Preizkus zvestobe

Države stare utrujene Evrope, ki nikakor ne morejo razumeti vizionarske politike ZDA, se na vse pretege upirajo sodelovanju v prihajajočem ponavljajočem se Puščavskem viharju. Seveda morda drži ugotovitev prekaljenega diplomata Dimitrija Rupla, ki pravi, da so včasih nasprotja med velikimi silami bistveno manjša, kot se zdi na prvi pogled, da je torej vljudno psovanje zgolj stvar prestiža in notranjepolitičnih želja. Vendar je aktivno nasprotovanje enostranskemu napadu na Irak v Evropi vendarle tolikšno, da bo Bush poskušal vsaj obiti, če že ravno ne bo upošteval zadržanih mnenj manj razboritih držav. A to seveda ne pomeni, da ZDA vseeno ne vsiljujejo navideznega konsenza in da so se njihovi diplomati vdali. Ravno nasprotno, diplomacija pritiska deluje podobno, kot je delovala pri problemih ustanavljanja mednarodnega kazenskega sodišča. Za svojo idejo iščejo podporo v vsaki državi in v vsaki mednarodni instituciji posebej. Tako so ameriški diplomati pred kratkim mnogim državam poslali vljudno pismo, v katerem jih prosijo za pomoč v vojni proti Iraku. Pravzaprav ni šlo za pismo, ampak za t. i. non-paper, neuradni dokument, ki ima v diplomacij poizvedovalno in ne zavezujočo vlogo. No, seveda pa je v praksi "poizvedovalna prošnja" najmočnejše države na svetu skoraj zavezujoča. Zelo težko je namreč verjeti, da bi kakšna majhna država vljudnemu poizvedovanju ameriške velesile poslala ignorantski ne. Takšen ameriški non-paper je torej kljub svoji uradni ničvrednosti pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Še posebno takrat, ko vsebuje tako "usodne" besede, kot so Irak, vojna in pomoč. In seveda tudi takrat, kadar se pojavi večkrat in kadar je prva različica skromnejša in milejša kot druga.

Sloveniji so Američani doslej poslali (najmanj) dva non-paperja in lahko se zgodi, da bo kmalu prišel še kakšen. Non-paperja sta si med seboj podobna, oba neuradno poizvedovalna dokumenta namigujeta Sloveniji, da bi bilo dobro aktivneje sodelovati v bližajočem se vojaškem spopadu v Zalivu. Johnny Young je prvega v Mladiko poslal že sredi novembra, torej že pred vrhunskim zasedanjem v Pragi. Slovenska politika je o tej prošnji molčala dobra dva meseca. Prejšnji teden, po redni vladni seji, na kateri je naš ministrski zbor govoril o "možnih oblikah sodelovanja v naporih mednarodne skupnosti", pa je Dimitrij Rupel priznal njegov obstoj in nanj tudi načelno odgovoril. Slovenija naj bi bila pripravljena omogočiti prelete letal in prehod vojakov čez svoje ozemlje, izmenjavali naj bi si tudi obveščevalne podatke, v osrednje poveljstvo Nata pa naj bi poslali častnika za zvezo. Naše sodelovanje naj bi bilo torej majhno, a dovolj veliko, da bi podprli prizadevanja mednarodne skupnosti. Vendar je Johnny Young pozvonil še enkrat. Ministrstvo za zunanje zadeve je samo en dan po načelni odločitvi slovenske vlade dobilo še en "non-paper", ki je bil tokrat bolj konkreten. Američani so Slovence prosili, naj pomagajo tudi z medicinskim osebjem, z računalniškimi strokovnjaki, prevajalci in izvedenci za radiološko, kemično in biološko orožje in obrambo. Če so prvič Američani želeli zgolj podatke in nekaj zračnega prostora, pa tokrat želijo tudi ljudi. Slovenska vlada na novo prošnjo še ni odgovorila, za vsako konkretnejšo obliko sodelovanja pa naj bi povprašali državni zbor. Neuradna pisma ameriške vlade pa seveda niso obupane prošnje oslabljenega vojaškega stroja, ki se podaja v neenakovredni boj s premočnim sovragom. Njihov pomen je večplasten. Najprej so poskus oblikovanja čimvečje mednarodne koalicije, pestra zbirka držav bi ameriškemu posegu v Irak dodala tudi večjo legitimnost. In potem so, kar je seveda pomembno za Slovenijo, prvi pravi političen preizkus sveže povabljenke v Nato.

