Slovenija 2002

Marko Pogorevc, generalni direktor slovenske policije, je sklenil tožiti revijo Mladina, češ da mu je ta z objavo novice o ovadbi, ki jo je zoper njega vložila neimenovana oseba, prizadejala hude duševne bolečine. Ovadba, o kateri je poročala Mladina, je generalnemu direktorju očitala poskus posilstva, ki naj bi se pripetil leta 1992, po neki policijski veselici v lovski koči pri Suhorju. Ovadbo je vložila ženska, ki danes živi v Kanadi.

Odločitev generalnega direktorja policije, da Mladino zaradi pisanja o vloženi ovadbi toži, je nenavadna, saj se po letu 1990, kolikor vemo, ni zgodilo, da bi mediji ne poročali o ovadbah, vloženih proti državnim funkcionarjem. Glede na količino moči, s katero razpolagajo državni funkcionarji, je objava novice o vloženih ovadbah eno od jamstev, da bo pravosodje vloženo ovadbo obravnavalo resno. Medtem je tožilstvo ovadbo že zavrglo. Dejstvo, da je generalni direktor policije zaradi pisanja o ovadbi vložil tožbo, pa je toliko bolj nenavadno zato, ker novice o vloženih ovadbah, ki pridejo do medijev, skoraj vedno prifrčijo prav iz policijskih vrst.

Do medijev pa ne prifrčijo le novice o vloženih ovadbah. Žarko Hojnik, novinar Dela, ki dolga leta pokriva črno kroniko, je objavil podatek, da je prav od generalnega direktorja policijske uprave Pogorevca prejel dosje "Kečanovič". Lani je namreč notranji minister dr. Rado Bohinc načrtoval, da bi Bečir Kečanovi prevzel vodenje urada za usmerjanje in nadzor policije; ta urad je neposredno podrejen ministru. Ob tem pa je v javnost pripotoval dosje, v katerem je bila tudi več kot deset let stara sodba, s katero je bil Kečanovič prepoznan za krivega zlorabe pooblastil. No, Kečanovič je kazen odslužil, po preteku določenega časovnega obdobja so bili podatki o kazni brisani iz evidenc, v trenutku, ko somse pojavile govorice, da naj bi mož postal nadzornik, pa je Kečanovičev dosje zavil v javnost. Iz izjave novinarja Hojnika za Mladino izhaja, da naj bi bil prav Marko Pogorevc eden od razpečevalcev dosjeja Kečanovič. Novinarjeva trditev, da je policijski šef sodeloval pri razpečevanju papirjev, ki naj bi diskreditirali potencialnega nadzornika, pa je huda stvar.

Pogorevc je Hojniku zažugal, da bo zadoščenje iskal na sodišču, Hojnik pa mu je nemudoma odgovoril, da z dokazovanjem zapisanih in izrečenih trditev ne bo imel težav. Mladina je objavila tudi magnetogram pogovora med Pogorevcem in Hojnikom, iz katerega je razvidno, da je Pogorevc Hojniku res obljubil papir.

Volitve

Po lokalnih volitvah so praktično vse stranke hitele pripovedovati, da je doseženi rezultat dober. Ko pa so bili medijski žarometi ugasnjeni, so vse stranke podržle kak cmok. LDS je sicer edina stranka, ki je povečala stevilo sedežev v občinskih svetih, hkrati pa je izgubila bitka za vplivni in hkrati prestižni županski položaj v Ljubljani. Združena lista se lahko veseli županskega položaja v Ljubljani, hkrati pa se je Pahorjevi ekipi zgodilo nekaj, kaj je bilo še spomladi nepojmljivo: novi župan Kopra ne prihaja iz Združene liste. Če seštejemo rezultate volitev v občinske svete, je ZLSD izgubila znatno število sedežev. SLS lahko po eni strani zadovoljno ugotavlja, da je povečala število SLS-ovskih županov. Po drugi strani pa je dosegla slabši odstotek kot leta 1998.

