Ministrove grožnje

“Če se ne priključimo zvezi Nato, bomo morali zgraditi novo nacionalno obrambno strategijo, ki naj bi temeljila na obvezni vojaški službi, za katero bi morali premisliti tudi o obveznem služenju za ženske ...In če Slovenija ne bo razvila primernega neodvisnega obrambnega sistema, bo za obrambo morala porabiti od 3,5 do 4 odstotke bruto družbenega proizvoda.” Izjava za Reuters, s katero je slovenski obrambni minister dr. Anton Grizold domači javnosti menda želel “naliti čistega vina”, je sprožila burne odzive. V javnosti je bila razumljena kot odkrita grožnja z zelo neprijetnimi posledicami, če se državljani na bližajočem se referendumu ne bomo odločili za vstop v Nato.

Prikrojevanje resnice

V kasnejših komentarjih je skušal slovenski obrambni minister povedano omiliti. Tako je za 24 ur dejal, da njegova izjava “ni bila takšna”. Dana naj bi bila “v nekem drugem kontekstu, in sicer v kontekstu nekega hipotetičnega razmišljanja, kaj bi bilo, če ne bi bilo”, če Slovenija ne bi bila v Natu, bi “bila vojaško ogrožena”, govoril pa je še “o vseh drugih posledicah”.

Vendar je javnost grožnjo očitno zelo dobro razumela. Povsem jasno se je pokazala tudi neverodostojnost tega, kako predstavniki slovenske oblasti zagovarjajo vstop v Nato. Ko smo pred meseci opozarjali, da je projekt profesionalizacije vojske (temu je sprva nasprotoval tudi sedanji minister Grizold) prehiter in izjemno nevaren, in trdili, da bo to dodaten “strošek”, ki ga bo Slovenija plačala ob vstopu v Nato, in da gre hkrati za projekt, ki naj bi povečal naklonjenost vstopu v Nato, so predstavniki vlade z ministrom na čelu odgovarjali, da “profesionalizacija nima zveze z Natom, to delamo zaradi nas samih, ne zaradi Nata”. Danes trdijo ravno nasprotno, saj oba, načelnik generalštaba Slovenske vojske in obrambni minister, trdita, da bo brez Nata znova treba uvesti naborniško vojsko - in to celo radikalnejšo različico od tiste, ki je bila za Slovenijo dovolj primerna pred povabilom v zvezo. Če je to, kar danes trdi obrambni minister, res, je prav tako očitno, da ni res vse, kar je bilo v zvezi s profesionalizacijo in zvezo Nato povedano doslej. Zaradi tega se je mogoče upravičeno vprašati, koliko je tistim, ki resnico prikrojijo v skladu s svojimi potrebami, sploh še mogoče verjeti. To dokazuje tudi zadnja ministrova izjava. Če si ogledamo le surove podatke o tem, kako je obvezno služenje vojaškega roka za ženske urejeno v svetu in kakšna je poraba obrambnih sredstev v različnih državah sveta, je mogoče ugotoviti, da je minister slovensko resničnost in resničnost bližnje okolice naše države naslikal v - blago rečeno - veliko premračnih barvah.

Poglejmo dejstva. Kot je bilo v zvezi z obveznim služenjem vojaškega roka doslej že ugotovljeno, vpoklic žensk v vojsko, ta najskrajnejši način služenja vojaškega roka, poznajo le v nekaterih nerazvitih ali drugače zelo ogroženih državah - v Burmi, Beninu, Izraelu in na Kubi. Benin je v ozemeljskih sporih z Nigerijo in s Togom, v med Kitajsko in Indijo stisnjeni Burmi, ki ima prav tako nerešene ozemeljske spore s sosedi, vlada vojaška hunta, ki preganja opozicijo, socialistična Kuba je že desetletja pod ameriškim pritiskom, Izrael pa je že od ustanovitve v stanju nenapovedane vojne s svojimi sosedi in predvsem z lastnim arabskim prebivalstvom. Obvezno služenje vojaškega roka za ženske občasno opazimo še v nekaterih drugih delih sveta, kjer divjajo vojne in spopadi. Predvsem v nekaterih afriških državah, na primer v Eritreji in Etiopiji ter v Sierri Leone. Obvezno vojaško službo za ženske so med vojno uvedli tudi v Sovjetski zvezi, delno v ZDA in Veliki Britaniji, Japonska pa je takšno prakso izvajala ob zasedbi Koreje med drugo svetovno vojno.

