Hvara ne damo

Iz črnih oblakov je ves dan drobno rosilo na po vsem svetu znani Hvar, ki skupaj z Anguillo (Karibi), Balijem (Indonezija), Boro Boro (Francoska Polinezija), Kaprijem (Italija), Kauaijem (Havaji), Mikonosom (Grčija), Ponzo (Italija), Upolom (Zahodna Samoa) in Zanzibarjem (Tanzanija) sodi med deset najlepših otokov na svetu, v Knežji palači v sklopu Hotela Palace pa je potekala seja mestnega glavarstva, kjer so v jezi in s petletno zamudo poskušali sestaviti pismo, s katerim naj bi od predsednika hrvaške vlade Ivice Račana zahtevali odlog določitve o prodaji turističnega podjetja Sunčani Hvar, d. d., družbe, ki nadzoruje vse hvarske hotele, to je približno 90 odstotkov turističnega denarja na otoku. Zaradi tekme mestnih svetnikov s časom je bilo v zraku čutiti živčnost. V Zagrebu je namreč na Markovem trgu prav takrat potekala seja vlade, kjer je morala petčlanska koalicija odločiti o predlogu Hrvaškega privatizacijskega sklada. Ta je 3. decembra sklenil sprejeti ponudbo slovenskih Term Čatež, d. d., iz Čateža ob Savi, ki so bile pripravljene kupiti večinski sveženj delnic podjetja Sunčani Hvar. Mobilni telefoni so zvonili na vse strani, saj je bilo treba preveriti, ali so pismo, ki ga je v imenu meščanov Hvara podpisal župan Zoran Domančić (HSS), dobili premier Račan in predvsem predsednik Domančićeve stranke in predsednik hrvaškega sabora Zlatko Tomčić ter drugi predsedniki poslanskih klubov v parlamentu, ki so prav tako nasprotovali prodaji tega podjetja Slovencem. Hvarski mestni svetniki so si oddahnili, ko so izvedeli, da je pismo prišlo na vse naslove, treba je bilo le še počakati, kako uspešno bo tokratno Tomčićevo izsiljevanje Račana.

Najpomembnejši Račanov človek, odgovoren za privatizacijo, podpredsednik vlade in predsednik upravnega odbora Hrvaškega privatizacijskega sklada Slavko Linić, je odločil v korist Čateža in ne v korist drugega resnega slovenskega ponudnika, ljubljanskega Kompasa, čeprav je ta ponudil skoraj enako kupnino kot Terme Čatež, vendar veliko manj bančnih jamstev za nadaljnje naložbe. Terme Čatež so za 62 odstotkov delnic podjetja Sunčani Hvar ponudile 74,5 milijona kun (približno 10 milijonov evrov), vsi zaposleni naj bi obdržali delovna mesta vsaj še eno leto, za morebitne presežne delavce naj bi Terme poskrbele v skladu s hrvaškimi zakoni, prevzele dolgove, del delnic prepustile zaposlenim in enega od njih imenovale v nadzorni odbor, prihodnjih pet let vložile v kompleks 335 milijonov kun (približno 45 milijonov evrov), v desetih letih pa naj bi skupne naložbe povečale na 70 milijonov eura.

HSS, ki je zdaj že dalj časa v sporu z Račanovimi socialdemokrati (SDP) zaradi nadzora nad Hrvaškim privatizacijskim skladom in načina prodaje nekaterih ključnih gospodarskih družb, je pet let, kolikor že traja prodaja podjetja Sunčani Hvar, dobesedno spala, potem pa se je tik pred zdajci zdramila in predlagala, naj se delnice ponudijo na domačem trgu, pokojninskim in drugim investicijskim skladom, zavarovalnicam, komercialnim bankam in drugim, čeprav ni odgovorila na temeljno vprašanje, kateri svež kapital naj bi vložili na Hvaru in kako naj bi bile te delnice sploh zanimive, če podjetje poslovnega leta ni sposobno zaključiti z dobičkom.

Račan je kljub vsemu popustil Tomčiću, ki - čeprav zaradi tega grozi razpad koalicije - noče privoliti, da bi SDP še naprej nadzorovala celotno poslovanje Hrvaškega privatizacijskega sklada. Račan je, da bi ohranil navidezen, a izjemno krhek mir v koaliciji, brez razprave in obrazložitve do preklica umaknil z dnevnega reda vladnih sej točko o prodaji podjetja Sunčani Hvar. Prek državne tiskovne agencije Hina je sporočil le, da je "stvar preresna in da je treba ustreči želji nekaterih koalicijskih partnerjev, naj se odločitev prej pretehta v vladajoči koaliciji petih strank".

