Bogata nacionalka

Sprva sem bil trdno odločen, da ne bom več kandidiral, štiri leta mi je bilo dovolj, in menil sem, da ni kakšne posebne hvaležnosti za posel, ki ga človek tam opravlja. Naporno je usklajevati interese med zelo raznorodnimi dejavnostmi in ljudmi različnih usmeritev. Obenem vedno obstaja neka skupina ljudi, ki niso zadovoljni z rezultatom. Pri tem sta se zgodili dve stvari. Eno bi ocenil kot pozitivni in drugo kot negativni pritisk. Cela vrsta ljudi iz hiše in ljudi, ki so tako ali drugače zainteresirani za medije, mi je začelo pihati na dušo, naj ostanem in nadaljujem delo. Nekateri so bili zelo ostri in so dejali, naj ne stiskam repa med noge in ne pobegnem s terena. Definitivno me je prepričalo in dvignilo adrenalin, ko so me začeli grobo napadati žaliti. Takrat je napočil trenutek, ko sem premišljeval, ali bi se res pustil nagnati zaradi nekih neutemeljenih insinuacij.

Katere so bile te insinuacije?

Pravzaprav je šlo za članke, za javne in manj javne izjave, šlo je za neko kategorijo lustracijskih argumentov, ki so se pojavili v različnih obdobjih, tudi v zadnjem času, češ da nekdo, ki je bil predsednik politične stranke in je bil dejaven v stranki prejšnjega režima, ne more opravljati takšnih funkcij, zlasti pa ne funkcij civilne družbe. To je argument, ki ga silno težko sprejemam, v lastnem imenu in imenu cele vrste ljudi, ki so bili dolgo na položaju. Ko gledam okoli sebe, opažam celo vrsto ljudi, ki so bili prav tako dejavni v Zvezi komunistov pred leti in so razpršeni po celotnem političnem spektru. Potem se človek vpraša, zakaj naj bi za nekatere veljalo nekaj, za druge pa ne. Pobeg v tovrstno argumentacijo je pravzaprav beg pred soočanjem s problemi in pogledi danes. Drugi argument, ki se mi je zdel še bolj nesmiseln, pa je bil dvom, ali sem lahko predstavnik civilne družbe. Razmislil sem o problemu in ugotovil, da se že nekaj desetletij nesporno ukvarjam s športom. Nekateri pravijo, da na tej vodstveni funkcionarski ravni od smučarije do olimpijskega komiteja dokaj uspešno. Preprosto se mi zdi, da je to podcenjujoč odnos do enega celega sektorja dejavnosti civilne družbe, ki si tega odnosa ne zasluži. Kaj jaz tam sem in koliko imam podpore, lahko gospoda, ki je temu poskušala oporekati, mimogrede preveri.

Med drugim so vam očitali previsoko sejnino. Zanima nas, kako je s to sejnino in kako je sploh s plačami na RTV.

Veliko se je pisalo, da naj bi se za sejnine dogovoril z Janezom Čadežem. Te sejnine pa so v javnem zavodu skoraj deset let. Definicija v poslovniku in tudi v odločbah je, da gre za sejnine in za nadomestilo za porabljeni čas. Porabljeni čas predsednika sveta je bistveno večji kot pri članih sveta. Pripravlja seje, podpisuje odločbe, opravlja celo vrsto razgovorov in korespondenc. Ko je svetu predsedoval Rudi Šeligo, so ocenili, da je kvantum tega dela približno enak tretjini dela direktorja in da gre za podobno kakovost posla. To je vse dokumentirano in tedaj je bil med direktorjem dr. Janezom Jerovškom in Rudijem Šeligom sprejet dogovor, da se določi to nadomestilo za predsednika sveta v višini 30 odstotkov. To je obveljalo v obdobju, ko je bilo v zavodu pet generalnih direktorjev in trije predsedniki sveta.

Drugo vprašanje je, koliko so šle plače na RTV navzgor. Bila so različna obdobja, v tem trenutku pa se mi zdijo plače v javnem zavodu spodobne, kar nekako na zavidljivi ravni za ta sektor medijev. Mislim, da je povprečna plača za prejšnji mesec znašala v povprečju 183 ali 184 tisoč tolarjev.

Bogato ...

