Med svetovno elito

Seznam 3211 udeležencev letošnjega Svetovnega gospodarskega foruma v švicarskem letovišču Davos se bere kot Who's who v svetu. Med gosti iz več kot sto držav je bilo kar 24 voditeljev držav, 82 ministrov, 67 vodij mednarodnih organizacij, 74 vodij nevladnih organizacij, 177 akademikov, 1300 poslovnežev in 282 medijskih šefov. Na srečanje je mogoče priti le z osebnim povabilom organizatorjev, ti pa se, če gre za manjša podjetja ali manj vplivne državnike, zanj odločijo šele na podlagi priporočil.

Čeprav je srečanje pripravljeno s švicarsko pregovorno doslednostjo in natančnostjo, je še vedno mogoče najti pomanjkljivosti. Vstop novinarjev, ki bi vse dogodke spremljali v živo in o njih poročali javnosti, ni mogoč. V javnost torej pridejo le povzetki govorov, pripravljeni v tiskovni službi foruma. Prav zaradi tega so nastali zapleti z Drnovškovo izjavo o vplivu vojne z Irakom na izid slovenskega referenduma o Natu. V povzetku tiskovne službe foruma so bile zapisane tele Drnovškove besede: "... da bo za marec predvideni referendum o vstopu Slovenije v zvezo Nato težko uspel, če bo izpeljana enostranska ameriška akcija proti Iraku brez odobritve ZN." Šlo je za precej presenetljivo izjavo, saj najvišji slovenski politiki takšnih povezav doslej vsaj javno niso omenjali. V predsednikovem kabinetu so ugotovili, da je prišlo do poenostavljanja, organizatorji foruma pa so se jim za napačen in zavajajoč povzetek opravičili. Toda ali je bilo opravičilo Švicarjev v resnici potrebno? Popoln prepis izjave pokaže, da ne. Drnovšek je v resnici menil, da enostranski napad ZDA na Irak slovenski vladi zagotovo ne bi pomagal dobiti referenduma o Natu. Legitimno vprašanje, ki se pri tem postavlja, je, zakaj je bil potreben tak halo, ko pa je jasno, da je vsebinski poudarek izjave enak. Morda zato, da bi se o tej izjavi čim več govorilo?

Letošnja slovenska delegacija je bila menda manjša kot prejšnja leta. Predsednika republike dr. Janeza Drnovška, ki je bil na forumu že trinajstič, je spremljalo osebje iz njegovega urada. Poleg šefinje kabineta Valentine Flander so bili tam še šefinja protokola Anja Bajcer ter svetovalca za zunanjo politiko Melita Gabrič in Andrej Benedejčič. Vsi štirje so za Drnovška delali že, ko je bil premier, sledili pa so mu tudi v urad predsednika na Erjavčevo. V delegaciji ni bilo finančnega ministra dr. Dušana Mramorja, čeprav je bilo to še pred leti povsem običajno in sta Davos od blizu videla oba njegova predhodnika Mitja Gaspari in Tone Rop.

Raj za lobiranje

Davos je sicer majhno mesto z veliko dobrimi hoteli. A ker so ti v času foruma popolnoma zasedeni (v najboljših hotelih je treba sobo rezervirati že najmanj pol leta pred začetkom foruma), morajo nekateri udeleženci spati tudi trideset ali štirideset kilometrov iz mesta. Drnovškova ekipa je bila nastanjena v središču mesta, in sicer v Schweitzerhof hotelu s štirimi zvezdicami. Sodeč po podatkih, ki jih hotel objavlja na svoji spletni strani, so cene prenočitev od 34.000 do 42.000 tolarjev na osebo. To pomeni, da je petčlanska delegacija za štiri prenočitve verjetno plačala od 700.000 do 850.000 tolarjev. K temu je seveda treba prišteti še stroške za hrano in prevoz. Vse to bo po besedah Flandrove kril predsednikov urad. Drnovšek je prihranil le pri udeležbi na forumskih prireditvah, saj politikom ne računajo kotizacije.

Zato pa morajo kotizacijo plačati poslovneži. Polna cena znaša 20.000 švicarskih frankov, s popustom za člane foruma pa 14.000 švicarskih frankov. Letos je v Davos odšlo pet slovenskih gospodarstvenikov. Organizatorji foruma so Drnovška prosili, naj izbere tri vodilne menedžerje. Pri tem je bilo sprva mišljeno, da se bodo izbranci udeležili regionalnega foruma držav jugovzhodne Evrope, ki bo maja letos v Ženevi, a so se švicarski organizatorji v zadnjem trenutku očitno premislili in jim razposlali kar vabila za Davos, in to samo štirinajst dni pred začetkom foruma. Med Drnovškovimi izbranci so bili Igor Bavčar iz Istrabenza, dr. Roman Glaser iz Perutnine Ptuj in Metod Dragonja iz Leka. Ker pa sta Bavčar in Glaser zaradi drugih obveznosti udeležbo odpovedala, je Drnovšek namesto njiju povabil Tatjano Fink iz Trima Trebnje in Janeza Šrabca iz podjetja Riko. Dragonje pa v Davos ni bilo zaradi zdravstvenih razlogov. Šrabec, ki se je srečanja udeležil prvič, ni veliko pričakoval, a je bil kljub temu zadovoljen: "Ker sem pragmatik, nisem šel iskat odgovorov na vprašanje globalizacije niti nisem pričakoval, da bom sklenil nove posle. Se pa vsekakor splača iti. Ker največ delamo z Rusijo, sem se prijavil na njihovo večerjo. Prišlo je približno 120 ljudi, za mojo mizo pa so sedeli tudi direktor druge največje banke v Rusiji, ruski minister za gospodarstvo in Soros."