Nova Slovenija lahko javno ocenjuje, da je letos prvič sodelovala na lokalnih volitvah, zato je lahko z rezultatom 8,3 % zadovoljna. Po drugi strani pa je Nsi močno zaostala za dosežki nekdanjih krščanskih demokratov. Leta 1994, ko je krščanska demokracija žela rezultate dela danes že pokojnega glavnega tajnika Edvarda Staniča, je stranka zbrala 18,4%, torej več kot znaša letošnja vsota dosežkov SLS in Nsi.

In kam so šli glasovi, če so vse stranke z izjemo LDS izgubljale? Pet točk je pobrala SMS, znatno število glasov pa je šlo k ad hoc organizacijam, listam gibanj in interesnih združenj. Sporočilo je jasno in logično: volilno telo ne pričakuje več, da lahko zgolj etablirane stranke zastopajo njihove interese v organih lokalne oblasti. Četrtina volilnega telesa je letos sklenila, da za zastopanje njihovih interesov v organih lokalne samouprave ne bo pooblastila etabliranih strank.

Zasebne poti stebra obrambe

Najvišji državni funkcionarji službenih avtomobilov ne uporabljajo le za službene poti, pač pa tudi za zasebne vožnje. Načeloma je uporaba službenega avta za zasebne poti dopustna. Vendar uporaba službenega avta za zasebne potrebe ni brezplačna. Če namreč navaden državljan službeno vozilo uporablja tudi za zasebne potrebe, mora ob pisanju dohodninske napovedi to boniteto navesti. Če je avto nov, mesečna boniteta znaša dva odstotka vrednosti avtomobila. To boniteto mora državljan prišteti k dohodninski osnovi, od bonitete pa se plačujejo tudi prispevki.

Kaj pa najvišji državni funkcionarji? Objektiv Mladininega fotoreporterja je ujel službeno vozilo obrambnega ministra dr. Antona Grizolda, ko je bilo to na poti, ki ni službena. Kljub temu, da obrambni minister službeno vozilo uporablja za opravke, ki niso službeni, vladno računovodstvo ministru ne obračunava bonitete. Na obrambnem ministrstvu se ob tem sklicujejo na dejstvo, da je obrambni minister varovana oseba. Kot varovana oseba naj bi se bil dolžan voziti v službenem avtu, ki ga vozi varnostnik.

Po drugi strani pa vladno računovodstvo tistim ministrom, ki službeno vozilo upravljajo sami, boniteto obračunava. Stanje je torej smešno: če nek minister službeno vozilo uporablja tudi za zasebne potrebe, plača več davkov. Če pa minister skupaj s službenim vozilom dobi še varnostnika in ga ta vozi tudi po zasebnih opravkih, mu za to boniteto dodatne dohodnine ni več treba plačati. Razlika med prvim in drugim je le v tem, da ima drugi ob sebi tudi varnostnika.

Tudi zdaj že nekdanja ljubljanska županja Vika Potočnik je službeno vozilo pošiljala na poti, ki so povsem zasebne narave, računovodstvo pa te bonitete ni obračunavalo.

Sokol, javi se

Zaradi pritiska javnosti je vlada junija letos sporočila, da se odpoveduje nakupu letala falcon 900 EX. Namesto modela 900 EX je naročila model 2000 EX. Model 2000 EX je nekoliko manjši, stane pa 28 milijonov USD (plus DDV). Ob tem pa je zanimivo, da je vladna komisija, ko se je leta 2001 odločala za nakup falcona, sporočala, da model 900 EX kupuje zato, ker gre za zelo varno letalo. Zelo varno pa naj bi bilo zato, ker ima tri motorje. No, model 2000 EX, ki je okrog sedem milijonov USD cenejši od modela 900 EX, ima le dva motorja.

Sova na obvoznici

Junija je Slovenska obveščevalna varnostna agencija dobila novega direktorja, dr. Iztoka Podbregarja. Mož je pred tem kot ministrski svetni služboval v kabinetu predsednika vlade, še pred tem pa kot državni sekretar na ministrstvu za obrambo in še pred tem kot načelnik generalštaba v Slovenski vojski.

