Knjige 2002

Mark Mazower

Temna celina: dvajseto stoletje v Evropi

Mladinska knjiga

Zgodovine se ponavadi zdijo na smrt dolgočasne; katerokoli boste odprli, vedno bo prva svetovna vojna potekala med 1914 in 1918, vsakič bo Napoleon dokončno poražen pri Waterlooju. Več ko preberemo historiografij, bolj suvereni bralci smo, ki v novo izdanih knjigah splošnih zgodovinarjev najdemo zgolj nove podrobnosti.

Mazower povzroči nasprotno - naenkrat se zavemo, da o zgodovini vemo le bore malo. Vzemimo nemški nacizem, o katerem danes ni dvoma, da je bil zločinski režim, ki je za seboj pustil milijone trupel. Tudi nismo v dvomih, da se je zločinskost tretjega reicha začela že pred napadom na Poljsko, praktično s prihodom Hitlerja na položaj nemškega kanclerja.

Toda, ali je ta zgodovina veljala tudi v tridesetih letih? Lord Winston Churchill je simbol antinacista. Pa vendar, njegov šef Scotland Yarda sir Norman Kendal je sprejel nemško povabilo na študijski obisk koncentracijskega taborišča Dachau, kjer bi poslušal predavanje vodje kriminalistične policije Arthurja Nebeja o novih tehnikah nadziranja kriminala. Prvi mož legendarne britanske policije gost v koncentracijskem taborišču??? No, Kendal na koncu ni obiskal Dachau, vendar ne zaradi tega, ker bi medtem spregledal monstruoznost nacizma; pot mu je preprečil izbruh svetovne vojna 1939.

Kako torej, da je bil nacizem v svojem času le oblika politične vladavine? Namreč tudi sovjetski komunizem je z njim podpisoval prijateljske pogodbe.

Profesor Mazower ga postavi v kontekst časa, v katerem so prakticirali rasno superiornost z evgeniko tudi v ZDA, Norveški, Švici, Danski, v katerem so Britanci in Francozi v svojih kolonijah vodili rasistično politiko, v katerem je se je parlamentarni sistem kazal kot nemočen; v Franciji je bila med l. 1932-1940 povprečna doba vlade 4 (!) mesece. Številni Evropejci so bili konec tridesetih pripravljeni opustiti liberalni demokratični red in ga zamenjati za bolj avtoritarno prihodnost. Celo po zmagi nad nacizmom 1945 je francoska vojska zadušila upor v Alžiriji s pobojem 40.000 ljudi, malo kasneje pa je za 100.000 glav zredčila prebivalstvo Madagaskarja.

Skratka, poanta dela je ta, da nacizem ni bil nemški ekskluzivizem, temveč splošno stanje duha v Evropi. Nemška posebnost je bila sistematičnost in obseg anihilacije drugih ljudstev; celo v perverzni skrbi za red, ko so na sodišču v Muenchnu l. 1943 obsodili nekega SS-ovca zaradi krutega pobijanja Židov - stopnja njegove surovosti je bila nevredna časti in dostojanstva nemškega moža.

Ker pa so grozote nacizma eskalirale prek meja predstavljivega, so s tem devalvirale vrednote avtoritarnosti in rasnih večvrednosti tudi po drugih evropskih državah.

Zgodovina, kakršne v slovenščini še ni bilo.

izbor Mihael Bregant

Andrej Hrausky, Janez Koželj

Arhitekturni vodnik po Ljubljani

Rokus

Večina besedila se res stvarno faktografsko glasi podobno kot ta navedek. Zato verjetno napisati 100 takih petstranskih besedil ob Kambičevih fotografijah stavb zunaj in znotraj, če smo pošteni, ni bil ravno prehud zalogaj. Odlična pa je zvita navezava na znano slovensko, drugorodno edicijo 100 NAJ ...Velika iznajdba je oblika. Knjiga je kar 29 cm dolga in samo 15 cm široka. Za dva 'časopisna' stolpca besedila na notranji desni ob vsaj dveh fotografijah bolj na levi. Pri tem je še naslovnica tako posrečena, pramenasto sivo-bela, da skorajda ne gre iz glave. Celota me od daleč še najbolj spominja na moja pregrešna kadilska leta: šteka cigaret. (Še to me pa zelo moti, da se zaradi šibke širine in prekrepke vezave knjiga ves čas in vztrajno zapira. To bi le moralo biti rešeno že pred lepljenjem.) Najprej sem verjetno prebral časopisni slogan, kako da si bodo trume turistov menda s tem vodnikom v rokah ogledovali znamenitosti mesta. Dajte no, sem si rekel. Sponzorstvo županstva verjetno dela svoje. Danes bolj verjamem v to. Menim celo, da je ta knjiga verjetno najboljša svoje vrste ta hip pri nas. Zato sploh ne razumem tiste agresivne in izključujoče promocije do drugih knjig, ko so v Konzorciju pred tedni izpraznili vse knjiižne mize in izložbe ter razstavljali samo še te vodnike. Bolj zaupam tudi Evropejcem, ki pridejo. Zamejcem recimo. In se obenem nasmiham najbolj prefriganim med tistimi popotniki, ki bodo sonarodnjakom lahko govorili o eksotičnih slovenskih knjigah. Kronski dokaz bodo seveda imeli v žepu. Skratka, vse kaže, da je pred durmi uspešnica, ki bo v prodaji v več nakladah. Bravo za Rokus.

izbor Danijel Vončina

Aleš Šteger

Protuberance

Študentska založba

V Sloveniji modernejšega obdobja nas vsakodnevno poplavlja morje poezije, za pesnika se danes oklicuje takorekoč že vsak drugi prebivalec te naše "po kurje" zamejene domovine, večina njihove pesniške iz-povednosti pa bazira na nežnosti, če že ne kar solzavosti. Resda je je nekaj malega nesporno umetniško dovršene, večji del nje (beri: žaloben produkt posnemovalcev) pa je, milo rečeno - zvodenelo, nereflektirano leporečenje o tem, kako je sploh vse milina in milost, kratkomalo, kako je pač vse od boga poslano ... Štegrova poezija pa, za razliko od pravkar omenjene, skromno prikazuje oziroma pripoveduje "zgolj in samo" boleče resnice o surovostih sveta, ki se nam slehernikom dogajajo prav vsak božji dan - tako na ravni posameznika kot tudi širše, torej družbe v celoti sploh. In če je danes devetindvajsetletni pesnik še v svojem prvencu, Šahovnice ur (1995) v glavnem poračunal s spomini na otroštvo, v Kašmirju (1997) ustvaril veličastno hvalnico zakladnici jezika, potem so zdajšnje Protuberance po svoji izpovedni noti predvsem srhljiv uvid in uvod v naš (neizbežno) vse-razkrajajoči se danes in gnijoči jutri. Kam in kako torej dalje, nas s posredovanjem pesnika denimo sprašuje starikava Evropa, ki že zdolga ne loči več lobanje Gota od lobanje Slovana od lobanje Angla itn., še vedno pa sveto verjame, da jo pomlaja edinole - smrt njenih sinov. A moški v temi zraven nje na skrivaj onanira, misleč na Ameriko ... Za razmišljujoče dežurne državotvorce zagotovo knjiga formata Cankarjeve Erotike. Pravljica!