Plemeniti kler

Včasih so bili četrtki popolni televizijski večeri. Tako so jih vsaj reklamirali. Potem so to idilično shemo podrla Trenja, slovenska wannabe Latinica s slovenskim wannabe Latinom. Če so nas sprva motile preveč očitno baletniško našminkane oči voditelja, smo se sčasoma navadili na njegovo izumetničeno in malo leseno pojavo in se z večjim ali manjšim užitkom prepustili kreganju gostov v studiu. Pa tudi debate so bile ponavadi bolj jalove, razen mogoče tiste o Natu, kjer se je končno izkazalo, da natoljubci nimajo nobenih pametnih argumentov, in smo se na ta račun prijetno zabavali.

Potem pa se je pretekli četrtek zgodila oddaja o džamiji. Ste za postavitev džamije v Sloveniji ali proti njej? Vprašanje, ki je že samo po sebi problematično, ker je ustavna pravica muslimanov, da imajo džamijo. O tem sploh ni debate. Torej če v televizijski oddaji sprašujete nekaj, kar je protiustavno, ali s tem implicirate, da je treba spremeniti ustavo? Ne, seveda ne, zakaj jih sedaj po nepotrebnem špikamo in provociramo?

Skratka, v studiu so se zbrali pametni ljudje, ki nam bodo razložili, zakaj sploh prihaja do debate o tej temi. Kmalu nam je postalo jasno, da je bila oddaja pripravljena precej vnaprej, saj na vrtičkih še ni bilo snega in tudi bajram je bil že pred skoraj dvema mesecema. Toda prikazana je bila ravno v trenutku, ko se je odnos med religijami v Sloveniji spet zaostril. Televizijsko korektno.

Ni pa bilo politično korektno. Po kakšnih desetih minutah gledanja je postalo jasno, da bo zadeva prebila vse možne mere dobrega okusa. Niti v debatah o umetni oploditvi samskih žensk ni bilo slišati toliko nestrpnosti, idiotizmov, žaljenja, večvrednostih izjav in iracionalne bojazni, značilne za zatohlo šentflorjanstvo. Po petnajstih minutah, moram priznati, sem postala živčna. Po dvajsetih sem že pošiljala sporočila, da se sramujem, da sem Slovenka. In pri tem pozabila, da so me tako ali tako že pred leti v uvodniku Družine razglasili za sramoto slovenskega naroda, ker sem v nekem tekstu ob prvem Rodetovem javnem nastopu zapisala, da smo lahko veseli, ker imamo končno na vrhu cerkvene hierarhije zadrteža, ki ga bomo z užitkom kritizirali. Toda to je očitno treba nenehno ponavljati.

Kaj se je torej dogajalo? Najprej so z zgodbo o družini Alagič gledalstvo uvedli v srž problema. Pač muslimani si želijo džamije, da bi imeli urejen kraj, kjer bi lahko molili in se dobivali. Legitimno. Potem so v oddaji nastopili vrtičkarji. Skupina dedcev iz širšega centra prestolnice, takih, ki jih v nadaljevanki Vrtičkarji ne najdemo, ker so preveč realni, da bi bili fikcija. So mahali s papirji, kot da bi bili odvetniki. In bentili kot lovci, ki se jim je izmuznila divjad. Da džamije na njihovih vrtičkih že ne bo. Šele veliko pozneje, proti koncu oddaje, se je izkazalo, da je njihov argument proti gradnji džamije na izbrani lokaciji morda edini relevanten. Namreč izkazalo se je, da gre za neka neurejena lastništva in najemne pogodbe, tako je vsaj razložil gospod Novak, predsednik Društva vrtičkarjev. Ok, Novakovi vrtičkarji samo poskušajo iztržiti največ za svoje zeljne glave. A tega ob njihovih prvih izjavah ne izvemo. Slišali smo le izjave najemnikov vrtičkov, da "govorimo kot državljani. To ne paše v ta prostor". Namreč džamija. Ne samo na vrtičke, nikamor. Ko so se še malo razvneli in že pozabili, da jih snemajo, so padle tudi izjave: "Vera je pa vsaka hudič. Posebej ta. Ta muslimanska." Torej bi nasprotovali tudi, če bi na vrtičkih želeli postaviti cerkev ali nunciat. A kaj drugega lahko pričakujemo od ubogega plebsa kot sveto preproščino.