Sova se je ob koncu leta preselila v novo stavbo, ki stoji v Stegnah, neposredno ob ljubljanski obvoznici. Glede na to, da se center Ljubljane seli na obvoznico - ob obvoznici že stojijo štirje XXL nakupovalni centri, ljubljanski WTC, kino in pokopališče - je odločitev Sove preroška. Sova sledi trendom. V zadnjem desetletju se je obvoznici najbolj približalo obrambno ministrstvo. Vendar je obrambno ministrstvo prostore, ki ležijo kak kilometer od obvoznice, podedovalo.

Tomaž Lovrenčič, nekdanji direktor Sove, je postal veleposlanik Slovenije v Španiji.

Pingvin in ustavno sodišče

Dr. Krešo Puharič je bil kandidat za ustavnega sodnika, a je zaradi "medijskega linča" od kandidature odstopil. Mladina je namreč objavila izjave ljudi, ki so trdili, da je dr. Puharič pred dobrim desetletjem sodeloval v gibanju, ki je nasprotovalo selitvi varstvenega centra za duševno prizadete v BS3. Dnevnik pa je objavil poročilo, ki pripoveduje o tem, da se je kandidat za ustavnega sodnika pravdal z jezikovno šolo Pingvin, ki posluje v bližini njegovega doma, češ da je šola grozno hoteča. Člani družine Puharič so zaradi hrupa, ki ga menda povzroča jezikovna šola, zahtevali mesečno odškodnino, vendar jim je sodišče ni prisodilo.

Parlament je za ustavo sodišče izvolil Marijo Krisper Kramberger ter Jožeta Tratnika. Oba sta bila pred prihodom na ustavno sodišče sodnika vrhovnega sodišča.

Mandat pa se je iztekel ustavnima sodnikoma Francu Testenu in dr. Lojzetu Udetu.

Volilne potegavščine?

Ob predsedniških in lokalnih volitvah so se letos pripetile tudi volitve v državni svet. Ob temeljitejšem pogledu v volilne postopke, ki so se odvijali leta 1997, pa je na volitve v državni svet padla senca dvoma. Kaj se je zgodilo pred petimi leti? Državnih svetnikov ne volimo državljani na splošnih volitvah, pač pa jih volijo elektorji. Elektorje pa postavijo organizacije, ki predstavljajo poklicne interese. Organizacije, ki so postavile elektorje za zastopnike interesov socialnega skrbstva, so med letoma 1992 in 1997 doživele nenavadno preobrazbo. Več organizacij je ob prijavi podatkov o članstvu republiški volilni komisiji sporočilo podatke, ki so se dramatično razlikovali od podatkov za leto 1992, ko so bile prve volitve v državni svet. Članstvo v poklicnih organizacijah naj bi se v več primerih podeseterilo. Zakaj je število članstva pomembno? Če ima poklicna organizacija, denimo, deset članov, ima en elektorski glas. Če pa ima poklicna organizacija sto in več članov, dobi za vsako stotnijo članov dodaten elektorski glas. Pri organizacijah, ki se ukvarjajo s socialnim skrbstvom, je v več primerih prišlo do tega, da se je članstvo podeseterijo, s tem pa so si organizacije z domnevno večjim številom članstva zagotovile dodatne elektorske glasove.

Zaradi pisanja Mladine je republiška volilna komisija letos sklenila posebno poozornost nameniti tudi podatkom o številu članstva organizacij, ki postavljajo elektorje. Problem volitev v državni svet je namreč v tem, da za razliko od splošnih parlamentarnih volitev, kjer se volilne komisije enostavno držijo natančno izdelanih volilnih imenikov, volitve v državni svet ne temeljijo na volilnih imenikih. Leta 1997 je volilna komisija organizacijam pač verjela, kolikšno je njihovo članstvo, letos pa je republiška volilna komisija podatke o članstvu preverjala. In prav pri volitvah svetnika, ki bo predstavljal socialno varstvo, je med letošnjimi državno-svetniškimi volitvami prišlo do enega večjih presenečenj. Favorit Boris Šuštaršič, ki je bil v državnem svetu že leta 1992 in 1997, tokrat ni bil izvoljen. Interese socialnega varstva tako po novem predstavlja Marija Perkovič.