To je prejemek, da se razumemo. To ni gola plača. Najbolj je bistveno, kaj kdo dobi. Končni rezultat z vsemi dodatki, notri so individualne pogodbe. To ne pomeni, da imajo vsi visoke plače. To pomeni, da so v zavodu tudi kakšne neupravičene razlike.

Govori se, da imajo generalni direktor in njegova okolica, svetovalci, naravnost izvrstne plače za ta javni zavod. Sploh v primerjavi z drugimi državnimi javnimi zavodi.

Zanimal sem se za te relacije in so daleč vsaka sebi. V nekaterih drugih javnih zavodih in podjetjih pa so primerljive.

Plača direktorja Štakula naj bi bila precej višja od tiste, ki jo je prejemal prejšnji direktor. Kdo sprejme odločitev o direktorjevi plači?

S Štakulom sem podpisal pogodbo jaz. Vendar je ta pogodba abstraktna, saj so v njej mnogokratniki in je njegova plača zelo odvisna od gibanja plač v hiši nasploh. Kar se tiče plač v hiši, je to razmeroma malo pod njegovim, še manj pa pod mojim vplivom, kar je posledica uveljavljanja kolektivnih pogodb.

RTV Slovenija velja za zelo zadolženo podjetje. Koliko je res zadolžena?

To ni čisto točno. RTV Slovenija je šla skozi različna obdobja, kjer so bili rezultati pozitivni in negativni. Leta 2000 je sanirala svoje finance in 2001 prišla na kumulativni plus. V letu 2001 je imela 319 milijonov SIT presežka prihodkov nad izdatki. Mislim, da je nepravilno uporabljati izraz dobiček, ker ne gre za profitno organizacijo. Ni več skupne izgube, temveč je presežek 250 milijonov. To je preneseno stanje. To stanje se bo spremenilo, ko bomo sprejemali bilanco za letošnje leto, ki jo je težko predvideti.

Skratka pozitivno?

Plusi prav veliki niso, glede na razsežnosti sredstev, ki jih ima ta hiša. Za letošnje in lansko leto nimam točnih podatkov, a je imela RTV Slovenija za okoli 110 milijonov evrov skupnih prihodkov, leta 2000 jih je bilo 108,52 milijona evrov, kar pomeni, da dober milijon evrov presežka predstavlja en odstotek celotnih prihodkov.

Če govorimo o pozitivnem poslovanju, je treba v to igro vključiti Urad za varstvo potrošnikov. Kljub temu da ima RTV dobiček, je vodstvo porezalo cel kup programov, predvsem športnih. Šport prevzema POP TV, ki ga ne plačujemo.

Govorim o nečem drugem. Da ni točna teza o milijardnih izgubah iz preteklosti. Tu so možni trije popravki. Eden je, kako je zadeva videti z likvidnostnimi razmerji. Hiša ima celo vrsto likvidnostnih kreditov in zalog, ki vplivajo na likvidnostne razmere. Potem obstaja terjatev države za plačilo prometnega davka, ki gre v milijarde in je v tožbenih postopkih. Po najnovejšem pa obstaja tudi izvršilni predpis, kako bi se iz RTV-prispevka odračunali 3 odstotki RTV-prispevka za lokalne radijske postaje. To sliko bistveno spremeni. Ne moremo govoriti, da je to zasluga generalnega direktorja. To je predvsem zasluga obračunavanja novega RTV-prispevka, ki je bil uveden s predpisi konec leta 1999. To je v obdobju 2001 pripeljalo do pozitivnega stanja. Letos pa se bo stvar obrnila, ker se RTV-prispevek ni revaloriziral. S sklepom vlade je bil povečan le za 3 odstotke. Tri odstotke v štirih mesecih je dvanajst odstotkov na leto. V novembru uradno objavljena inflacija je 7,1 odstotka. Če se upošteva, da RTV-prispevek pomeni 73 odstotkov virov javnega zavoda, je zavod dobil v realnem smislu za 6,1 odstotka oziroma na celotni osnovi 4,5 odstotka manj denarja. To se pozna na rezultatu. Rezultat bo, tako pričakujem, v letošnjem letu negativen.

Če televizijskega prispevka ne plačate, vas rubijo, po drugi strani pa, če RTV SLO ne vrti programa, se ji ne godi nič slabše, še bolje, ceneje ...

