Od tu enostavno ne greš stran

Koliko časa že delate na Onkološkem inštitutu?

Od leta 1992 sem na oddelku za intenzivno nego in terapijo.

Že v normalnih razmerah je vaše delo zelo stresno, kako je šele zdaj, po poplavi v bloku A vašega inštituta?

V zadnjih letih je več mlajših bolnikov, kot jih je bilo prej. Njihovo stisko v veliki meri preneseš na sebe in na svoje bližnje ... To velja za vse medicinske sestre na onkologiji. Vse smo psihično obremenjene.

Na intenzivnem oddelku na Onkološkem inštitutu smo imeli v stavbi A osemnajst postelj, zdaj jih imamo tu v Kliničnem centru osem. Ampak tam so bili bolniki iz cele onkološke kirurgije, tudi tisti, ki so prestali le lažje operacije. Tu so v bistvu najtežji bolniki, in čeprav jih je manj, je teža večja. Imamo dve sobi in souporabo kopalnice in stranišča, ker pa se naši bolniki v glavnem ne morejo premikati, lahko te prostore uporabljamo za shrambo. Na hodniku imamo omare za zdravila, nimamo pa nobenega prostora za večje zaloge. V eni sobi je pet postelj, miza z računalnikom, ki ga za delo nujno potrebujemo, zasede eno mesto. V drugi sobi so tri postelje, ker pa imamo v njej dva respiratorja, se komaj premikamo.

Predaja bolnikov poteka v bolniški sobi. Če je pacient vitalno ogrožen, mora res biti nekdo vedno ob njem. Bolniki niso nezavestni in poslušajo, kaj se pogovarjamo o njih in tudi o težavah njihovih sosedov. To ni prav. Doslej je bil naš edini prostor za srečanje tale mizica na hodniku ob bolniški sobi, vendar gostiteljem ni bilo prav. Zdaj smo ves čas v sobi.

Prej smo se ob kavi pomenili določene strokovne zadeve, naredili smo delovni načrti za tisti dan, zdaj ti pogovori potekajo v bolniški sobi.

Koliko medicinskih sester skrbi za ti dve sobi?

Dopoldan sva dve višji, dve srednji oziroma tri, kakor nanese; popoldan ena do dve višji in dve srednji, ponoči ena višja in dve srednji.

V vsaki sobi je ves čas ena medicinska sestra, višja pa je zadolžena za terapijo in hodi iz ene sobe v drugo.

Tako je bilo tudi v starih prostorih?

Tam ni bilo višje sestre, bila je samo dežurna. Tu so zdaj samo težji bolniki; nimamo prostorskih možnosti, da bi namestili dežurno sestro, tudi trend gre v tri izmene. Tako naj bi bilo tudi v novih prostorih. Čeprav ne vem, kako bomo to zmogli, ker nas je premalo.

Kako pa zdaj zmorete?

Težko. Zdaj smo v bistvu na treh lokacijah, zato je potrebno večje število medicinskih sester. Zdaj nas je sedem višjih sester, od tega dela ena v Rožni dolini, ena je pravkar končala pripravništvo. Torej nas je zares pet usposobljenih. Srednjih medicinskih sester je osem, tri so v Rožni dolini. Na Klinični center je prišla z nami tudi bolničarka.

Kje pa ste dobili nove ljudi?

Saj nismo. Zdaj še gre z nadurami, ko še ni daljših dopustov, kaj bo poleti, ne vem.

Govori se, da bo sestram prekipelo. Ampak ali vam je zdaj res toliko slabše kot prej? Ali niso bile že prej razmere nemogoče?

So bile, samo smo bili doma. Vedel si, kje so stvari, vse si imel pri roki. Na pomoč so nam priskočili s sosednjega oddelka ali mi njim, saj je bil vmes le hodnik. Bolnika so iz operacijske sobe samo po hodniku pripeljali do nas. Tu je torej že dodaten transport.

Bolniki občutijo spremembo?

Velika večina bolnikov si samo želi, da bi bili čim prej operirani, da je to za njimi in da lahko gredo naprej v življenju. Verjamem, da se je zoprno oglašati tistim, ki čakajo na operacije, ampak dobro bi bilo, če bi več bolnikov povedalo svoje mnenje.

Lahko zdržite tako do leta 2006?

Ne, prav gotovo ne. Pravzaprav je težko reči. Najbrž je tako, da več časa, ko bo preteklo, bolj se bomo adaptirali. Upajmo, da bo to samo do leta 2004. Res je, da se počasi prilagodiš, ampak vseeno samo do ene meje.

Se čakalne liste resnično skrajšujejo?

Vsi govorijo o čakalnih listah, koliko ljudi bomo operirali, treba pa je tudi pogledati, kaj se dogaja po operaciji. Priznam, da je odlično, če je bolnik lahko čim prej operiran. Brez dvoma, ampak če oddelek ne more vsega tega 'požreti', je naporno za vse. Zdaj se ves čas borimo za postelje. Mi moramo toliko in toliko pacientov preseliti, ker jih toliko in toliko dobimo iz operacijske dvorane. Postelj ne moremo postavljati v nadstropja. Pokličem na oddelek in mi rečejo, mi imamo trenutno vse zasedeno, ampak nekako bo že šlo. Drugi, tretji dan po operaciji pa pacientov, ki so večinoma prestali težke operacije, tudi ne morejo odpustiti. Tako se vse skupaj zabaše in ... Mislim, da trpi kakovost bivanja pacienta.

Dobro je, da se trudijo skrajšati čakalno dobo za operacije, vendar morajo pomisliti tudi naprej, kako bo to oddelek lahko speljal.

Ta hip imamo več moških in so zato v eni sobi skupaj z ženskami. Postavimo zavese in paravan, da se nekoliko pregradi, ampak ... Bolnik nima izbire. Rečejo mu 'srečo imate, hitro vas bodo operirali', ne povedo pa, da bodo ležali v mešanih sobah.

Še niste rekli: nehajte operirati, ne zmoremo več ...

Ne, ampak take stiske so bile tudi prej. Potem pa smo vedno našli neko luknjo, da smo vse uredili.

Kako si razlagate, da se precej več govori o težavah zdravnikov kot drugega medicinskega osebja? Končno delate v enakih razmerah.

Medicinske sestre pomagamo bolniku, ko ne more skrbeti sam zase. To je obdobje, ki ga najbrž vsak človek najraje takoj pozabi in s tem pozabi tudi na nas.