Kipeča lava neresnic

"Dokumentacija o povojnih zločinih Titovih partizanov, ki sta jo predložila Dežela Koroška in Koroški Heimatdienst, je nedvomno dokazala, za kaj so se partizani borili. Njihov cilj ni bila 'Svobodna Koroška', temveč 'Titova komunistična diktatura.'" Tako je zapisano v enem od zadnjih sporočil za javnost koroških heimatdienstovcev in "abverkempferjev", v katerih od avstrijskih oblasti zahtevajo odstranitev partizanskega spomenika v Robežu, "kultnem mestu poveličevanja in slavljenja partizanskih zločinov", in s katerim se, ob pomoči predstavnikov slovenske desnice, te dni nadaljuje protislovenska gonja na avstrijskem Koroškem.

Vrh napadov na koroške Slovence in Slovenijo se je zgodil samo mesec dni pred tem, ko je bilo sredi Celovca mogoče ugledati prizor, ki ga v teh krajih ni bilo mogoče videti že od časov druge svetovne vojne. V veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu so ob predstavitvi filma "V vroči lavi sovraštva" slovenski predstavniki, predvsem mariborski odvetnik Ludvik (včasih tudi Dušan) Kolnik in nekdanji predsednik Nove slovenske zaveze Tine Velikonja, sedeli z ramo ob rami s predstavniki skrajnih nemških nacionalističnih organizacij in zadovoljnim deželnim glavarjem Jorgom Haiderjem. V filmu, ki sta ga po naročilu Koroškega Heimatdiensta in koroškega glavarja Haiderja izdelala po izključujočih se stališčih znana novinarja Carl Gustav Strohm in Haiderjev svetovalec za kulturo Andreas Molzer, so poleg omenjenih nastopali še nekateri predstavniki desnice, na primer dr. Jože Pučnik. Film, ki ponareja zgodovino, naj bi po zagotovilu koroškega glavarja Haiderja kmalu prikazali tudi v vseh koroških osnovnih šolah.

Naslov filma "V vroči lavi sovraštva" je citat slovenskega metropolita in nadškofa Franca Rodeta. Omenjeno besedno zvezo, s katero Heimatdienst reklamira svoj protislovenski film tudi na svoji spletni strani, je namreč nadškof izrekel ob maši v spomin nadškofu Antonu Vovku januarja lani. Odgovora na vprašanje, kako slovenski nadškof ocenjuje takšno zlorabo svojega imena, žal nismo dobili.

Ponarejanje zgodovine

Film je nastal kot svojevrsten odgovor koroške deželne vlade in Heimatdiensta na film Koroški partizani, ki ga je avstrijska javna televizija ORF predvajala že aprila lani. Ta film je koroške partizane prvič doslej predstavil v nekoliko bolj pozitivni luči - kot borce proti nacizmu, na boj katerih se je Avstrija tudi po drugi svetovni vojni sklicevala in se na tej podlagi svetu predstavljala kot "prva žrtev fašizma". Takoj zatem je sledil val protestov avstrijskih brambovskih organizacij, Haider pa je film opisal kot "nepopisno ponarejanje zgodovine" in zahteval strokovno kritiko filma. Pod vodstvom zgodovinarja Karla Stuhlpfarrerja z Univerze v Celovcu je posebna komisija na zahtevo generalnega direktorja avstrijske televizije nato izdelala strokovno poročilo, v katerem je zavrgla očitke Haiderja in brambovcev o nestrokovno izdelanem filmu.

Užaljena zaradi tega neuspeha se je koroška deželna vlada ob pomoči Koroškega Heimatdiensta odločila narediti "svoj" film, v katerem je poskusila razkriti "pravo resnico" o partizanskem gibanju. Tako se je rodil film, ki sicer res razkriva tragične in nedopustne povojne poboje, hkrati pa te dogodke prikazuje tako enostransko, da se osrednja tema zgodbe pravzaprav izgubi v gori posplošenih ocen in na glavo obrnjenih interpretacij zgodovine. Ves kontekst vojne je preprosto izbrisan, o zločinih nemške strani pa se govori le v luči "protinapadov", nujnih in z druge strani izzvanih "represalij". O načrtnem in dolgoletnem velikonemškem uničevanju Slovencev na Koroškem v filmu ni mogoče slišati niti besede.