Povsem nekaj drugega je seveda prostovoljno opravljanje vojaške službe za ženske. Za večjo vlogo žensk v vojski si prizadevajo številne razvite države. Na Danskem za enakopravnost žensk v vojski skrbi posebna zakonodaja, na Norveškem si prizadevajo, da bi do leta 2005 med častniki in vojaškim osebjem bilo kar sedem odstotkov žensk. Vendar slovenski obrambni minister - žal - ni imel v mislih te vrste vojaške zaposlitve za ženske. Obvezno služenje vojaškega roka za ženske, o katerem je govoril, med razvitimi državami pozna samo Izrael. Tam imajo ženske vojaške oddelke “Cheil Nashim”. Sistem je začel delovati leta 1949. Vsaka samska ženska se mora od ustanovitve Izraela prijaviti za vojaško službo takoj, ko dopolni 18 let. Izvzete so poročene, matere in duhovnice. Vojaški rok traja 24 mesecev, vendar je navadno skrajšan za štiri mesece. Ženske brez otrok morajo v rezervi služiti do 34. leta starosti. Ženska s činom generala je tudi članica generalštaba izraelske vojske.

Je Slovenija vojaško neposredno ogrožena država? Nam grozi zasedba? Geopolitične razmere za takšen sklep seveda ne dajejo nobene podlage. V času, ko se vojaški izdatki v srednji Evropi zmanjšujejo, ko večina evropskih držav odpravlja velike obvezne in uvaja manjše poklicne vojske, ko je celo Avstrija s severne strani Karavank pred časom odpeljala še zadnji dalekometni top, namenjen ustavljanju “invazije z juga”, ima omemba obveznega služenja vojaškega roka za ženske očitno le zastraševalen namen. V državah, ki množično kršijo človekove pravice, v katerih vladajo vojaške hunte in zanje veljajo mednarodni ukrepi, morda res čutijo potrebo po sistemu splošne vojaške obveznosti tudi za ženske. Zato ni povsem jasno, ali vladni predstavniki menijo, da je Slovenija ena takšnih držav, ali so ob zagovarjanju vstopa v Nato res tako zelo prepričani, da “namen posvečuje sredstvo”, da so pripravljeni svet okoli nas naslikati povsem zlagano, le da bi dosegli svoj cilj.

Afriški izdatki?