Lani smo sprejeli programsko-poslovni načrt, ki je imel celo vrsto inovacij. Ko smo to sprejemali, nismo natančno vedeli, kaj je. Mislim, da je v novem programsko-poslovnem načrtu absolutno priložnost, ki jo bo svet izkoristil, da to kritično obravnavamo. O sestavi programa je treba govoriti z ljudmi, ki program sestavljajo, direktorji programa. Jaz sem zadnji, ki bi "lakiral" zadeve. Moja funkcija je, da poskušam stvari uravnotežiti. Ne samo v vsebinskem, političnem, ampak tudi v vsakem drugem smislu. Trdim, da je v tem zavodu ogromno pomanjkljivosti, da je cela vrsta stvari, ki nujno terjajo radikalne spremembe. Sam sem za radikalne spremembe, cel pristop k novemu programsko-poslovnemu načrtu bo terjal radikalne spremembe v poslovanju zavoda in programu. Gre za kompleksno prenovo zavoda. Na drugi strani je popolnoma napačen pristop, če bi delali od začetka. Kot da nimamo pojma o radiu in televiziji in vse začenjamo znova. Drugače pa ne znam razložiti, zakaj je treba ponoči ponavljati filme in športne dogodke. Če bi me kdo vprašal, ali je to potrebno, bi imel velike pomisleke.

Tudi drugi nočni programi imajo ponovitve, HTV, RAI ... Toda med temi ponovitvami se zgodi nekaj novega, nekaj živega ...

Gledal sem primerljive podatke za celo vrsto evropskih televizij, koliko ima kdo lastnega programa, in tu RTV Slovenija zaostaja.

To pa stane ...

Najdražji so kakovostni programi. Tu je ravno ta razlika, ki jo bomo skušali uveljaviti. Sedaj je v hiši svetovalna družba A. T. T. Kerney.

In to je dobro? Nekateri trdijo drugače.

S tem se že nekaj let poskušam ukvarjati in ugotavljam, da vse spremembe, ki prihajajo iz hiše, drugi del hiše uspešno zminira. Ta hiša je zelo notranje odporna na spremembe. Vse tokove in poskuse sprememb zna odlično zablokirati. Zato je dobro, da se naslonimo na uvoženo znanje. Te spremembe pa so vredne toliko, kolikor jih hiša sprejme. Če bo prenovo procesov sprejelo vodstvo hiše in strukture, ki delajo programe, bo uspelo, drugače pa ne.

Koliko pa bo stalo to svetovanje?

Podatek je bil, mislim da, objavljen. Jaz nisem sklepal te pogodbe, sklepalo jo je poslovodstvo.

Nekaj 100.000 evrov?

Ne, ne. Gre za nizko in korektno ceno.

Pri novem direktorju Štakulu se sedaj zdi, da je dojel, da on ne zna in da ne more in je zato najel svetovalce.

To je zelo poenostavljeno. RTV Slovenija je velikan za naše razmere. To je podjetje z 2300 zaposlenimi in tisoč honorarci. To je ogromna organizacija, ki je pri nas edinstvena. Z manjšimi komercialnimi televizijami se lahko primerja le z določenih vidikov. Če jo hoče kdo posodobiti, mora pri tem poslušati tuje znanje. Z veseljem poskušam doumeti, za kaj gre, gledam, kako je v drugih državah. Vsi ostali, razen redkih izjem, imajo podobno strukturirane nacionalne televizije. In kar je še najbolj zanimivo, financirajo se podobno.

Ali imajo vse tako množico zaposlenih?

Lahko pogledamo, koliko jih je kje. Primerjave so različne. Ena na bruto domači proizvod, druge na število prebivalcev, najbolj korektna pa je na število ur, ki jih sproducirajo. Slovenci smo majhen narod, in če hočemo imeti nacionalno televizijo, je prav tako nacionalna kot ARD, BBC, ORF ali RAI. Zavzema ravno tako velik prostor programa, ima tri televizijske programe, toliko in toliko radijskih ...Če primerjamo podatek o zaposlenih, pri nas ne odstopamo, prej gremo navzdol. Avstrija ima recimo 2627 zaposlenih, Belgija 2425, Danska 2814, Finska 3241, Norveška 3585, Madžarska 1593, mislim, da imajo oni samo televizijo. Češka 2878, Hrvaška, zanimivo, 3505, Slovenija po teh podatkih 2200. Skratka, ne izstopamo.