Osebno, prosim

Policista v civilu sta odvzela prostost Ameli Djogić, soprogi slovenskega muftije, ker pri sebi, ko je izstopila iz bloka, v katerem živi, ni imela osebnih dokumentov. Ob zahtevi policistov, naj pokaže osebni dokument, je sicer poklicala soproga in ta ji je dokument takoj prinesel, kljub temu pa to ni omehčalo policistov. Odvedla sta jo na policijsko postajo. Domnevamo lahko, da se je gospa policistom zdela sumljiva zgolj zato, ker je imela skladno z muslimanskimi običaji lase prekrite z ruto. Dogodek si omembo v letopisu zasluži zato, ker je policija preverila lastno poslovanje in ob tem ugotovila, da ni bilo pravega razloga za odvedbo na policijsko postajo. Mimogrede, muftija je o dogodku obvestil tudi avstralsko in bosansko veleposlaništvo. Policija se je za incident opravičila.

Manj sreče pa je imel Mladinin fotoreporter Igor Škafar. Pred ameriškim veleposlaništvom se je znašel ravno v trenutku, ko je neznanec na ograjo obesil redizajnirano ameriško zastavo: ta ni bila okrašena z zvezdicami, pač pa s kljukastim križem. Škafar je zastavo fotografiral in počakal, kaj bo, družbo pa mu je delala ekipa POP tv-ja. Čez nekaj dni pa je dnevni tisk objavil novico, da je policija I(gorja) Š(kafarja) prijavila sodniku za prekrške. Iz časopisnega povzetka policijskega poročila je razvidno, da naj bi zagrešil posebno hud prekršek. Iz posnetka POP tv-ja pa je razvidno, da je pred ameriško ambasado opravljal zgolj in edino fotoreporterski posel. Policija se reporterju Škafarju ni opravičila.

Evropa, kdaj? Zdaj!

Pogajanja med Slovenijo in Evropsko unijo so končana. Slovenija je povabljena, da postane članica EU. V polnopravno članstvo bomo sprejeti maja 2004.

Novi predsednik

Novi predsednik republike je dr. Janez Drnovšek. Med drugim krogom volitev je zbral dobrih 56 odstotkov glasov in s tem premagal Barbaro Brezigar.

Nova vlada

Predsednik vlade je postal Tone Rop; tako kot Lojze Peterle leta 1990 in Janez Drnovšek leta 1992 je tudi Rop ob nastopu funkcije predsednika vlade star 41 let. 42 let bo star teden dni po izvolitvi vlade. V vlado se je po treh letih vrnil tudi dr. Slavko Gaber; prevzel je resor za šolstvo, znanost in šport. Na čelo finančnega ministrstva pa prihaja dr. Dušan Mramor.

Inšpektor Gregorič

Miroslav Gregorič, nekdanji direktor slovenske uprave za jedrsko varnost, je postal vodja bagdadske pisarne inšpektorjev Združenih narodov, ki raziskujejo, ali v Iraku obstaja orožje za množično uničevanje. Gregorič je pred prihodom v Irak trinajst let delal kot visoki uslužbenec slovenske vlade, avgusta letos pa ga je vlada odstavila. Do izjemno vplivnega položaja v mednarodni skupnosti je torej prišel brez zvez, ki bi jih ponujala slovenska diplomacija. Inšpektor Gregorič je ob dr. Danilu Turku, ki službuje kot pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov in ima pisarno v New Yorku, Slovenec z najbolj vplivno vlogo v Združenih narodih.

