Svet 2002

Po hitrem zlomu talibanskega odpora so Američani v Kabulu vzpostavili krhko oblast. Začasnega predsednika Hamida Karzaja je loja džirga junija potrdila za predsednika Afganistana, občasni spopadi in eksplozije podstavljenih bomb pa so postali del tamkajšnje politične realnosti. Američani in njih prijatelji so se marca v gorovju Arma na vzhodu države spopadli z razpršenimi enotami talibanov, kljub "velikemu uspehu" operacije Anakonda pa "vse sovražne sile" niso bile uničene. So si pa zato ameriški vojaki privoščili več napak, ki so terjale veliko, predvsem civilnih žrtev. Ena izmed takšnih je bila julijsko bombardiranje poročnega slavja, kjer je bilo ubitih od 40 do 250 ljudi. Svatje naj bi bili med poroko streljali v zrak, ameriški vojaški stroj pa je na streljanje odgovoril z bombardiranjem vasi. Poveljstvo ameriške vojske je po opravljeni preiskavi septembra sporočilo, da "protiteroristična koalicija obžaluje izgubo nedolžnih življenj", da pa je posadka letala delovala v skladu s pravili in napadla le položaje protizračne obrambe. Razmeroma lahka vojaška zmaga ameriških sil in njihovih zaveznikov nad afganistanskimi talibani je iz besednjaka Georgea Busha kar hitro izrinila ime Osama bin Laden. Tako je "borec za svobodnejši svet" že januarja uporabil besedno zvezo "os zla", ena izmed neposlušnih držav pa je bil seveda Irak. Kljub drugačnim načrtom Bushu (za zdaj še) ni uspelo prepričati mednarodne javnosti, da je napad na Bagdad nujen. Varnostni svet je novembra sprejel resolucijo o vrnitvi mednarodnih inšpektorjev za razorožitev v Irak, Sadam Husein, ki so mu Iračani na referendumu s stoodstotno podporo podelili nov sedemletni predsedniški mandat, pa mednarodnih inšpektorjev ne ovira pri delu. Američanom "nenavadno dobro sodelovanje" ni ravno všeč, Bush pa pripravlja novo vojaško strategijo, ki poleg že septembra sprejete preventivne akcije tokrat ob nasprotnikovem napadu z orožjem za množično uničevanje vključuje tudi odgovor z jedrskim orožjem.

(Ne)uspešen boj proti terorizmu

Boj proti terorizmu se je iz Afganistana razširil na ves svet. Policije različnih držav so zaradi suma priprave terorističnih napadov včasih tudi po krivici zaprle veliko ljudi, kljub mednarodnemu sodelovanju in poostrenemu nadzoru pa je nekaj takšnih napadov vseeno bilo. Najhujši je bil oktobrski napad na indonezijskem otoku Baliju, kjer je v eksploziji treh bomb umrlo okoli 190 ljudi, več kot 300 pa jih je bilo ranjenih. Največ žrtev je bilo med avstralskimi turisti. Za napad naj bi bilo krivo skrajno indonezijsko gibanje Džamaja Islamija, ki je po nekaterih navedbah povezano tudi z zloveščo Al Kaido. Ta naj bi pripravila še napad na sinagogo Girba na enem izmed tunizijskih otokov (v eksploziji tovornjaka, polnega plinskih bomb, je umrlo 19 ljudi), napad na francoski tanker v bližini vzhodne obale Jemna (po nekaterih navedbah naj bi napad pripravila Islamska vojska Aden Abjana) in napada na izraelske turiste v Keniji. Novembra je Bush ustanovil posebno ministrstvo za domovinsko varnost, v katerem bo zaposlenih kar 170.000 vladnih uslužbencev.

Armagedon pri Jeruzalemu

Na Bližnjem vzhodu nič novega, desničarski Ariel Šaron je na intifado odgovoril z novimi prodori na palestinsko ozemlje, z obleganjem Arafatove rezidence in z vojaškimi akcijami v palestinskih begunskih taboriščih. Jaserju Arafatu, ki se je pred izraelskimi vojaki večkrat zatekel v bunker, nekajkrat so namreč potrkali na vrata njegove rezidence v Ramali, kljub več pozivom ni uspelo ustaviti samomorilskih napadov pripadnikov Hamasa in Brigad mučenikov Al Akse. Poročanje o samomorilskih napadih na ulicah, v lokalih, trgovinah in celo na univerzi je bilo nekaj čisto vsakdanjega. Podobno je bilo z nasiljem izraelske vojske, ena izmed hujših vojaških akcij je bil vdor v begunsko taborišče Dženin, kjer naj bi bilo po navedbah Palestincev ubitih 500 ljudi. Posebna preiskovalna komisija Združenih narodov, ki ji Izrael sicer ni dovolil ogleda porušenega taborišča, je kasneje ugotovila, da je bilo mrtvih v Dženinu "zgolj" 52, od tega polovica civilistov.