Poleg treh podjetnikov, ki jih je izbral Drnovšek, so v Davos odšli že stalni gostje foruma Cvetka Selšek iz SKB banke, Miloš Kovačič iz novomeške Krke in Janez Lotrič iz Petrola. Kovačič ima najdaljši "davoški" staž, saj se foruma udeležuje že več kot 25 let. Ko je v Krki opravljal še funkcijo komercialnega direktorja, ga je tja prvič povabil takratni finančni minister Janko Smole, sicer prvi Slovenec, ki se je udeležil foruma. "V tistih časih je bil namen srečanja skoraj izključno gospodarski, politikov tako rekoč ni bilo. Jugoslovanski politiki pa tja sploh niso hodili. Sam sem šel zaradi iskanja licenčnih partnerjev," pravi Kovačič. V osemdesetih letih so v Davos začeli hoditi še drugi Slovenci. Na primer pokojni poslovnež Peter Rigl; tja je začel hoditi že, ko je delal za Smelt, hodil pa je tudi pozneje, ko je trgoval s strateškimi surovinami. Prav Rigl je bil tisti, ki naj bi dostop do foruma po osamosvojitvi omogočil Drnovšku. V Davos je že v osemdesetih letih redno hodil tudi pokojni direktor Petrola Franc Premk. Kovačič se spominja, da se je v tistih časih veliko lobiralo zaradi nafte. Plačala naj bi se deloma z denarjem, deloma pa so jo kompenzirali z zdravili. V devetdesetih letih se je nekaj srečanj udeležil nekdanji direktor Metalne Marjan Anžur, kot predstavnik Pharosa pa je bil tam tudi dr. Miran Mejak, sedanji vodja slovenske delegacije za sukcesijo. Sicer pa Kovačič pravi, da gre sam v Davos predvsem zato, ker se tam zbere farmacevtska smetana. "Letos sem se sestal z novim predsednikom izraelske farmacevtske družbe Teva, ki je trenutno prva proizvajalka generičnih zdravil na svetu." V Davosu je ostal le dan in pol, pri čemer skromno odmerjenega časa ni preživel na seminarjih in okroglih mizah, pač pa na popoldanskih happy hours, neformalnih srečanjih vodilnih menedžerjev v hotelih. "Greš tja, kaj popiješ, izmenjaš vizitke, poveš karakteristike svoje firme, greš k naslednjemu ... Če hočeš srečati veliko ljudi, ni časa za kosila ali večerje. Vse se opravi stoje. Bistvo Davosa ni v političnih debatah. Te so le krinka za navezovanje poslovnih stikov, za lobiranje. Danes so za dober biznis nujne osebne zveze. Če hočem dobiti registracijo za odprtje nove Krkine tovarne v Moskvi, moram imeti dobre zveze z ruskimi politiki." Očitki, češ da gredo politiki ali gospodarstveniki v švicarsko letovišče predvsem na počitnice, se mu zdijo neupravičeni. "Celo upokojeni predsedniki velikih korporacij, ki delijo vizitke z napisom senior vice president, v Davos ne gredo le počivat, ampak nabirat kontakte, da jih potem posredujejo svojim matičnim hišam."

Lotrič je kot predsednik Petrolove uprave in predstavnik društva Pharos v Davosu nasledil Premka in je bil letos tam že petič. Sestal se je z nekaterimi sedanjimi in možnimi prihodnjimi poslovnimi partnerji, sodeloval pa je tudi v razpravi o razmerah na naftnih trgih, ki so se je med drugim udeležili generalni sekretar Opeca, predsednik uprave največje naftne družbe iz Savdske Arabije SaudiAramco in glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada. "Davos je odlična priložnost za srečanja s svetovnimi naftarji in oblikovanje pričakovanj o prihodnjih gibanjih na svetovnih naftnih trgih," pravi Lotrič. Še daljši staž ima Selškova iz SKB, saj je v Davos prvič šla že leta 1988, takrat še kot predstavnica delovne skupnosti Alpe Jadran. Redno pa hodi od leta 1992 in je članica foruma, to pomeni, da plačuje letno članarino. Vsako leto spremlja razprave o bančništvu, opravi pa tudi več zasebnih pomenkov. Tako je letos na primer govorila s predsednikom srbske vlade in njegovimi štirimi ministri. Takšna srečanja so organizatorji foruma zelo poenostavili z uvedbo medmrežne komunikacije. Vsak udeleženec foruma ob prihodu dobi dlančnik z elektronskimi naslovi vseh drugih udeležencev. Če se s kom želiš sestati, mu preprosto pošlješ elektronsko sporočilo in se dogovoriš za uro in kraj. Kljub temu opaža, da srečanje izgublja svoj nekdanji šarm: "Včasih si imel res dostop do vsakega udeleženca. Danes pa je to nekoliko težje."