Film se preprosto začne dobesedno pri koncu druge svetovne vojne, kjer pripovedovalec ugotovi, da se je ob kapitulacije Nemčije na področju "Koroške, Slovenije in Hrvaške zgodila ena največjih tragedij 20. stoletja". Takrat naj bi bili na begu pred "komunističnimi partizani" pobiti "stotisoči", ki so mislili, da so za britanskimi linijami fronte rešeni, potem pa jih je "Zahod izročil Titu". Najprej se prikažejo prizori iz Zagreba, kjer so naslikani prijazni obrazi hrvaških vojakov, ki se umikajo proti Nemčiji skupaj s svojimi zavezniki, nemškimi vojaki in sploh "ne slutijo", kakšna usoda jih čaka. Nato znova sledi trditev, da je na ozemlju Slovenije in Hrvaške na stotine množičnih grobnic, v katerih je "na stotine tisoče žrtev komunizma". Izjava je podkrepljena s prizori iz hrvaške Jazovke in okostji, ki so bila najdena v tankovskih jarkih pri Mariboru. Spiker filma ob tem pripoveduje, da so bili posebej Hrvati v tem času "privrženi Zahodu", vendar jih je ta "izročil njihovim rabljem". Med prizori iz Jazovke vidimo košček dokumentarnega filma, v katerem hrvaški ranjeni vojaki od uniformiranih gospodičen dobivajo lične vrečke daril z znakom "U" - o ustaših in njihovi krvavi vlogi v tem času pa vse do konca filma ne slišimo niti besede. Potem si sledijo pripovedi različnih prič, ki so ob pomanjkanju avtentičnih dokazov garnirane še z izseki iz igranih filmov, predvsem iz novejše hrvaške produkcije. Na primer o vdaji domobrancev in ustašev v Bleiburgu, kjer so liki zavezniških generalov naslikani skoraj huje od nacistov, saj grozijo domobrancem s krutimi poboji civilistov, domobranci in ustaši pa se dosledno sklicujejo na mednarodne konvencije. Narator pripoveduje, da naj bi bili Hrvati zato, ker so bili "v dveh svetovnih vojnah na napačni strani", v Jugoslaviji ves čas "diskriminirani". Parola komunistov naj bi bila, da "morajo Hrvati umreti, da bi lahko živela Jugoslavija". Neobstoječega dokumenta s to "parolo" seveda kamera ne pokaže, avtorji pa zamolčijo tudi dejstvo, da so bili Hrvati tudi med partizani. Zato pa se pogosto pojavlja trditev, da so bile ujete kvislinške enote odpeljane kar v "koncentracijska taborišča", s čimer se poskušajo izenačiti uničevalna taborišča sil osi z začasnimi medvojnimi partizanskimi ujetniškimi taborišči.

Tudi napad na Jugoslavijo v filmu ni opisan kot agresija, pač pa kot logična posledica prelomljenega trojnega pakta z Nemčijo, medtem ko so bili takoj zatem v "nemških mestih Koroške in Štajerske novi zavojevalci pričakani z navdušenjem". Potem je sledila vojna, v kateri sta "obe strani nastopali s še nikoli videno trdoto", ker pa je med "balkanskimi narodi prišlo do orgij sovraštva in nasilja", so nemški osvajalci na partizansko brutalnost prav tako odgovorili z "brutalno represijo". O zločinih okupatorja znova ne izvemo niti besede, le to, da se je nemška vojska leta 1944 začela nenadoma umikati proti severu, nemški ujetniki pa so umirali kot žrtve brutalnih partizanov. Kar 80.000 naj bi jih na ta način izgubilo življenje. Preživelo jih je 60.000, ki so bili zaprti v delovnih taboriščih in so - tudi zato, ker so tako učinkovito uničili deželo ujetništva, o čemer pa gledalec ne zve ničesar - živeli v "katastrofalnih razmerah". Znova se pojavlja ocena o "stotisočih, izročenih na milost in nemilost partizanom", tako da gledalec počasi dobi že vtis o milijonih pobitih ujetnikih.