Grozni Grozni

Oddaljena vojna v Čečeniji se je preselila v središče Moskve. Triindvajsetega septembra so Čečeni v kulturnem domu Dubrovka med predstavo ugrabili 800 talcev in od ruskih oblasti zahtevali, da ustavijo vojno v Čečeniji. Vladimir Putin ni čakal dolgo, tri dni po ugrabitvi je specialna vojaška enota v gledališče spustila poseben plin in vdrla v poslopje. Med akcijo je bilo ubitih 41 ugrabiteljev, nekaterim naj bi bilo uspelo pobegniti, in 129 talcev; ti so umrli zaradi zastrupitve s plinom. Rusi pa so zaradi dogajanja v Moskvi, ki so ga seveda poimenovali teroristično dejanje, odgovorili z močno ofenzivo v Čečeniji, s katero naj bi dokončno porazili upornike. Pravega uspeha za zdaj še ni bilo, Rusom se v Čečeniji očitno ponavlja sovjetski Afganistan. Gverilcem je tako recimo avgusta uspelo sestreliti helikopter, v katerem je umrlo 116 vojakov. Sredi decembra je v nepojasnjenih okoliščinah v zaporu umrl legendarni čečenski poveljnik Salman Radujev.

Težko rojstvo ICC

Enajstega aprila bomo odslej praznovali rojstni dan Mednarodnega kazenskega sodišča, vendar se je že slab mesec pozneje prihodnost "pomembnega mejnika v mednarodnem pravu" močno zapletla. Najprej so ZDA odstopile od podpisa ustanovne pogodbe in potem državam poslale predloge posebnih bilateralnih sporazumov o zagotavljanju imunitete ameriškim državljanom pred ICC. Do sedaj je takšen sporazum podpisalo 13 držav, od evropskih samo Romunija. Varnostni svet ZN je zaradi pritiska ZDA julija sprejel enoletni odlog začetka preiskave ali pregona, ki naj bi ga ICC izvajal proti pripadnikom misij ZN iz držav, ki niso podpisnice ustanovnega statuta ICC. Sicer bi ZDA z vetom preprečile podaljšanje mandata misije ZN v BiH.

Haag, Beograd, Zagreb, Sarajevo

Februarja se je v Haagu začelo sojenje Slobodanu Miloševiću, najprej zaradi dogodkov na Kosovu in nato še po obtožnici, ki ga bremeni vojnih zločinov in genocida v BiH in na Hrvaškem. Milošević sodišča sicer ne priznava in se ves čas brani sam, sojenje pa je bilo zaradi njegovega zdravstvenega stanja večkrat prekinjeno. Čeprav se je sodišču v Haagu prostovoljno vdalo kar nekaj ljudi, Carli del Ponte še zmeraj ni uspelo najti in zapreti dveh glavnih obtožencev: srbskega generala Ratka Mladića in nekdanjega političnega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića. Eno izmed večjih haaških presenečenj je pripravila bivša predsednica Republike srbske Biljana Plavšić, saj je kljub drugačnim napovedim priznala krivdo za zločine proti človeštvu. Jugoslovanska vlada torej obotavljivo sodeluje s Haagom, v Zagrebu pa je obtožnica zoper nekdanjega načelnika generalštaba hrvaške vojske generala Janka Bobetka povzročila pravo vladno krizo in Hrvaški je mednarodna javnost začela žugati s sankcijami.

Mir ni Kašmir

Zaradi obstreljevanja indijskih in pakistanskih enot, pa tudi zaradi napadov paravojaških skupin in drugih militantnih posameznikov je sredi leta skoraj izbruhnila vojna. Državi sta izzivalno preizkušali balistične rakete srednjega dosega, med volitvami pa je bilo v obeh delih Kašmirja v nasilju muslimanskih in tudi hindujskih skrajnežev ubitih več sto ljudi.

