predstavitvi vseh mnenj o kakem družbenem vprašanju. V pomanjkanju informacij, nujno potrebnih za obveščeno odločanje, si državljani mnenje ustvarijo na podlagi enostranskih stereotipov.

Vendar je več kot očitno, da se ob nekaterih prelomnih vprašanjih - kot je na primer vprašanje vstopa države v Nato - demokratični mehanizmi odločanja pod pritiskom vladajočih politik preprosto sesujejo v prah. In če se to zgodi, imamo v najboljšem primeru res opraviti le s prividom demokracije.

Pravica do izbire?

Dokazov o tem, da v Sloveniji javno razpravo o zvezi Nato že od začetka zanaša proti nedemokratičnim vodam, je veliko. Spomnimo se samo najočitnejših: najprej so na javni razpravi o vstopu v Nato predstavniki države sejo zapustili v trenutku, ko so nastopili predstavniki civilne družbe s kritičnimi mnenji o zvezi. Sledil je tisk razvpitega Natopisa, v katerem je vlada na slovenske domove poslala na desetine polresnic in zavajajočih podatkov. Še bolj neprijetno je, da je za pronatovsko propagando zlorabila javno televizijo, pošto in druge javne in državne ustanove, ki bi morale biti servis vseh državljanov - tudi tistih, ki imajo glede vstopa v Nato resne zadržke. Politiki so izkoristili vsako priložnost, da so javno in v okoliščinah, kjer se jim ni bilo treba bati nasprotovanja nasprotnikov vstopa Slovenije v Nato, izražali svoja mnenja. Isti politiki so izkoriščali privilegiran položaj tudi v za to posebej ustanovljenih društvih, kot je na primer Slovenski odbor za Nato. Javna televizija je v nasprotju z načeli svojega delovanja vsaj nekajkrat v oddaje povabila zgolj zagovornike vstopa v Nato, drugič so voditelji oddaje vodili pristransko. Enostransko "obveščanje" je značilno tudi za vladne publikacije o zvezi in za "obveščanje" Urada Vlade RS za informiranje glede zveze Nato na spletu, ki zamolčuje vse neprijetne plati vstopa v to vojaško zavezništvo. Zgodba zase je seveda vladni Natofon.

O tem, kako je videti "obveščanje" slovenske javnosti prek Natofona, najbolje govori opažanje enega od državljanov, ki je svoje izkušnje z njim opisal na spletni strani Ljudmile (http://www.ljudmila.org./matej/nato/). "Natofon s številko 080 21 22 je direktna in brezplačna telefonska linija pri Uradu Vlade RS za informiranje, na kateri naj bi državljani dobili odgovore na vprašanja, ki se jim zastavljajo ob procesu vključevanja v Nato. 29. oktobra sem tudi sam poklical na Natofon in jih prosil, naj mi povejo tri argumente za vstop Slovenije v Nato. Sogovornica je nekaj sekund (!) tipkala po računalniku in nazadnje naštela okrog deset argumentov za vstop. Nato sem zaprosil še za tri argumente proti vstopu v Nato. Dobil sem presenetljiv odgovor, da argumentov proti v računalniku enostavno nimajo. Na moje vztrajanje, naj mi skuša poiskati vsaj en argument proti, mi je sogovornica odvrnila, da bo vprašanje posredovala naprej in da bom odgovor dobil po elektronski pošti v približno tednu dni. Od takrat je minilo že več tednov, odgovora pa še vedno nisem dobil."

Zanimivo je predvsem to, da se na "civilnodružbeni" strani, kjer so prisotni tudi nasprotniki vključitve v Nato, demokratična pravila igre spoštujejo veliko bolj kot v sklopu države in vladnih institucij. V nasprotju z Natofonom, ki se financira z denarjem vseh, zagovornikov in nasprotnikov Nata, je Mirovni inštitut izdal državljanski priročnik Nato za in proti, kjer so zbrani argumenti za vstop Slovenije v Nato in tudi proti njemu. Publikacija je bila izdana brez kakršnekoli finančne pomoči države in je vsakomur prosto dostopna tudi prek interneta. Slovenska vlada torej Natofon izrablja izključno za propagando in ne za obveščanje, delovanje Natofona pa se plačuje iz denarja vseh davkoplačevalcev. Tisti, ki jim vladne službe odgovarjajo na opisani način, se upravičeno sprašujejo, ali je to "res še pravica do izbire".

Vse skupaj ni seveda nič novega. Nekaj podobnega so na poti v Nato doživele številne druge države. Ko je bil Nato ustanovljen, je bil razpon javne podpore njegovega obstoja po Gallupovih raziskavah od 31 odstotkov na Švedskem do 76 odstotkov v ZDA. Vendar je med letoma 1995 in 1997 v povprečju le okoli 42 do 43 odstotkov vprašanih v vzhodnoevropskih državah podpiralo vključitev v Nato. V baltskih državah je bilo neodločenih približno 40 odstotkov vprašanih. Po podatkih Evropske komisije je med tranzicijskimi državami le javnost v Romuniji in na Poljskem leta 1997 večinoma podpirala vstop v Nato. Češka vlada si zaradi možnosti, da bi referendum o vstopu prinesel negativen izid, ljudstvu pred vstopom države v zvezo leta 1999 sploh ni upala prepustiti odločanja o tem "zelo kompleksnem vprašanju". Vlade novih članic pa so se pogosto odločale za enostranske politične kampanje, s katerimi so poskušale preoblikovati večinsko javno mnenje.