Potem sledi skok v zgodovino in opis tragedije "Volksdeutcherjev", večinskega prebivalstva Maribora, Ptuja, Celja, ki naj bi bilo "izbrisano" že po "ločitvi Spodnje Štajerske od Avstrije" v času SHS. To je bil čas, ko je Maister ukazal "streljati v množico v Mariboru". In razlog, da so Nemci tako radi sprejeli svoje osvoboditelje leta 1941. In tako naprej, do izjav odvetnika Ludvika Kolnika, ki ponavlja iz širšega konteksta iztrgano zgodbo o sistematičnih pregonih nemško govorečega prebivalstva po drugi svetovni vojni.

Kot slovenski sogovorniki v filmu nastopajo Tine Velikonja kot predsednik Nove slovenske zaveze, odvetnik Ludvik (Dušan) Kolnik, Jože Pučnik in urednik Demokracije, Metod Berlec, ki Demokracijo predstavlja kot časopis "desne sredine", ki piše o povojnih pobojih zato, ker drugi "o tem ne pišejo". Domobranci so v njegovi verziji zgodovine opisani kot ljudje, ki so bili "primorani vzeti orožje iz rok okupatorja, da bi se branili pred komunističnim terorjem". Še posebej odločen je dr. Jože Pučnik, ki v vlogi nekdanjega predsednika parlamentarne komisije za povojne poboje in hkrati tudi kot "znanstveni svetovalec" avtorjev filma ugotavlja "centralistično" organizacijo pobojev. "V tistem času nihče ni mogel narediti nič brez dovoljenja Komunistične partije" in zato naj bi bili vsi poboji "organizirani s strani tedanje oblasti in dobro izvedeni", zagotavlja Pučnik. Ob opisu kolaboracije in početja okupatorjev Pučnik uporablja najbolj nevtralne in blage izraze. Pučnik partizanom sicer priznava, da so bili "usmerjeni" (ne pa, da so se zares borili) proti italijanskim in nemškim silam, ki so menda le "zasedle" Slovenijo. Hkrati pa naj bi partizani in komunisti storili prav vse za "komunistični prevzem oblasti".

Zamolčana dejstva

Predsednika Zveze koroških partizanov, inženirja Franca Kukovico, vsebina filma ni presenetila."Film je lepo prikazal, da je v Avstriji še veliko okorelih nacistov.Ta film je pravzaprav res pravi izliv sovraštva, podoben tistim iz časov pred drugo svetovno vojno, ko so nacisti razlagali, kako so 'herenvolk', gosposki narod, in so izganjali Slovence. Čeprav povojnih pobojev ni mogoče odobravati, pa po drugi strani nihče ne pove, da so bili žrtve večinoma nacisti in da so prav nacisti na Koroškem imeli nalogo, da iztrebijo slovensko prebivalstvo. Heimatdienstovci in politiki s Haiderjem na čelu se obnašajo tako, kakor da bo Hitler že jutri prišel na oblast. Smešno je, da delajo takšne filme, obenem pa smo partizani v Avstriji le dosegli, da je država borcem za svobodo in njihovim otrokom razdelila odlikovanja in po 70.000 šilingov odškodnine kot žrtvam vojnega nasilja. Slovenski politiki se do tega obnašajo preveč blago, in to se nam ne zdi prav," ocenjuje predsednik koroških partizanov, ki so svoj čas izvedli na stotine napadov na nemško vojsko.