Novi in stari Nato

Seveda pa se zgodba prijateljskega poizvedovanja ne dogaja samo pri nas. Podobni non-paperji so zaokrožili po vladnih palačah večine evropskih držav. In odgovori nanje so bili pričakovani. Razmerja v Evropi so znana, Američane najbolj podpira zvesta osmerica držav, ki se je v četrtek podpisala pod posebno pismo podpore. Poleg Britanije so v njej tudi Španija, Italija, Portugalska, Danska, Madžarska, Poljska in Češka. Še najbolj zanimive so zadnje tri, nekdanje pripadnice Varšavskega pakta, ki so bile pod varnostni objem modrega Nata vključene v prvi madridski širitvi. Poljaki so v zadnjih letih postali priljubljeni vzhodni zavezniki Georgea Busha. Odhajajoči generalni sekretar Nata George Robertson je povedal, da je poljski predsednik Aleksander Kwašniewski "idealni kandidat" za njegovega naslednika, Poljska pa je za Busha kar "najboljši prijatelj, ki ga imamo v Evropi". Tako seveda ni čudno, da so Poljaki Američanom obljubili skorajda brezpogojno pomoč, ki ne bo nujno vezana na mandat Združenih narodov. Podobno navdušeni so Čehi, ki naj bi v Irak poslali svoje RKB-enote, nekaj čeških vojakov pa je že sedaj nameščenih v Kuvajtu. Po izračunih češke vlade naj bi vojna v Iraku stala "piškavih" 26,5 milijona dolarjev. Pomoč Madžarske pa je malo drugačna, v svojem vojaškem oporišču Taszar bo njihova vojska skupaj z dobrodušno pomočjo ameriških strokovnjakov izurila kakšnih 3000 pripadnikov iraške opozicije. Najmlajše članice Nata torej dobro razumejo stisko Američanov.

Za Slovenijo pa so bolj kot pričakovana proameriška drža novih vzhodnih članic Nata zanimivi načrti praških povabljenk. Bolgarija o vprašanju Iraka nima velikih zadržkov, njihovi politiki vojno v Iraku razumejo kot preizkus za polnovredno članstvo v Natu, z Američani se pogovarjajo o uporabi njihovih črnomorskih letališč, pripravljeni pa so tudi sprejeti množico beguncev. Kljub temu da verjetno Bolgari v Zaliv ne bodo poslali svojih brigad, pa je odločitev bolgarske vlade za Američane gotovo ključnega pomena. Bolgarija namreč zaseda sedež ene izmed nestalnih članic Varnostnega sveta. Proameriški pa niso le Bolgari, enako navdušeni so tudi Romuni in Slovaki. V Bratislavo so tako Američani že poslali uradno prošnjo o podpori, slovaška vlada pa jim je obljubila enote prostovoljcev, izurjene za ravnanje s kemičnim orožjem. Tudi baltskim državam, h katerim je takoj po Pragi odbrzel Bush, vprašanje napada na Irak ne dela velikih problemov, spomin na totalitarizem in na objem neusmiljene Rusije naj bi bil po besedah estonskega predsednika še zmeraj dovolj živ, da razumejo skrb ameriškega predsednika.

In osamljena Slovenija? Ministrstvo za zunanje zadeve je priznalo, "da je ameriška vlada slovensko stran zaprosila, naj razmisli o sodelovanju pri zagotavljanju spoštovanja resolucij VS s strani Iraka, če ta v sodelovanju z inšpektorji OZN ne bi izpolnil zahtev VS OZN". Priznalo je tudi, da je ameriška vlada svojo prošnjo 24. januarja dopolnila in da je bila tokrat bolj konkretna. Pravih odgovorov pa seveda še ni. Ministrstvo se sklicuje na sklepe zasedanja Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose EU in v celoti podpira prizadevanje OZN, da Irak uresniči obveznosti iz različnih resolucij. Kaj bo konkretno storilo z ameriškima prošnjama, pa še ni jasno. Vendar odločitev slovenskih politikov ne bo neodvisna. "Slovenija spremlja oblike sodelovanja in pomoči tudi drugih držav in se o teh vprašanjih posvetuje z vsemi evropskimi državami, tako članicami EU, NATO kot tudi s kandidatkami". Kljub zadržani previdnosti pa končne odločitve ni tako težko napovedati. Če se bodo evropske država poenotile, bo Slovenija sledila njihovemu zgledu, če dogovora ne bo, pa je zelo malo možnosti, da se bodo slovenski politiki pridružili kakšni Franciji ali Nemčiji. Johnny Young je namreč zelo trd pogajalec, ki našim politikom gotovo ni pozabil omeniti, da so bile ZDA nad odgovori ostalih praških povabljenk zelo navdušene. In da podobno pričakujejo tudi od sedme kandidatke za Nato. Njegov predsednik je bil v govoru v kongresu neposreden. Ko je govoril o vojnih načrtih, je dodal tudi stavek o prijateljskih državah. "Vabimo jih, naj se nam pridružijo, in veliko se jih odziva." Tako se bo po vsej verjetnosti zgodilo, da bo Slovenija aktivno sodelovala v nekakšni mednarodni koaliciji in da Američani v Mladiko niso poslali "non" ampak "yes paper".