Enostranske kampanje

Tipičen je primer Madžarske, kjer so o vstopu v Nato pripravili referendum (na njem se pri 49,2-odstotni udeležbi večina, torej skoraj 60 odstotkov prebivalstva, sploh ni izrecno opredelila za vstop v Nato) in kjer je vlada v enostranski kampanji v podporo vstopu po navedbah Ulija Cremerja, aktivista nemških Zelenih, "izbrisala vse meje med nevtralnimi informacijami in pristransko reklamo". Na madžarski javni televiziji se je pred referendumom v eni od “žajfastih” televizijskih serij neprestano pojavljal dotlej skoraj neznani "Oberst Kardos" in gledalcem poskušal pojasniti prednosti zveze Nato. Ta propagandna sporočila o nujnosti vstopa države v zvezo med televizijskimi nanizankami so bila plačana iz sredstev obrambnega ministrstva, čeprav madžarski zakoni takšna plačila javni televiziji izrecno prepovedujejo.

Organizacije za človekove pravice so ob izvedbi referenduma o Natu naštele še več nepravilnosti, o njih pa so poročali tudi svetovni mediji. Čeprav bi vsaka politična kampanja morala vključevati "kandidate, katerih mnenja si nasprotujejo," ali pa vsaj "predstavnike z nasprotujočimi si mnenji z enakopravnim dostopom do medijev", je bilo med kampanjo na Madžarskem po poročilih neodvisnih opazovalcev "skoraj nemogoče izraziti kakršnokoli nasprotovanje zvezi Nato". Država je poleg tega porabila približno "dva milijona dolarjev davkoplačevalskega denarja za promocijo kampanje 'za' v sklopu svoje 'blitz' propagande, slabo zamaskirane kot 'ozaveščanje javnosti'. Učinek je bil enak vrnitvi Madžarske v preteklost, ko je bil na izbiro le en kandidat."

Podobno je madžarska vlada večkrat prekršila svoj lasten zakon o medijih, tako da je v časopisih objavljala plačane oglase, ne da bi to jasno označila. Vladna in z davkoplačevalskim denarjem izpeljana kampanja je bila poleg tega usmerjena v to, da je volilcem "jasno nakazala, kako naj glasujejo, namesto da bi jih spodbujala zgolj k temu, naj glasujejo". Pri izvedbi referenduma so redki mednarodni opazovalci ugotovili številne nepravilnosti. Tujim opazovalcem je bil preprečen vstop na večino glasovalnih mest, ki so jih želeli obiskati, preprečen je bil nadzor nad volilnimi seznami, člani komisij so se do opazovalcev vedli "agresivno", večina političnih strank in neodvisnih organizacij v komisijah ni imela neodvisnih opazovalcev, glasovalni prostori pa so bili prelepljeni s plakati, ki so volilce pozivali, naj podprejo vstop države v zvezo. Uradni podatki so dan po volitvah govorili o 51-odstotni volilni udeležbi, čeprav se je kasneje izkazalo, da se referenduma ni udeležila niti polovica državljanov. Opazovalci organizacije BHHRG, ki so spremljali volitve in referendume v okoli tridesetih postkomunističnih državah, so zapisali, da je bila "raven obstrukcije nepojmljiva". "Če so demokratične procedure zlorabljene, tako kot se je zgodilo tu, je le malo pomembno, ali zmagajo 'pravi kandidati'. Za prihodnost je vzpostavljen nevaren precedens," so razmere ob madžarskem referendumu o vstopu v Nato opisali opazovalci.

Da slovenska država vse bolj ubira "madžarsko pot", kažejo javnomnenjske raziskave. Kljub dolgotrajnemu upadanju podpore vstopu v Nato so javnomnenjske raziskave prav pred novembrom, ko je Slovenija čakala na povabilo iz Prage in je podpora javnosti postala tudi uradna zahteva funkcionarjev zveze, pokazale izredno povečanje naklonjenosti vključitvi v Nato. Pri vseh prejšnjih očitnih, a vendar precej manjših spremembah javnega mnenja je bilo mogoče spremembe razložiti s številnimi javnimi dogodki od razprave o uporabi "osiromašenega urana" med vojaškimi posegi Nata do razprav o spremembi pomorskega zakonika in "tajnih seznamih" kritikov vstopa v Nato in natoskeptikov. Kljub spreminjanju vprašanj v Politbarometru, ki so v zadnjih mesecih odgovorna za nekaj več odstotkov tistih, ki so naklonjeni vstopu Slovenije v Nato, tega velikega "skoka" javnega mnenja še zmeraj ni mogoče preprosto razložiti. Lahko pa je eden od znakov, da so bile enostranske kampanje že uspešne in da tudi Slovenija, kar zadeva demokratično odločanje o vstopu v Nato, vse bolj stopa po 'madžarski' poti.