Zato seveda ni nenavadno, da avtorji filma, ki nekajkrat omenijo evropske vrednote in celo Nato, niti z eno besedo ne prikažejo senčne plati zgodovine lastnega naroda. Predzgodovina slovensko-nemških odnosov pa je zelo dolga in bi jo morali pričeti že najmanj v Avstro-Ogrski. To so bili časi, ko so bili Slovenci kljub svoji večinski prevladi na ozemlju sedanje Slovenije v položaju narodnostne manjšine znotraj Avstro-Ogrske. Število Nemcev v mestih sedanje Slovenije v začetku prejšnjega stoletja, ki ga kot dokaz nemške prevlade v polovici sedanje Slovenije kažejo avtorji filma, je namreč naraščalo zaradi raznarodovalnih šol in drugih diskriminacijskih ukrepov. Avtorji filma ne omenijo, da je že v tem času avstrijska država s podporo "Schulvereina" ustanavljala nemške šole tudi v krajih, kjer je bila večina Slovencev. Maribor, Celje in Ptuj so imeli na primer samo nemške šole. Tako se je dogajalo, da so bili, kot piše nekje general Rudolf Maister, "starši Slovenci, otroci pa janičarji". Otrok se "ni naučil ne slovenski, ne nemški; bil je nemškutar, ko je stopil iz šole. Tega se je zavedal, če je stopil iz šole, da je Slovenec ničla, Nemec pa vse", opisuje eden od kronistov. Na Spodnjem Štajerskem ni bilo niti ene slovenske srednje šole ali gimnazije, edina realka v Mariboru pa je bila "ponemčevalnica prve vrste", v kateri se je "strogo varoval nemški značaj tega zavoda". V nasprotju s tem so imeli Nemci kar deset srednjih šol. Zato dolga desetletja ni bilo nobenih slovenskih geometrov, inženirjev in elektrotehnikov. Vsa literatura je bila nemška. Tudi v maloštevilnih slovenskih šolah so morali otroke od drugega razreda naprej poučevati izključno v nemščini. V enaki meri je bilo nemško tudi sodstvo. Leta 1897 je bil na okrožnem sodišču v Celju med petnajstimi sodniki en sam Slovenec, čeprav je bilo med 197.693 prebivalci, ki jih je pokrivalo delovanje sodišča, samo 11.122 Nemcev. Tisti, ki niso znali nemško, so bili takoj v slabšem položaju. Dvojezične tiskovine so bile na poštah "skrite v kakem kotu", in če si jih odločno zahteval, "si bil denunciant". Pošta je zahtevala nemško naslavljanje. Splošne volilne pravice država ni poznala. Volilni red je bil takšen, da je samo nekaj nemških grofov, nekaj nemških tovarnarjev in veleposestnikov volilo neprimerno več poslancev kakor vse "kmetske" občine skupaj. Tudi kapital je bil večinoma nemški. Leta 1905 so imeli Nemci v bankah 91 % denarnih vlog. Podobno je bilo z vojsko. Slovenski fantje so večinoma služili v 47. pešpolku, ki je bil skoraj izključno nemški. Nemški so bili tudi vsi javni napisi in celo osebna imena. Avstrijsko notranje ministrstvo je namreč izdalo ukaz, da morajo rodbinska imena pisati tako kot v krstnih knjigah iz časa cesarja Jožefa II., ki je izrecno ponemčil vse slovenske priimke. Takrat so iz Goričnikov nastali Bergmanni, iz Terseglavov Schuttelkopfi, iz Šabederja Schonwettri in podobno.

Hkrati je potekala tudi kolonizacija, s katero so v slovenskih pokrajinah sistematično naseljevali predvsem protestantske Nemce iz Nemčije. Zato je število Nemcev v tedanjih slovenskih krajih skokovito naraščalo. Leta 1850 je bilo na Štajerskem 642.194 Nemcev in 363.750 Slovencev. Trideset let pozneje je bilo Nemcev že 794.841, Slovencev pa samo še 388.412. Statistiki so izračunali, da se je v zadnjih petdesetih letih slovenskega življenja pod Avstrijci število Nemcev povečalo za 40 %, Slovencev pa samo za 12 %.