Vzpon in padec političnih skrajnežev

Po prvem krogu predsedniških volitev v Franciji se je v drugi krog nepričakovano uvrstil skrajni desničar Jean Marie Le Pen, sicer velik demagog, ki nasprotuje Bruslju in ki je znan po ksenofobičnem prepričanju. Pred drugim krogom volitev je po francoskih mestih protestiralo več deset tisoč ljudi, kljub visoki volilni udeležbi (bila je celo višja kot v prvem krogu) pa je Le Pen dobil okoli 18 odstotkov glasov. Zmagal je dotedanji predsednik in zmerni desničar Jacques Chirac. Podobno kot Le Pen je pirovo zmago na volitvah dosegel Vladimir Mečiar, nekdanji despotskih premier Slovaške, katerega stranka kljub najboljšemu volilnemu izidu ni bila povabljena v vlado. Parlamentarne volitve so zdelale še enega političnega skrajneža. Haiderjevi svobodnjaki so na predčasnih parlamentarnih volitvah, ki so jih zakrivili tudi sami, dobili le dobrih 10 odstotkov glasov. Nepričakovani politični poraz pa je doživela vzpenjajoča se desničarska nizozemska Lista Pima Fortuyna - njenega ustanovitelja, ki se je zavzemal za strožjo varnostno in azilantsko politiko, je maja na parkirišču pred radijsko postajo ustrelil domnevno neprišteven zagovornik pravic živali. Spori znotraj mlade stranke so povzročili vladno krizo in predčasne parlamentarne volitve.

Prelomna Praga

Na zgodovinskem zasedanju v Pragi je bilo v Nato povabljenih sedem držav, med njimi tudi Slovenija. Širitev Nata naj bi pomagala pri oživitvi "varnostne organizacije", ki se zadnja leta spoprijema z velikimi razlikami in tudi napetostmi med načeloma enakovrednimi članicami. V Pragi je bil dosežen dogovor o ustanovitvi enot za hitro posredovanje, Rusija pa širitvi ni nasprotovala. Med praškim zasedanjem je Kongresni center varovalo 14.000 policistov, razen mirnih demonstracij in nekaj paradižnikov pa kakšnega večjega incidenta ni bilo.

Zakon o razlastitvi

V Zimbabveju je vlada sprejela poseben zakon, agrarno reformo, po kateri morajo belopolti kmetovalci, ki imajo v lasti 70 odstotkov najrodovitnejše zemlje, svojo posest zapustiti v sedmih dneh od zasedbe, kasneje pa bo razdeljena revni črnski večini. Ukrepi Roberta Mugabeja, ki sicer že več kot 20 let vlada Zimbabveju, so povzročili ostre mednarodne proteste, predvsem Velike Britanije, a Mugabe ji je na septembrskem svetovnem vrhu v Johannesburgu zabrusil, naj obdrži svojo Anglijo, njemu pa pusti njegov Zimbabve.

Pedofili s križem

Po razkritju pedofilskih škandalov je po dolgem izmikanju decembra le odstopil najvplivnejši ameriški kardinal in papežev svetovalec Bernard Law. Preiskava v bostonski škofiji je namreč pokazala, da kardinal ni le poznal pedofilskih nagnjenj svojih duhovnikov, ampak jih je pred obtožbami in razkritjem tudi varoval. Vatikan je oktobra zahteval posebno revizijo načrta smernic ameriške škofovske konference v boju proti spolnim zlorabam, ki si jih privoščijo duhovniki, saj prvi načrt menda ni zagotavljal zadostnega varstva obtoženih duhovnikov. Zaradi obtožb o pedofiliji je letos v ZDA odstopilo nekaj sto duhovnikov in štirje škofi.

Turbokapitalizem

Stečaju Enrona so letos sledili še stečaji drugih ameriških podjetij, ki so s prirejanjem poslovnih knjig napihovala dobiček in skrivala izgube. Največji flop je doživel Worldcom, gigantski telekomunikacijski konglomerat, ki je bil nekoč vreden 107 milijard dolarjev. Njegov padec je bil še hujši kot Enronov. Podobno se je godilo ImClonu in Adelphii, zaradi domnevnih računskih poneverb v naftni družbi Halliburton pa je ameriška nevladna organizacija za boj proti korupciji vložila tožbo proti podpredsedniku ZDA Dicku Cheneyju, nekdanjemu direktorju te naftne družbe.

Evro premagal dolar

Ko je evro 1. januarja postal skupno plačilno sredstvo v 12 (od 15) državah EU, so italijanski tradicionalisti bentili nad nenavadno visokimi vrednostmi kovancev, švicarski strokovnjaki pa so ugotovili, da nikelj, ki je v kovancih za en in dva evra, povzroča alergijo. Kljub začetnim nerodnostim je evro postal hit, septembra pa je njegova vrednost dohitela in za kanček prehitela vrednost utrujenega, s padcem borze in finančnimi škandali obremenjenega dolarja. Evro pa ni uradno plačilno sredstvo samo v večini držav EU, od 1. aprila lahko za dober evro spijete kakšno pivo tudi v Črni gori.

