Drnijev brainstorm

Naš novopečeni oče naroda je s smukom v nove čevlje sicer izgubil celo vrsto formalnih vzvodov in pooblastil, vendar to seveda niti približno ne pomeni, da ga po novem kaj manj skrbi za usodo male pridne deželice v pol vojnih in pol integrativnih vihrah, ki v tem trenutku stresajo mednarodno skupnost. V petek si je tako v sejni sobi svoje na novo osvojene palače omislil nič manj kot veliki zbor modrecev in vračev, torej možganskega trusta strokovno podkovanih in pomembno umeščenih posameznikov iz elite slovenske kritične misli, ki naj bi vsak s svojim referatom prispevali k odstiranju neštetih kopren z za slovensko zunanjo politiko ključnega vprašanja, ki se glasi: Kakšne vplive bi vojna v Iraku utegnila imeti na naše strateške gospodarsko-politične interese, predvsem na izid referenduma o slovenski vključitvi v NATO? To ni prvič, da se je Drni poslužil tovrstnega brainstorma (kar ni prenapeta žurnalistična fraza, temveč je hepening v dvorani s tem izrazom ponosno označil kar sam), saj je dve podobni čajanki priredil tudi lani v sklopu svoje prejšnje funkcije, ko se je z eminentnimi eksperti posvetoval glede profesionalizacije slovenske vojske in glede ohranjanja narodove identitete v vrtincu pospešenega globalizma, nasploh pa naj bi to v času njegovega predsednikovanja postala ustaljena praksa, kadar bo šlo za tiste res bistvene vidike državnih strateških interesov.

Ob tokratni priložnosti se je, ustrezno polaskan, zbral cvetober našega intelektualnega establishmenta. Implikacije burnega dogajanja na drugem koncu sveta za našo domovino je med vsemi govorniki verjetno najbolj sistematsko povzel profesor Bojko Bučar, ki jih je strnil v vprašanja treh n-jev, namreč nafte, Nata in nestrpnosti. Glede prve se bo treba aktivno zavzeti za kratkoročno stabilizacijo cen na domačem trgu, glede drugega bo javnosti nujno še bolj intenzivno pojasnjevati določene razlike (recimo med Ameriko in Natom, pa med Afganistanom in Irakom) ter pri tem nadomestiti določene v preteklosti zamujene priložnosti, glede tretjega (čedalje huje zevajoči prepad med muslimani in kristjani, tako na nivoju ulice kot vlad) pa se bo moralo upoštevati, da bi se "vendarle nekaj storilo glede tiste džamije, ki postaja že prav smešen, pa sploh ne nenevaren problem".

Jurij Gustinčič se je s slednjim izrazito strinjal in dodal, da se mu ne zdi realno, da bi se slovenski živelj nasploh lahko kaj prida ogrel za akcije daleč zunaj evropskega prostora, torej daleč izven geopolitičnih sfer, kjer ima Slovenija neposredne interese. Kar se tiče varnosti, o njej po njegovem mnenju v danih okoliščinah ne bi bilo realno govoriti z vojaškega (saj da nas na ta način nihče ne ogroža), temveč z eksistencialnega vidika, kjer pa se ne bo Italija do nas kot članov pakta obnašala prav nič lepše kot prej in bi, še več, znala Nato celo izrabljati, da nas disciplinira pri nekaterih ključnih vprašanjih. France Bučar je v nekoliko razpršenem prispevku zastavil kristalno jasno trditev, da si nevtralnosti sploh ne moremo privoščiti, predsednik SAZU-ja, Boštjan Žekš, pa je isto trditev formuliral v smislu, da se moramo priključiti prav vsemu, k čemur nas vljudno povabijo, da bomo ja dobili kaj besede. Po njegovem mnenju nima med samo vojno v Iraku referendum o našem vstopu v vojaško zvezo prav nobenih možnosti za uspeh, zato bi ga bilo treba časovno nujno premakniti na kdaj pozneje, ali pa bi morda Slovenija lahko napad vsaj odločno obsodila javno in na glas, s tem da bo v primeru, da Natu to ne bi bilo všeč, za gospoda Žekša tudi to dovolj jasen signal, saj v tak Nato sam ne bi želel vstopiti.