Podobno velja za mnenje o 3,5 do celo 4 odstotkih bruto družbenega proizvoda (BDP), kolikor bi Slovenija morala nameniti za obrambo, če bi seveda želela doseči stanje “neodvisnega obrambnega sistema”, kot je to opisal dr. Grizold. Podatki o deležu vojaških izdatkov v BDP seveda ne povedo prav veliko. Dežele z večjim družbenim proizvodom lahko primerno raven obrambe zagotavljajo z nižjim odstotkom, porabljenim za obrambo. In nasprotno. Države z zelo nizkimi prihodki, še posebej nerazvite, včasih porabijo precejšnje deleže proračuna za obrambo. Slovenija, ki se je lani ponašala s 4,6-odstotno rastjo BDP, obrambne stroške počasi povečuje z 1,24 odstotka lani na okoli 1,6 odstotka letos. To pomeni, da smo lani za obrambo porabili 222, letos bomo že 267 milijonov dolarjev, vladni dokumenti pa predvidevajo povečanje obrambnih stroškov vse do 2 in celo do 2,3 odstotka BDP. Malo ali veliko? Podatki Military Balancea za nevtralne države kažejo, da Slovenija te odstotke - ne pa absolutnih zneskov porabljenega denarja na vojaka - že presega. Avstrija daje za obrambo 0,8 odstotka, Finska 1,3 odstotka, Irska 0,7 odstotka, Švedska 2,2 in Švica 1,2 odstotka. Seveda to zaradi različne gospodarske moči držav za Avstrijo in Finsko pomeni okoli 40.000 do 50.000 dolarjev na vojaka, za Švedsko in Švico okoli 100.000, za Slovenijo pa (pri 1,2 odstotka BDP za vojsko) nekaj manj kot 25.000 dolarjev na vojaka. Zagovorniki vstopa v Nato zato trdijo, da bi morala imeti Slovenija, da bi dosegla raven nevtralnih držav, najmanj dvakrat višje obrambne stroške. Vendar je ta argument - poleg tega, da se ob njem pozablja, da te države dajejo nekajkrat več tudi za znanost in kulturo - že na podlagi primerjave podatkov neprepričljiv. Pri predvidenem povečanju stroškov za obrambo se bo Slovenija tudi po stroških na vojaka tako rekoč izenačila z manjšimi nevtralnimi oziroma “neuvrščenimi” državami (npr. Finsko), kot imenujejo te države v dokumentih Evropske unije.

Pri tem nič ne dokazuje, da bi bila demokratična, odprta in v Evropsko unijo vključena Slovenija res bolj ogrožena od omenjenih nevtralnih držav. Stockholmski inštitut za raziskovanje miru (SIPRI) na primer ugotavlja, da po obdobju upadanja vojaških stroškov (1987-1998) ti zdaj sicer naraščajo, je pa “edina izjema zahodna Evropa, kjer je to povečevanje zelo majhno”. Hitro povečevanje vojaških izdatkov je opazno v Srednji in Vzhodni Evropi, Oceaniji, Afriki, Južni Aziji in na Bližnjem vzhodu. Opazno je, da veliko denarja za vojsko porabijo prav tiste države, ki dajejo najmanj za šolstvo in zdravstvo. Na primer Etiopija in Eritreja, ki namenita le nekaj odstotkov za socialne izdatke, za vojsko pa 9,4 in 22,9 odstotka proračunov.

Odgovor na vprašanje, katere države porabijo za obrambo okoli 4 odstotke BDP, je zelo jasen. “Države z najvišjimi izdatki za obrambo, merjeno z odstotkom porabe glede na BDP, so na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Države s porabo, večjo od 4 odstotke BDP, so raznovrstna skupina, kamor sodijo države z majhnimi prihodki v Afriki in Evropi, ki so bile še nedavno zapletene v oborožene spopade, pa tudi nekatere bogate bližnjevzhodne države,” ugotavlja SIPRI v svoji najnovejši analizi, ki obravnava vojaške izdatke.

Zmanjševanje obrambnih izdatkov je opaziti tudi v naši najbližji okolici, na primer v Hrvaški, državi, ki bo v EU vstopila za Slovenijo in ki jo zagovorniki vstopa v Nato omenjajo kot največje “potencialno varnostno tveganje” za Slovenijo. Leta 1999 je Hrvaška za obrambo porabila še 3,6 odstotka proračuna oziroma več kot 815 milijonov dolarjev. Nato je sledilo najprej 29-odstotno, lani pa še 13-odstotno zmanjšanje vojaških izdatkov, tako da zdaj za obrambo porabi le še 501,8 milijona dolarjev oziroma le 2 odstotka BDP. Enak razvoj je opazen v drugih republikah nekdanje jugoslovanske federacije. Tipičen primer je Makedonija. Še leta 1998 je za obrambo porabila 2,3, lani pa le še 2 odstotka BDP.