Kaos v Argentini

Zaradi gospodarske krize je na začetku leta argentinska vlada devalvirala tečaj pesa in v bankah zamrznila denarne vloge varčevalcev. Krizo je med drugim povzročil nesorazmerno visok zunanji dolg, saj je Argentina konec prejšnjega leta upnikom dolgovala kar 132 milijard dolarjev. Ukrepi vlade so med že tako obubožanim prebivalstvom povzročili množične proteste, med demonstracijami pa je bilo ubitih nekaj ljudi in oropanih tudi veliko trgovin in bank. Argentinske finančne težave so povzročile krizo v sosednjem Urugvaju.

Užalili preroka?

Nigerijska država Zamfra je razglasila fatvo proti novinarki Isomi Daniel, avtorici članka, ki naj bi bil žalil Mohameda. V članku je novinarka namigovala, da naj bi bil Mohamed srečen, če bi se lahko poročil s katero od udeleženk tekmovanja za miss sveta. V Nigeriji so po objavi članka izbruhnili spopadi med muslimani in kristjani, izbiranje najlepše med najlepšimi pa se je preselilo v London. Nigerijska vlada je fatvo zavrnila. Podobne težave ima iranski politik, pisatelj in univerzitetni profesor Hašem Aghadžari, ker je junija na nekem predavanju študentom dejal, da "muslimanom ni treba slepo slediti verskemu voditelju". Po študentskih protestih v Teheranu se je oglasil iranski predsednik Mohamed Hatami, saj se mu obsodba Agdažirja, sicer njegovega prijatelja in političnega zaveznika, ni zdela primerna. Iranski duhovni vodja ajatola Ali Hamene je sredi novembra napovedal revizijo smrtne obsodbe.

Za globalno pravičnost

Letošnji protesti za pravičnejšo globalizacijo in proti prihajajoči vojni v Iraku kljub množičnosti, v Firencah se je na Evropskem socialnem forumu zbralo več kot pol milijona ljudi, niso pritegnili veliko medijske pozornosti. Razlog je verjetno en sam: protesti so večinoma potekali mirno. To, da so bili spregledani, pa seveda ne pomeni, da jih ni bilo. Bili so v Salzburgu, Pragi, Rimu, Madridu, Bologni, Kobenhavnu, Berlinu, Atenah, Washingtonu, Portlandu, New Yorku, Seattlu, Vancouvru, Tokiju, Melbournu ... Peščica osamljenih politikov je že začela uporabljati retoriko protestnikov, kakšnih oprijemljivejših uspehov pa množična gibanja za zdaj še niso dosegla.

Liberalna zakonodaja

Švedska je sprejela zakon, ki istospolnim partnerjem daje enake pravice do posvojitve otrok, kot jih imajo heteroseksualni. Švedska se je tako pridružila Danski, Irski in Nizozemski; te tri države že imajo podobno zakonodajo. Na Nizozemskem in v Belgiji pa sta letos začela veljati zakona, ki delno dopuščata evtanazijo.

Naftna grozljivka

Stoletne vode, ki so letos poleti preplavile Evropo in skoraj utopile Prago, in gozdni požari, ki so besneli po Arizoni in Avstraliji, se ne morejo primerjati s "španskim Černobilom", za katerega je kriv razmajan star tanker Prestige, ki se je novembra potopil kakšnih 250 kilometrov zahodno od obale španske Galicije. Iz tankerja z enojnim dnom je (do sedaj) izteklo 17.000 ton nafte, španski premier Jose Maria Aznar pa se je nekaj tednov po nesreči opravičil za napake, ki jih je njegova vlada storila med odpravljanjem posledic nesreče.

Sestavljanje razpada

Srbija in Črna gora sta se vse leto trudili najti najboljšo pot v prihodnost za ostanke nekdanje federacije, obe poldržavni etniteti pa sta imeli težave tudi doma. V Beogradu so poskušali izvoliti novega predsednika, a jim dvema poskusoma navkljub ni uspelo, nazadnje je v. d. predsednika postala Nataša Mićić. Zamenjave na čelu države so opravili tudi v Podgorici. Milo Đukanović, od leta 1997 predsednik Črne gore, je odstopil samo zato, da bi lahko po zmagi DPS na parlamentarnih volitvah postal tisto, kar je že bil do leta 1997, črnogorski premier. Optimisti napovedujejo, naj bi bile osnovne institucije nove "državne skupnosti Srbije in Črne gore" konstituirane do konca januarja 2003, še najbolj pa je bil nad novo ustavno listino navdušen Javier Solana, predstavnik EU in boter novega združevanja.