Pod Bushevo komando

Prišel je čas referendumov. Predstavniki slovenske politične elite so začeli separatne predreferendumske kampanje. Zanimivo je, da praktično celotna politična elita ob referendumskem vprašanju 'Ali ste za vstop Slovenije v Nato?' odgovarja: "Da, vsekakor!"

Uglašeno prepevanje pa ogroža podvprašanje: "Zakaj ste za vstop v Nato." Ko se je začel veseli december in ko je Val 202 začel z rednim iskanjem dogodka leta, je opozicijski voditelj Janez Janša na vprašanje, kaj je bil dogodek leta 2002, odgovoril: Vrh Nata v Pragi in vabilo Sloveniji, naj se včlani v zavezništvo. OK, logična izbira. Praški dogodek je res pomemben. In zakaj je to dogodek leta? "S tem smo ne samo bolj varni navzven, ampak smo slovenski državljani postali bolj varni tudi navznoter, saj sta s tem dejanjem tudi Kučan in Drnovšek prišla pod poveljstvo Georgea Busha," je dejal opozicijski voditelj. Ko je govoril za revijo Ampak, je zadevo še nekoliko razširil. Drnovšek in Kučan bosta pod poveljstvom Busha in Donalda Rumsfelda. Kako? Kučan in Drnovšek bosta, ko bomo v Natu, pod Bushevo in Rumsfeldovo komando? Je vstop v Nato povezan z notranjepolitičnimi dilemami ali zunanjo varnostjo? Kdo nas ogroža? Kučan in Drnovšek? Bo Bush res mignil s prstom, če bi ta dva prebivalca Murgel napadla Slovenijo? Je bil opozicijski voditelj le nekoliko bolj piker kot navadno? Morda pa je bil le nekoliko bolj zgovoren. Do zdaj je namreč veljalo, da Slovenija z vstopom v Nato ne izgublja suverenosti. Če z vstopom v EU zavestno prenaša del suverenosti na evropske institucije, z vstopom v atlantsko zavezništvo suverenosti menda ne izgublja. Tako vsaj govori mantra o Natu, ki jo poslušamo zadnja leta.

Teden dni po Janševi izjavi, da bosta Kučan in Drnovšek z vstopom v Nato pod Bushevo komando, je na nacionalnem radiu nastopil tudi Milan Kučan. Na prvem programu, v Studio ob 17., je odgovoril tudi opozicijskemu voditelju. Dejal je, da je v članicah Nata vojska pod civilnim nadzorom in da se v Natu Depala vas ne more zgoditi.

Tvegajmo in prevedimo Janševo opazko, da bomo v Natu varni pred Kučanom in Drnovškom, ker bosta ta dva pod Bushevim poveljstvom, v ad rem argument. V Natu bomo tudi notranje bolj varni, saj bodo naši bivši komunisti (sile kontinuitete ipd.) pod poveljstvom demokratično izvoljenih politikov. Pustimo ob strani vprašanje, kdo so in kdo niso naši bivši komunisti. Tudi med tistimi, ki so danes deklarirani antikomunisti, je namreč kar nekaj takih, ki so bili redni in resni člani avantgardne organizacije. Bolj nerodno je, da na formalno izvedbo slovenskih volitev ne pada niti senca dvoma, na formalno izvedbo ameriških volitev pa senca dvoma pade. In to dolga senca. Opazko, da bosta Kučan in Drnovšek v Natu pod komando Georgea Busha, lahko torej prevedemo še na en način: Slovenski politiki, ki so bili izvoljeni na volitvah, glede katerih ni nobenega formalnega dvoma, bodo v Natu pod poveljstvom politika, ki je bil izvoljen na dvomljiv način.

In Kučanova opazka, da se v Natu Depala vas ne more pripetiti? Če bi tvegali s prevajanjem v ad hominem argument, bi se ta glasil takole: V Natu Janševi gardisti ne bi mogli nekaznovano šariti po civilni sferi. Če torej Janša govori, da bomo v Natu varni pred Kučanom in Drnovškom, ker bodo ex komunisti v Natu pod Bushevo komando, Kučan odgovarja, da bomo v Natu varni pred Janšo, ker je v Natu vojska pod komando civilne sfere.

Ker je prišlo obdobje referendumov, je napočil tudi skrajni čas, ko se mora slovenska politična elita odločiti, zakaj pravzaprav hoče v Nato. Zakaj? Da ob pomoči atlantskega zavezništva ukrotimo tiste komuniste, ki jim na volitvah ne moremo do živega? Da ukrotimo vojsko, ki ne pristaja na civilni nadzor? Da sedemo za komandni pult sveta? Da postanemo elita svetovne elite? Da si z vstopom v Nato zagotovimo varnost? Bo varnosti, če bomo v Natu, več ali manj? Se nas bodo teroristi, ki po svetu hodijo z jedrskimi kovčki, biološkim ter bakteriološkim orožjem, po včlanitvi v Nato izogibali? Ali pa bi naše članstvo na teroriste morda delovalo kot magnet? Zakaj torej? Če misli politična elita z vstopom v Nato resno, bo morala do referenduma na našteta vprašanja odgovoriti enoglasno. Vsi solisti slovenske politične elite sicer prepevajo isti libreto, melodije pa se ne ujemajo. Ne gredo skupaj.