Zvezde v nevarnosti

Zaradi Iraka je bil letos v središču pozornosti ameriški državni sekretar Colin Powell. V senci njegovega govora o možnem ameriškem napadu na Irak brez podpore Varnostnega sveta ZN so ostali celo tako ugledni udeleženci kot na primer generalni sekretar EU Javier Solana, predsednik evropskega parlamenta Patrick Cox, generalni sekretar Nata Lord Robertson, generalni sekretar Opeca Alvaro Silva-Calderon, generalni sekretar organizacije OECD Donald J. Johanston, generalni direktor organizacije WHO Gro Harlem Brundtland, prva namestnica direktorja Mednarodnega denarnega sklada (IMF) Anne Krueger, ameriški pravosodni minister John Ashcroft, nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, nekdanji poveljnik sil zveze Nato v Evropi general Wesley Clark, izvršna direktorica Sklada ZN za pomoč otrokom (Unicef) Carol Bellamy ali generalni sekretar Interpola Ronald K. Noble. V senci politične krize se je reševalo tudi vprašanje gospodarske stagnacije. Med udeleženci so bili, tako kot vsako leto, šefi nekaterih največjih svetovnih korporacij, na primer Bill Gates iz Microsofta, Daniel Vasella iz Novartisa, Henry A. McKinnell iz Pfizerja, Heinrich von Pierer iz Siemensa, Nobuyuki Idei iz Sonyja, Peter Brabeck-Letmathe iz Nestleja, Philip Watts iz nafte družbe Shell in milijarder Michael S. Dell iz računalniške multinacionalke Dell Computers. Sicer pa so bili med povabljenci foruma tudi verski voditelji, na primer nekdanji canterburyjski nadškof lord Carey of Clifton in predsednik vatikanskega sveta za medverski dialog Michael L. Fitzgerald, številni predstavniki akademske sfere, na primer direktor Aleksandrijske knjižnice v Egiptu Ismail Serageldin, dekanica London Business School Laura Tyson, dekan šole za vladne študije na univerzi Harvard Joseph Nye, direktor centra za študij globalizacije na univerzi Yale Ernest Zedilla in nekdanja visoka komisarka UNHCR Sadako Ogata. Manjkali niso niti umetniki, na primer senegalski glasbenik Youssou N'Dour, britanski producent Davin Puttnam ter ameriška igralca Julia Ormond in Ron Silver, in seveda so bili tam predstavniki največjih medijskih hiš od evropskega Wall Street Journala, BBC-ja, Reutersa, Business Weeka, CNBC-ja, Newsweeka do Washington Posta.

Čeprav je letošnje srečanje potekalo pod geslom Gradimo zaupanje, svetovna finančna in politična smetana ni kazala veliko zaupanja. Ravno nasprotno. Švicarji naj bi bili za celotno varnostno operacijo namenili približno 4000 dolarjev na udeleženca, to skupaj znaša skoraj deset milijonov dolarjev. Medtem ko so se udeleženci srečanja pogovarjali o zagotavljanju miru in socialni blaginji, je bilo mondeno smučarsko središče kot taborišče. Policija in druge varnostne službe so postavile bodečo žico in nadzorne točke na vsakem koraku. Zaprt je bil okoliški zračni prostor, v bližnje doline so namestili radarje za nadzor zračnega prostora, mesto pa so vsak dan preletavala lovska letala. Do glavnega kongresnega centra je bilo mogoče priti le peš. Goste, ki so se pripeljali z avtomobilom, so ustavljali takoj po vstopu v mesto in jih pošiljali nazaj, če niso imeli dokazila, da so na srečanje povabljeni. Letošnji varnostni ukrepi so bili po mnenju dolgoletnih udeležencev najhujši doslej. Deloma tudi zato, ker je bilo napovedano, da bo v Davosu demonstriralo več kot 6000 protiglobalistov in mirovnikov. Švicarske oblasti so demonstracije proti forumu sicer dovolile, a da bi se izognile morebitnim izgredom, je policija zaprla poti v mesto. Protestnikom, ki se jim je do mesta vendarle uspelo prebiti, je policija dovolila le demonstriranje na vnaprej določenih poteh. Glavnina protestnikov je tako ostala v kraju Landquart, kakšnih štirideset kilometrov vzhodno od Davosa. Zaustavljeni protestniki so v policiste metali snežne kepe in poskusili zažgati ameriško zastavo, tiste, ki so skušali blokirati železniško progo do Davosa, pa je policija napadla z vodnimi topovi, solzivcem in gumijastimi naboji.