Zaradi tega so župan Domančić in njegovi sodelavci za meščane Hvara pravi junaki, kljub temu pa Hvarčani niso skrivali ogorčenja nad tem, da se podjetje, ki so ga sami ustvarili, za drobiž prodaja Slovencem ali komur koli drugemu, ne da bi mesto kaj imelo od tega.

Najostrejše mnenje je izrekla uslužbenka hvarskega mestnega glavarstva: "Vlada ali pa Račan, kakor hočete, je kakor zvodnik, mi, Hvarčani, smo cenene kurbe, Slovenci pa nič krive stranke!"

A da ne bi ostali le pri negativnih čustvih ljudi, ki so trideset let in več od svojih plač prispevali za graditev hotelov in ki so bili med vojno, ko so v teh hotelih bivali begunci, da bi preživeli, prisiljeni prodajati delnice za majhen denar, si oglejmo, s kakšnimi argumenti so skušali hvarski mestni svetniki prepričati vlado oziroma HSS, naj ustavi prodajo podjetja Sunčani Hvar. Glavne navedbe iz pisma Račanu so: medijska kampanja s poudarkom na nasprotovanju prodaji hotelov, izrazito odklonilno mnenje Hvarčanov, ki bi lahko "povzročilo tudi neprijetne incidente", monopol podjetja Sunčani Hvar nad hoteli v Hvaru, saj je vseh deset hotelov (Sirena, Pharos, Amfora, Slavija, Palace, Adriatic, Delfin, Bodul, Dalmacija in Galeb) v lasti tega podjetja, in nerešeno vprašanje lastniških razmerij med podjetjem Sunčani Hvar in mestom Hvar. Le eden od desetih hotelov je vknjižen kot lastnina družbe Sunčani Hvar, pri vseh drugih so zemljiškoknjižna razmerja popolnoma neurejena.

Naj pojasnimo, trgovska družba Sunčani Hvar, d. d., je bila ustanovljena leta 1958 z družbenim kapitalom za enoto lokalne samouprave. Država ni nikoli vlagala v razvoj podjetja, ampak se je to razvijalo z najemanjem posojil, ki so jih vračali delavci iz svojih plač, in vlaganjem mesta Hvara v obliki dodeljenih zemljišč, olajšav pri plačilu različnih komunalnih prispevkov in podobnega. Mesto Hvar, kot je dejal župan Domančić, je ustanovilo Sunčani Hvar in vlagalo vanj namesto v socialno, komunalno in prometno infrastrukturo, zato mesto od vlade, preden se ta odloči o prodaji, zahteva obljubo, da se mu bo del denarja od prodaje vrnil v obliki naložb. Kje so naložbe potrebne, je popolnoma očitno. Mesto ima na primer eno samo osnovno in srednjo šolo, ki je bila zgrajena leta 1939 in od takrat ni bila obnovljena, nima ne telovadnice ne navadnega igrišča. V mestu ni doma starejših občanov, niti kulturnega doma niti kina ali sploh večje dvorane za sestanke in prireditve. Hvarsko gledališče zgodovinske vrednosti je v res slabem stanju in ne more sprejeti več od sto ljudi, saj mu grozi, da se bo zaradi neustrezne statike podrlo. Knežja palača zamaka, v hvarsko pristanišče pa se ni vlagalo več kot petdeset let.

Župan in njegovi sodelavci ne nasprotujejo temu, da se Sunčani Hvar proda Slovencem ali komur koli drugemu, nasprotujejo pa svojevrstni kraji mestu in meščanom. Hvaru je država odvzela upravljanje pomorskih dobrin, odvzela mu je gozdove in zdaj mu bo še hotele. Po vsem tem Hvarčane, kot pravi Domančić, čaka samo bankrot. Na dan, ko smo obiskali otok, je bil sprejet mestni proračun za prihodnje leto; predvidena proračunska sredstva znašajo 11 milijonov kun (1,5 milijona evrov). Čeprav Domančić o tem ni želel govoriti, je meščane razburil in vznejevoljil podatek, da kvadratni meter stanovanjske površine na Hvaru sicer stane 900 evrov, Terme Čatež pa bodo po ponudbi Hrvaškega privatizacijskega sklada za kvadratni meter hotelov plačale približno 900 kun (121 evrov).