Inšpektor Gregorič je bil tisti, kateremu so iraške oblasti predale več tisoč strani debel dosje s podatki o iraških orožarskih kapacitetah. Inšpektor Gregorič je občutljive dokumente zapakiral v kovček, vse skupaj zapečatil in poslal v New York. Inšpektor Gregorič je tisti, ki telefonira iraškemu oficirju za zvezo, če Iračani kakšnega objekta ne želijo odkleniti in inšpektorjem pokazati, kar je za vrati. Inšpektor Gregorič je pomemben del aparata, ki lahko vpliva na to, ali bo ob Perzijskem zalivu prišlo do nove vojne.

Bančni nacionalni interes

Vlada je slušala veliko količino očitkov, ker je tretjino Nove ljubljanske banke prodala belgijski banki KBC. S prodajo največje banke tujcem naj bi vlada škodila nacionalnemu interesu. Ko pa so se na trgu znašli deleži NLB, namenjeni kupcem iz Slovenije, teh ni bilo od nikoder. Ob nizkem domačem povpraševanju za deleže NLB pa ni šlo le za to, da bi slovenski vlagatelji praktično čez noč nehali misliti na nacionalni interes. Cena delnice na sivem trgu je bila namreč nižja od cene, ki jo je določila država. Zato so lahko vlagatelji, če so želeli kupiti delnice NLB, te kupili na sivem trgu.

Farmacevtski nacionalni interes

Švicarska multinacionalka Novartis je kupila več kot 99 odstotkov delnic farmacevtske družbe Lek. Švicarji so za delnico sprva ponujali 95 tisoč SIT za delnico, a veliki lastniki ponudbe niso sprejeli. Ko so Švicarji ponudili 105 tisoč za delnico, je bil posel sklenjen. Tik pred novim letom je bil objavljena novica o sklicu skupščine Leka s predlogom članov novega nadzornega sveta. Vsi novo imenovani člani nadzornega sveta bodo tujci. Po zagotovilih Novartisa naj bi blagovna znamka Lek ostala.

Pivski nacionalni interes

Pivovarna Laško se je močno potrudila in ob pomoči zaveznikov kupila največji delež ljubljanske Pivovarne Union. Belgijska pivovarska multinacionalka Interbrew z načrtovanim prevzemom Uniona ni uspela. Urad za varstvo konkurence še preučuje, ali bi lastniška koncentracija, ki so jo izvedli Laščani, lahko privedla do zlorabe prevladujočega položaja na trgu. Na pivovarski fronti tako zadnje mesece vlada zatišje, od odločitve urada za varstvo konkurence pa je odvisno, ali bodo imeli Laščani v rokah ključ za naskok na trg jugovzhodne Evrope. Pivovarna Laško je relativno blizu temu, da postane ena redkih slovenskih multinacionalk.

Slovensko-hrvaško prijateljstvo

Hrvaška policija je Joška Jorasa, ki živi na levem bregu Dragonje, odvedla v zapor, češ da ni plačal kazni, ki mu jih je naložil sodnik za prekrške. Jorasa je hrvaški sodnik za prekrške kaznoval, ker je na svojo hišo obešal slovensko zastavo. Joras se je, ko je bil v zaporu, odločil za gladovno stavko. Ob prihodu iz ječe se je odločil za kandidaturo na predsedniških volitvah, ker pa ni dobil poslanskih podpisov (in ni zbral 40.000 podpisov), je kandidaturo umaknil. Slovensko-hrvaška pogajanja o meji so leta 2002 naredila korak nazaj. Hrvaški premier je namreč pisno sporočil, da hrvaška stran odstopa od sporazuma, ki sta ga predsednika vlad parafirala sredi leta 2001.

Na morju se je pripetilo več deset ribiških incidentov, ki so se končali, ko sta predsednika obeh vlad dosegla dogovor o začasnem ribolovnem režimu v piranske zalivu.