Ko pa so besedo dobili "ta pametni", nas je skoraj kap. Glas razuma je neslišno čivkal, medtem ko se je bohotil Zmago Jelinčič Plemeniti. OK, s stališča televizijske debate je Plemeniti vedno dobrodošel gost, ker zagotavlja, da bo povedal nekaj sočnih, provokativnih, in se bo zraven arogantno smehljal. Vse to so elementi, ki jih mora vsebovati vsak spodoben talk show. Toda z izbiro takšnega gosta ustvarjalci oddaje tvegajo, da bodo izgubili nadzor nad potekom in se bo vse skupaj sprevrglo v lajanje in renčanje. Kar se tudi je. Nemara pa je bil namen oddaje ravno v tem, da se je slišalo le gromoglasje nasprotnikov. Ker je bil na Jelinčiča cepljen še dr. Drago Ocvirk, predstavljen kot profesor na Teološki fakulteti. S svojo ležerno obleko je marsikoga zavedel, da je pravzaprav, kaj vem, neki sociolog religije ali kaj takega, ne pa eden izmed neformalnih političnih komisarjev RKC, ki že nekaj tednov vsak petek v kolumni v časopisu Dnevnik dokazuje, da muslimani pač niso avtohtoni prebivalci Slovenije in da kaj sploh hočejo tukaj. Skratka nacionalist, ki sicer s tako vnemo udriha po cerkvi, je tokrat skupaj s klerom tekmoval, kdo bo večji nasprotnik džamije. Ah, ne, od časa do časa sta rekla, da nista proti muslimanom, kar naj molijo, samo ne v džamiji. Ker ... "predstavljajte si, da bi vsaka verska skupnost, ki ne sodi v ta prostor, začela graditi svoje objekte. Predstavljajte si potem pagode, indijske specialne templje in ne vem kaj še vse" (Jelinčič) ... "Mi smo tu več tisoč let, to je prvo" (Ocvirk) ... "Prva zadeva, ki bi jo morala imeti tudi islamska veroizpoved, je to, da bi imeli obred v slovenskem jeziku" (Jelinčič) ... "Ljudje imajo tudi pravico do varnosti in občutka varnosti" (Ocvirk) ... Ob tem, da je gospod Ocvirk nenehno ponavljal, da je džamija politični center in da to nikakor ni primerljivo s cerkvijo. Hm, kaj ni zraven vsakega turna tudi župnišče? Sploh pa, če RKC tako poudarja, da je gradnja džamije politično vprašanje, zakaj se potem vtika v to, saj je v ustavi tudi zapisano, da sta pri nas država in cerkev ločeni. Bi nemara radi spremenili tudi ta del ustave?

Ubranemu dvojcu Jelinčič-Ocvirk se je občasno pridružil še Mihael Jarc, mestni svetnik s tipičnimi stereotipi Slovencev: "Ker pa se, bi rekel, muslimani čutijo zelo močne, če jih je velika množica skupaj, se zavzemam za to, da bi bile manjše molilnice tam, kjer je koncentracija muslimanskega življa večja." In še: "Slovenci se samo boje, da se ne bi ponovile, nekatere zgodbe, kot so se že v zgodovini naredile, da ne bi bile to zgodbe o lisici in ježu." Ej, fantje, ne se hecat.

Veliko spoštovanje do religije je gospod Plemeniti pokazal v neposrednih dvogovorih z Osmanom Đogićem, slovenskim muftijem. "To je žalitev za mene kot Slovenca, kot državljana Slovenije. Oprostite! Da mene obdolžujete, mojo domovino obdolžujete, da ustava ne drži in da ni enakosti," je kriknil Plemeniti, ko je mufti rekel, da je razlika med Nemčijo, Rimom in Slovenijo v tem, da drugi dve državi spoštujeta enakost verskih skupnosti, Slovenija pa pač ne. Prav tako je arogantno zasikal, ko si je mufti drznil reči, da "gospod Jelinčič brani Slovence pred Slovenci, slovenski muslimani so državljani te države." Plemeniti pa: "Ne spuščajte se na teren, ki ga ne poznate." In zadnjo besedo v oddaji je imel - kot se spodobi - gospod Ocvirk s cinično pripombo: "No, jaz mislim, da bo džamija zgrajena. In če jo mislijo politiki zgraditi čez deset let, potem jaz rečem, naj jo raje jutri." In bog je osmi dan ustvaril džamijo. Kateri bog - krščanski, muslimanski ali poganski?

Nauki zadnjih Trenj so preprosti. Prvič - v Sloveniji o svobodi odločajo ubermenschi, pa naj bo to kler ali nacionalisti ali vrtičkarji. Drugič - nujna je uvedba verskega pouka v šole, da bodo ljudje sploh vedeli, o čem govorijo, in RKC ne sme imeti nič s tem. Tretjič - saj razumemo, da je fino odpotovati na demonstracije v Irak, ampak skrajni čas je, da se slovenska civilna družba angažira in nemara organizira tudi kakšen shod v podporo gradnji džamije na rodni grudi. In četrtič - upam, da bo potem, ko bo končno stal visok minaret, vsak dan ob zori iz zvočnikov na ves glas donelo Alah akbar. Zanalašč. Da bodo Slovenci vsako jutro opomnjeni, da na svetu obstaja še kdo drug, ne samo holcarji izpod Alp.