Ker bo referendum o vstopu v Nato v prvim mesecih leta 2003, časa ni več veliko. Javnomnenjski ratingi pa še zdaleč niso ugodni. Prej obratno. Ratingi nihajo; zgodi se lahko, da bo volilno telo na referendumu idejo o vstopu v Nato zavrnilo.

Ali se splača?

Novembra, le dan pred objavo novice, da je Slovenija povabljena v Nato, je anketa Centra za raziskovanje javnega mnenja Politbarometer ponovno postavila serijo vprašanj o vstopu v Nato. Oktobrske meritve so namreč zabeležile znaten skok podpore Natu in celo lord Robertson je na sestanku v Pragi ob vprašanju, kako gleda na dejstvo, da zavezništvo v Sloveniji uživa le skromno podporo, odgovarjal, da ta sicer ni velika, a se povečuje. In če je oktobrska meritev zabeležila občuten skok popularnosti Nata, je novembrska meritev spet zabeležila zdrs podpore.

Natančnejše branje poročila, ki ga objavlja urad za informiranje, kaže, da je bilo v zadnjih mesecih preučevanje odnosa volilnega telesa do Nata nekoliko bolj pedantno kot bi lahko razbrali zgolj iz besedil, ki so bila objavljena pred letošnjim oktobrom.

Raziskovalci centra za raziskovanje javnega mnenja so namreč anketirance spraševali tudi, ali bi se članstvo v Natu splačalo. Natančneje: Ali bi bilo za Slovenijo dobro, če bi postala članica Nata. Če je oktobra 47 odstotkov vprašanih menilo, da bi se članstvo v Natu izplačalo, je bilo o koristih članstva novembra prepričanih le še 40 odstotkov. Če je oktobra 32 odstotkov vprašanih menilo, da ne bi bilo dobro, če bi Slovenija postala članica Nata, je novembra že 38 odstotkov menilo, da članstvo ne bi bilo dobro. Če pa odgovore na vprašanje, ali se članstvo v Natu splača, postavimo v večmesečno časovno perspektivo, iz anketnih rezultatov izhaja, da je bilo od letošnjega marca do septembra več tistih, ki so menili, da se članstvo v Natu Sloveniji ne splača, kot onih, ki menijo, da je članstvo v Natu koristno. Da je članstvo v Natu koristno, je večji del vprašanih menil le oktobra in novembra.

Tudi rezultati odgovorov na anketno vprašanje, kako bi glasovali na referendumu, kažejo, da izid referenduma ni gotov. Septembra je bil odstotek tistih, ki bi na referendumu glasovali "Za" enak odstotku nasprotnikov. Oktobra je bilo tistih, ki bi na referendumu glasovali za vstop, za prepričljivih 16 odstotnih točk več od nasprotnikov. Novembra pa je prednost zagovornikov spet znašala le še osem odstotnih točk.

Če podatkom raziskave Politbarometer dodamo podatke, ki jih je družba Cati center pridobila med vzporednimi volitvami 10. novembra letos, ko je udeležence volitev povabila, naj izpolnijo anketni listič o aktualnih vprašanjih, je bilo razmerje med podporniki in nasprotniki vstopa v Nato izenačeno. Rezultat Cati centra navaja na misel, da je potrebno merske inštrumente, s katerimi raziskovalci javnega mnenja napovedujejo izide referendumov, dodatno kalibrirati. Raziskovalci javnega mnenja so namreč v zadnjih letih dosegli imenitne rezultate pri napovedih volilnih rezultatov. Po analitičnih obdelavah podatkov merske napake pri najboljših napovedih volilnih rezultatov znašajo kak odstotek. Ob napovedovanju referendumskih izidov pa napovedi niso tako zanesljive. Ko so ob koncu leta 1998 raziskovalci napovedovali, kakšen bo izid januarskega referenduma o gradnji TET 3, je ob prvih napovedih kazalo, da bi bil vladni predlog na referendumu lahko potrjen. Celo zadnje meritve, objavljene teden dni pred referendumom, so govorile o tem, da bo rezultat tesen. Analitiki so napovedovali, da bo rezultat odvisen predvsem od tega, kolikšna bo volilna udeležba. Ko pa so bila volišča zaprta, je bil rezultat brutalno enoznačen. Le 20 odstotkov udeležencev referenduma je glasovalo za državne garancije ob izgradnji TET 3, skoraj 80 odstotkov pa je zavrnilo vladno idejo. Nobena objavljena javnomnenjska anketa ni napovedala možnosti, da bo referendumski rezultat tako enoznačen. Ob lanskem referendumu o postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, so ankete zaznavale, da polovica vprašanih nasprotuje pravici samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Hkrati pa je tretjina vprašanih pravico samskih žensk podpirala. Ko je bil referendum sklican, je bil rezultat precej drugačen od napovedi: pravici samskih žensk do umetne oploditve je nasprotovalo 72 odstotkov sodelujočih na referendumu, 26 odstotkov sodelujočih pa je glasovalo za pravico, ki jo je predlagala vlada.