AC Molotov

Slovenske železnice so v stavbo, ki stoji na ljubljanski Kurilniški ulici, poslale varnostnike, češ da ekipa Avtonomne cone Molotov protizakonito biva v železničarskih prostorih. Avtonomisti so na ukrep Slovenskih železnic reagirali tako, da stavbe niso več zapuščali, na prizorišču pa so se več dni vrstile kulturne manifestacije. Železnice so na koncu popustile in odpoklicale varnostnike; sicer pa so železničarski avtonomiste hotele izseliti, češ da bodo stavbo zaradi varnostnih razlogov zrušile.

Prebivalci AC Molotov pa ne motijo le železničarjev, pač pa tudi policijo; ta je na Kurilniški izvedla več racij. Avtonomisti so prepričani, da je ravnanje policije in uprave Slovenskih železnic povezano s kritičnim stališčem skvoterjev do vstopa Slovenije v Nato.

Vrnitev izbrisanih

Po več kot desetih letih se je razprava o vprašanju “izbrisanih” prebivalcev Slovenije vrnila na začetek - v prostore državnega zbora. Razprava je pokazala, da si vlada ob pomoči zakonodajno-pravnih služb ne želi dosledno urediti vprašanja izbrisanih in da bo kljub jasnim razsodbam ustavnega sodišča raje spet čakala na ponovne odločitve tega sodišča. Predvsem pa se ji zdi popolnoma “nemogoče” - kot je dejal notranji minister Rado Bohinc - popravljanje krivic “za nazaj”.

Izbrisani zahtevajo ureditev svojega statusa od trenutka, ko jih je država izbrisala iz registra stalnih prebivalcev. Sedanji Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ (ZUSDDD) je namreč po mnenju društva izbrisanih, ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, protiustaven. Določil je zelo kratek, trimesečni rok za vložitev vlog za urejanje statusa, krivice je popravil le za naprej, ker je izvzel vse, ki so morali državo medtem zaradi njenega nezakonitega ravnanja zapustiti, in ker je ljudi silil v pisanje vlog na posebnih obrazcih, za kar ni bilo nobene potrebe. Pobuda Društva izbrisanih se sklicuje tudi na več odločb ustavnega sodišča, iz katerih izhaja, da je bil izbris iz registrov stalnega prebivalstva, ki ga je ministrstvo za notranje zadeve izpeljalo februarja 1992, protiustaven.

V pravni državi bi pričakovali, da bo država krivice, ki jih je prizadejala s svojimi postopki, čim prej popravila. Z resnim in natančnim zakonom. Iz razprav v odboru za notranjo politiko državnega zbora tega ni bilo zaznati. Tina Bitenc Pengov, sekretarka zakonodajno-pravne službe, je v svojem mnenju o ustavni pobudi že v začetku razprave povsem mirno zatrdila, da so bili pravni postopki države do "izbrisanih" ves čas korektni in da so imeli ustavno oziroma ”zakonsko podlago”, in poudarila, da država odgovarja le za nezakonito ravnanje svojih uslužbencev “v okviru njihovih javnih pooblastil”. Po mnenju najbistroumnejših pravnikov v slovenskem parlamentu so “možnosti urejanja statusa za nazaj” za vse “izbrisane” tudi "praktično neizvedljive", zato pa si mora vsak, ki je prizadet, “sam urediti svoj status”. S takšnim mnenjem sta se strinjala Janez Podobnik (SLS) in Franc Sušnik (SDS). Podobnik je med drugim dejal, da se zaveda človeških dimenzij tega vprašanja, ki pa ga “ne bi smeli dramatizirati”, Sušnik je podobno pripomnil, da je zakonodaja, ki je urejala vprašanje državljanstev in statusa tujcev, "vzorna, človeška in humana". Temu je ugovarjal predvsem Miran Potrč (ZLSD) in prisotne opomnil, da je vlada 1. junija 1991 obljubila, da se status tistih, ki ne bodo zaprosili za državljanstvo, ne bo spremenil. Odbor je nazadnje z večino glasov vladajoče koalicije kljub temu podpisal mnenje zakonodajne službe in tako omogočil, da pobuda Društva izbrisanih odpotuje na ustavno sodišče.