Nasploh je bilo ob tej priložnosti izrečenih še ogromno učenih besed o najrazličnejših negativnih varnostnih učinkih, pa o logistiki samega boja supersile proti kalifatom, glomaznih industrijskih armadah proti prefinjeni ameriški informacijski vojski, pa o zastrašujoči možnosti armageddona, torej manihejsko zastavljene totalne vojne dobrega proti zlu, pa o pravzaprav neizogibni humanitarni katastrofi in o milijonih potencialnih novih fanatičnih sovražnikov ZDA in razvitega sveta nasploh, pa o splošnem upadanju zahodnega interesa za Jugovzhodno Evropo; eden izmed govornikov je moderne vojaške sisteme poetično primerjal s kmetom, ki so mu sloni poteptali celotno plantažo sladkornega trsa, nakar se mu je v trenutku, ko je pred žareče očke družine s končno nabavljeno gromozansko puško za streljanje slonov ponosno stopil na stol, pod nogami podrla celotna bajta, saj so mu jo vmes razžrli termiti. Kot so si bili edini v praktično vsem, kar so izrekli, so si bili edini tudi glede ključnih tez dotičnega brainstorma, in sicer:

Nato je za nas kljub vsemu mega, vojna v Iraku bo dolga in krvava, pravi masaker, kot taka bi znala še kako neprijetno vplivati na nihanje slovenskega javnega mnenja.

Glede na njegove bogate mednarodne izkušnje nas ne bi smelo presenetiti, da je med vsemi učenjaki najbolj luciden izpadel sam predsednik republike, ki si je na samem koncu srečanja vzel nenavadno veliko časa, da je na tih in nevsiljiv način razložil tudi svoje poglede na celotno situacijo. Večni realist je zastavil, da vojna verjetno bo in ne moremo mi na to prav nič vplivati, da bo ta vojna, z veliko trgovanja z vzporednimi interesi, najverjetneje potekala s soglasjem varnostnega sveta, saj si nihče ne želi odstopiti od zavezništva z ZDA, in da cel svet raje intenzivno skrbi, da edine preostale velesile ne bi postavil v situacijo, ko bi "morala" totalno kršiti načela multilateralizma. Nevtralnost da za Slovenijo ni realno možna, naš vpliv da je v resnici odvisen od našega sodelovanja in da v tem trenutku sploh ni tako majhen, saj imamo vrsto iniciativ in jih bomo imeli še več, vsaj glede JV Evrope, kjer nas imajo za pomembnega igralca. Saj drugje se sploh ne splača zares angažirati, no, morda tako bolj simbolno, ampak v naši regiji smo pa lahko vsekakor faktor, če se ne bomo zdaj, ko gre dejansko zares, izločili kar sami. Tudi Italija bo z vsakim našim članstvom do nas lahko samo prijaznejša, s tem, da nas je, novinarje, Drni za konec poprosil, da ne bi pisali v smislu, kot da je bilo danes razumeti, da nam je ta država kakorkoli sovražna, ko pa so do nas v resnici vedno bolj prijazni.

Po zadnji besedi je bilo jasno videti, da se vsem zdi blazno fino, da so bili lahko zraven, le gospod Gustinčič je nekaj pogodrnjal, da ni bilo nobene prave polemike, torej da niso povabili nikogar, ki bi zastopal stališča, ki bi bila kaj bistveno drugačna od uradno uveljavljenih. A na to smo se, se mi zdi, v državi, kjer se predsedniku državnega zbora tisti nedavni stavek o tem, da "mora biti referendum razpisan in izveden tako, da ne bi v nobenem primeru ogrozil našega vstopanja v EU in NATO", sploh ni zares zarekel, že kar nekako navadili.