Zakaj je napoved referendumskega rezultata bolj delikatna od napovedi volilnega rezultata? Pri volitvah gre za to, da anketiranec pove, za katero stranko bo volil. Nič pogumnega ni v tem, da v telefonsko slušalko poveš, koga nameravaš voliti. Pri anketnem vprašanju o glasovanju na referendumu pa gre za napoved o podpori ali zavračanju določenega vladnega predloga. Referendum je namreč vseljudsko glasovanje o zaupnici ali nezaupnici določenemu segmentu vladne politike. Iz razlik med anketnimi rezultati in dejanskimi referendumskimi rezultati lahko sklepamo, da ljudje v telefonsko slušalko ne povedo vse resnice o stališčih do vladnih predlogov. Natančneje: znaten del tistih, ki v slušalko reče, da bo na referendumu podprl vladno politiko, na referendumsko nedeljo ne pride na glasovalno mesto. Pač, ljudem se dozdeva, da ima vlada dovolj politične moči in da ob referendumskih glasovanjih njihove podpore ne potrebuje. Med anketo ljudje izjavijo, da določen segment vladne politike podpirajo, ker za izjavo o podpori ni potreben nikakršen napor. Za obisk volišča pa je minimalen napor vendarle potreben. Referenduma o TET 3 in oploditvi z biomedicinsko pomočjo kažeta, da so nasprotniki vladne politike bolj zagreti za obisk volišča kot podporniki vladne politike. Zato minimalna prednost, ki jo ankete beležijo ob vprašanju, kako bi volilno telo glasovalo ob referendumu o vstopu v Nato, ni jamstvo, da bo volilno telo vstop v Nato res podprlo.

Kampanja

Rezultat referenduma o vstopu v Nato bo torej v marsičem odvisna od referendumske kampanje. Politična elita med dosedanjim prepričevanjem javnosti kakšne posebne subtilnosti ni pokazala. Prvo težavo predstavlja mencanje pri predstavljanju dejstev. Koliko bo se skupaj stalo? Vladni govorici so se trudili, da bi občinstvo prepričali, da dodatnih stroškov za obrambo praktično ne bo, po drugi strani pa so ameriške delegacije, ki so obiskovale Slovenijo, svetovale, naj Slovenija neha skopariti pri obrambnih izdatkih.

Drugo težavo so prinesli nato-skeptiki. Ko so se pojavili, najbolj glasen del politične elite skepse ni sprejel kot legitimne politične drže, pač pa kot znak mentalne neuravnovešenosti. Politična elita je vprašanje, ali se Sloveniji vstop v Nato splača, dojemala kot žalitev. Dozdevalo se ji je, da je vprašanje, ali se vstop v Nato splača, enako žaljiv kot je vprašanje, ali bi se splačalo upreti fašizmu in nacizmu. Ker je politična elita vprašanje, ali se vstop v Nato splača, razumela kot žalitev, vprašanja ni prevajala v govorico interesov. Zelo redko se je pripetilo, da je kak zagovornik vstopa v Nato znal razložiti, kako je slovensko gospodarstvo v zadnjih letih precej investiralo tudi v soseščino, zato je Slovenija predvsem zaradi gospodarskih razlogov zainteresirana, da živi v stabilni okolici. Po drugi strani pa skeptiki zavračanje vstopa v Nato brez težav prevedejo v govorico političnih interesov: če bo v prihodnosti večji odstotek družbenega produkta namenjen vojski, bo manj ostalo za druge.

Poseben problem pa predstavljajo najbolj goreči navijači za vstop v Nato. Janševa domislica, da bosta Kučan in Drnovšek po vstopu v Nato pod komando Busha in Rumsfelda, je izjemno učinkovit propagandni slogan. Tako učinkovit, da bi lahko z njim tekmoval na marketinškem festivalu Zlatem bobnu. Slogan ima le eno težavo: ljudi, ki so zagovorniki vstopa v Nato, navdaja s skepso. Skeptike spreminja v nasprotnike. Propagandni slogan, da bosta Kučan in Drnovšek po vstopu v Nato pod komando Busha in Rumsfelda, bi si torej morali izmisliti skeptiki. Če bi si slogan, da bo slovensko državno vodstvo po vstopu v Nato pod komando Busha in Rumsfelda, izmislili nato-skeptiki, bi jih zagovorniki vstopa v Nato obtožili nekorektne manipulacije.