Ne glede na število prebivalcev imamo daleč največ zaposlenih.

Toda če gledamo na produkcijo, Avstrija producira 17.568 ur, Slovenija 12.717, Hrvaška 16.044, Norveška 7781 ... to je primerjava.

Ubogih 500.000 gospodinjstev preživlja 3000 ljudi. Drugje pa po nekaj milijonov gospodinjstev plačuje 3000 ljudi. S tem, da mi nimamo nobenega vpliva na program. Samo plačujemo.

Nacionalna institucija je pri manjšem narodu dražja.

Nekoliko drugačno vprašanje. V času programskega direktorja Janeza Lombergarja ste bili njegov velik zaveznik. Nova urednica je Mojca Menart in ali ju lahko primerjate?

Ko sem prišel v hišo, sem Lombergarja gledal s kritičnimi očmi kot vse ostale. Potem sem ugotovil, da je to človek, ki zelo dobro obvlada medij. S tega zornega kota je bil vreden podpore in sem ga do konca podpiral.

Vendar so mu očitali nekatere finančne malverzacije.

Razmišljam kot pravnik. Če se komu dokažejo finančne malverzacije, se mu morajo pokazati vrata. Po mojem vedenju pa Lombergarju niso dokazali nobenih finančnih malverzacij. Vsi postopki, ki so šli skozi policijo, tožilstvo in preiskave, so se končali z ustavitvijo preiskave. To pomeni, da ni bilo dokazov za vložitev obtožnice. Tisti, ki mu ne dokažeš krivde, je nedolžen. Kar se tiče Mojce Menart, je prišla iz drugih področij. Bila je odgovorna urednica glasbenih programov na Radiu, bila je direktorica Filharmonije in prišla v medij, kjer si mora pridobiti določena znanja. Prekratek čas je na televiziji, da bi lahko o njej sodil, vendar se mi zdi, da je na dobri poti.

Menjave urednice kulturno-umetniškega programa Melite Zajc in urednika informativnega program so bile v slogu jogurtne revolucije.

Tudi sam sem zadevo tako jemal. Najprej bi morali zgraditi neki demokratičen sistem, kjer bi imel vsak svojo priložnost. Svet imenuje urednika za štiriletni mandat. Če bi ga želel zamenjati, morajo biti za to dovolj veliki razlogi. V obeh primerih tega ni bilo. Šlo je za vrednostne ocene večine članov sveta v primeru Melite Zajc, Lipušček pa je odstopil zaradi konfliktnega razmerja v uredništvu infomativnih oddaj.

Ena od precej nenavadnih stvari, ki jih plačujemo RTV-naročniki, je neodvisnost novinarjev in urednikov, ki kandidirajo kot predstavniki političnih strank ali list. Nogometaš Sebastian Cimerotič je nastopil na lokalnih volitvah kot kandidat SDS, na televiziji pa je nastopil, ko je bilo to po volilnem kodeksu izrecno prepovedano. Urednik otroškega programa je nastopal na listi, prav tako voditeljica jutranjega program. Nikomur pa se ni in se ne bo zgodilo nič. Kaj vi mislite o tem ?

To ni čisto res, da se nikomur nič ne zgodi. Ta televizija je imela po mojem mnenju zelo nekorekten odnos do treh poslancev, ki so se po mandatih vračali v hišo, Ljerke Bizilj, Jožeta Jagodnika in Danice Simšič. Njihov krog se je opredelil, da se nekako ne smejo vrniti na ekran. Do tega imam drugačno radikalno stališče. Novinarjem nihče ne sme in ne more preprečiti, da ne bi sodelovali v političnem življenju. Fikcija, ki vlada na mnogih področjih, ko se ljudje razglašajo za nevtralne, so pa petkrat bolj politični kot tisti v vodstvu strank, se mi zdi odvečna. Kar se tiče konkretnih predvolilnih kampanj in ljudi, ki se pojavijo na listah, bi morali spoštovati konkretna pravila. Večjo napako so storili tisti, ki bi morali to nadzorovati, kot tisti, ki so kandidirali.