Sanja Ćurin (SDP), ravnateljica otroškega vrtca, in Joško Budrović, predsednik krajevne HSLS in član mestnega glavarstva, odgovoren za gospodarstvo, poudarjata, da je tak model lastninjenja zgrešen in da bi bilo treba Sunčani Hvar razdeliti na nekaj, najmanj dve, tri ali celo več enot in s tem zagotoviti višjo ceno posameznega hotela oziroma enote ter konkurenco, saj bi tako razbili monopol. Oba omenjena, pa tudi drugi člani mestnega glavarstva, s katerimi smo se pogovarjali, ter celo sam župan dvomijo, da so Terme Čatež sposobne izpolniti obljube iz ponudbe. Glavni razlog za takšno mnenje, ki ga je v javnosti prvi izrekel nekdanji predsednik Hrvaškega privatizacijskega sklada in član HSLS Hrvoje Vojković, je, da slovenska ponudba vsebuje nedvomna bančna jamstva le za 20 odstotkov načrtovanih naložb. Poleg tega se vsi na otoku in tisti v Zagrebu, ki nasprotujejo prodaji Termam Čatež, strinjajo, da to slovensko podjetje poslovanja ni sposobno dvigniti na raven s konca 80. let, ko so hoteli delali 360 dni na leto, oziroma pripeljati na Hvar elitnega turizma, ker z načrtovanimi naložbami ne bo mogoče izboljšati standarda hotelov z dvema ali s tremi zvezdicami.

Čeprav je bilo med kritikami slišati tudi žaljivke glede slovenske poslovnosti (o Termah Čatež se govori kot o "provincialnem bazenu s toplo vodo" za upokojence), hrvaško časopisje po večini objavlja trezne analize in celo izjemno ugodna mnenja o slovenski ponudbi. Tako Mladen Tabak, sindikalni zaupnik turističnih delavcev in hotelirjev v podjetju Sunčani Hvar, pravi, da je ponudba za delavce ugodna, vendar ji bodo nasprotovali tisti, ki se jim zdaj dobro godi. To pa so tisti, ki so dobili tudi po 30.000 kun (približno 4050 evrov) honorarja, ker so se udeležili nekaj sej nadzornega odbora. Tabak je prepričan, da bodo Slovenci vpeljali več reda in dela in da se bodo plače zvišale. Dobri delavci, pravi, se nimajo česa bati. Pohvalno je spregovoril tudi o trditvah Matjaža Tavčarja, direktorja trženja v Termah Čatež, da bodo sezono raztegnili na vse leto in poskrbeli, da bodo hoteli dobil več zvezdic. Seveda je bilo prav tako slišati lažne domoljube, ki so se zgrozili že ob možnosti, da bi Slovenci nadzorovali, kot je dejala ministrica za turizem Pave Župan Rušković, "enega od sedmih hrvaških turističnih biserov", vendar so prevladali razumni toni, kakršni so bili značilni tudi za razmišljanje Nikše Barišića, predsednika HNS, ki je dejal, da niti najmanj ne nasprotuje prihodu Slovencev in da nima nihče pravice jeziti se nanje, ker je njihova ponudba poštena, vsi pa bi se morali vprašati, kje so bili teh pet let, kolikor se prodajajo hoteli podjetja Sunčani Hvar, "veliki Hrvati in njihova slavna sredstva iz tujine".

Prihodnje leto bodo na Hvaru praznovali 135-letnico neprekinjenega turizma, Velko Visković, predsednik Turistične zveze mesta Hvar, in Tanja Miličić, direktorica turistične pisarne v Hvaru, pa sta priznala, da razen novoletnega programa Hvar pozimi nima česa ponuditi niti tujim niti domačim gostom. V sredo, 11. decembra, zvečer, ko smo prispeli na Hvar, sta bili obe mali restavraciji, ki v tem času še delujeta v mestu, po deseti uri že zaprti. Če bi se v pristanišče po naključju zatekla jadrnica z italijanskimi ali kakimi drugimi bogataši na krovu, ki bi se hoteli sprostiti v savni ali z masažo, ob dobrem francoskem konjaku in glasbi, ne bi dobili nič razen pogleda na zapuščeno rivo, kjer sta dva ribiča preskušala srečo in si krajšala noč. Ne le tisto pravo, tudi finančno noč, ki je črna, kakor so bili oblaki, iz katerih je še naprej rosilo, ko smo zapustili ta jadranski biser, kjer bi Slovenci radi ustvari druge Kanarske otoke. Morda bi lahko za začetek prinesli malo tople vode iz Term Čatež in omehčali trde obraze sumničavih Hvarčanov, ki včasih pozabljajo, kako plemeniti in dobri ljudje so pravzaprav in kako lepo bi jim bilo, če bi jim kdo od drugod, pa čeprav Janez, pomagal sneti masko revščine in žalosti, ki so si jo nadeli po desetih letih vojne in sistematičnega ropanja družbene lastnine, ki je bilo značilnost in je posledica Tuđmanove vladavine.