Prihod nacistov na oblast v Avstriji je prinesel Slovencem novo katastrofo. Nacisti so tesno sodelovali s KHB, predhodnico sedanjega Heimatdiensta. Heimatdienstovci so sodelovali v nacističnem puču zoper Avstrijo leta 1934. Na oblast so prišli šele po okupaciji. O tem, kaj se je dogajalo potem, lahko preberemo tudi v knjigi Leischa/Leše, ki jo je lani napisal Othmar Mory. Njegove starše so jugoslovanski organi leta 1945 najverjetneje ustrelili v Lešah. Kljub temu Mory navede tudi dejstvo, da se je to zgodilo zatem, ko so nacisti iz Koroške pregnali 300 družin s 1300 pregnanci in 67 od vseh 80 slovenskih duhovnikov ter zaprli okoli 1000 oseb, od katerih jih je okoli 200 umrlo v koncentracijskih taboriščih. Nič boljše se ni godilo Slovencem v Sloveniji. Gestapo, ki je bil tudi vrhovni poveljnik gorenjskih domobrancev, je samo od začetka avgusta leta 1942 pa do konca vojne samo na Gorenjskem ustrelil ali obesil 127 skupin s 1270 osebami. Številni gestapovci in zločinci so bili skupaj s poveljnikom, feldmaršalom Lohrom, Avstrijci. Vendar pa njihove zločine avtorji filma ocenjujejo le kot le kot povračilne "represalije", ki jih je bilo nujno izvesti zato, ker so "balkanski narodi" menda divje obračunavali med sabo.

Dr. Dušan Nećak, ki si je film ogledal, je zato o dometih takšnega "zgodovinopisja" zelo zadržan. "O takšnih filmih nima smisla izgubljati velikih besed, ne zaradi opisanih tragedij, ki so velike in ostajajo tragedije, pač pa zaradi namena, ki ga poskušajo avtorji filma z njim doseči. Velika večina vsega, kar je v tem filmu prikazano, nam je zgodovinarjem že v precejšnji meri znana. V filmu je tudi nekaj podatkovnih napak, vendar te niso odločilne. Osnovna težava je v tem, da vsaka zgodovinska resnica stoji v kraju in času. To pa je problem tega filma. Iztrgati neko tragedijo iz tega časa izkrivlja dogajanje. Tako pa je videti, kakor da je ta film namenjen satanizaciji protifašističnega tabora in tistih, ki so bili v drugi svetovni vojni na tako imenovani 'pravi' strani. To ne pomeni, da zmagovalci niso delali napak in zločinov. Največjo napaka, ki jo lahko narediti zgodovinar, pa je zamenjava vzrokov in posledic," ocenjuje dr. Nećak.

Nastanek samega filma ima podlago tudi v avstrijskem dvoličnem odnosu do lastne zgodovine. Dezerterji iz nemške vojske tako na primer še danes ne dobijo nobene državne pomoči, znani nacisti pa v Avstriji še zmeraj veljajo za priznane domoljube. Tako je na primer Reinhold Hubner iz Sirnitza pri Trgu (Felkirchen), krajevni vodja NSDAP in nosilec nacističnega "krvavega odlikovanja", še leta 1984 iz rok socialističnega glavarja Leopolda Wagnerja prejel "veliko zlato odličje Dežele Koroške".

Sodelovanje s takšnimi ljudmi je imelo v slovenski zgodovini vedno pridih nekakšnega narodnega izdajstva in kolaboracije. Tisti, ki so se iz Slovenije pridružili temu projektu, so gotovo prekoračili mejo dobrega okusa, ki še sprejemljivo javno delovanje loči od nesprejemljive kolaboracije s protislovenskimi organizacijami. "Kako more slovenski človek prostovoljno priseči svetlobo Hitlerju, ki je vse zastavil, da iztrebi nas in uniči krščansko kulturo? Ko zagovorniki domobranstva v Italiji pripovedujejo, da so v srcu zavezniki, se jim ti posmehujejo in jih pomilujejo. Kaj naj si pač mislijo o ljudeh, ki na eno stran prisegajo in se na drugo stran hvalijo, da so prav za prav prisegli po krivem?" se je svoj čas ob podobnih dilemah spraševal Izidor Cankar.