Direktna demokracija

Novica, da bomo imeli referendum o vstopu v Nato, je iz krogov političnega vrha prvič prifrčala 6. januarja. Tedaj je vladajoča koalicija gojila idejo, da bi referendum sklicali nemudoma. Glasovali bi že 9. februarja. Januarska referendumska navdušenost je bila najbrž posledica dejstva, da je decembrska anketa javnega mnenja ugotovila največjo podporo Natu v zadnjih dveh letih. Obstajal je še en razlog za naglico. Iz dostopnih podatkov je bilo na začetku januarja mogoče sklepati, da 9. februarja še ne bo ameriškega napada na Irak. Če bi bil referendum sklican v času, ko bi prva violina zavezništva, Amerika, bombardirala Bagdad, bi to dejstvo nedvomno vplivalo na razpoloženje javnosti.

Ideja, da bi imeli referendum že 9. februarja, pa je padla v vodo, ker vladajoča koalicija in opozicija nista našli skupnega jezika. V štirih tednih, ki so sledili, je vladajoča koalicija pridelala množico odmevnih izjav, ki so ideji, da je treba v Nato, prej škodile kot koristile. Ker je vlada sprejela sklep, da bo za predreferendumsko kampanjo namenila 128 milijonov SIT, bo na voljo precej denarja za proizvodnjo novih domislic. Le mimogrede: Natopis je po uradnih podatkih stal dobrih 16 milijonov. V štirih dodatnih tednih, med katerimi naj bi natančneje določili pogoje izvedbe referenduma o Natu, konsenz med vladajočo koalicijo in opozicijo ni bil dosežen. Vsi se sicer strinjajo, da je Nato prava izbira, soglasja o tem, kako glasovati, pa ni.

Kakšen referendum?

23. marca bo demokracija spet direktna, o tem ni dvoma. Volja ljudstva bo šla direktno v Uradni list. Brez parlamentarnega posrednika. Ljudstvo bo glasovalo, ali se strinja z vstopom v EU in Nato. Odločitev bo pomembna, zato je razpis referenduma primeren. Način, kako bo volja ljudstva potovala od volilnih kabin do Uradnega lista, pa bo nenavaden. Referendumski rezultat, kakršen bo natisnjen v Uradnem listu, formalno ne bo imel zakonodajnega statusa. Številke, ki bodo natisnjene v Uradnem listu, bodo le rezultat poizvedovanja. Slovenski Uradni list bo zaradi tega dejstva unikatna publikacija. V uradnih listih širnega sveta so objavljeni ukazi, dekreti, odloki, uredbe, pravilniki poročila in drugi akti, katerih skupni imenovalec je, da so obvezni. Pojem poizvedovanje pa nima v sebi nič, kar bi kazalo na zavezujoč status tega poizvedovanja. V štirih tednih politični eliti ni uspelo odgovoriti na vprašanje, kako izvesti referendum, ki ne bo imel slabšalnega, zgolj poizvedovalnega prizvoka.

A ob tem niti ne gre za to, da bi politična elita zapravila štiri tedne. Dejstvo, da slovenska referendumska zakonodaja povzroča težave, je znano vsaj šest let. Leta 1996 se je namreč dogodil referendum o volilnih sistemih, ob ugotavljanju referendumskih rezultatov pa se je pripetila zmešnjava. Najhujša stvar, ki se lahko zgodi demokraciji, je zmešnjava ob ugotavljanju ljudske volje. Demokracija namreč temelji na verovanju, da so rezultati volitev in rezultati referendumov resničen odraz volje ljudstva. To skorajda religiozno verovanje je sestavni del demokracije. Če tega verovanja ni, je problem.

In pri nas? Skoraj vsi referendumi, ki smo jih imeli, so bili zaradi zastavljenega vprašanja nekoliko obskurni. Ste za to, da zgradimo termoelektrarno? Ste za to, da reorganiziramo železnice? Ste za to, da tistim, ki so pristali na nakup dragega telefonskega priključka, zdaj, po dveh desetletjih, ceno vendarle znižamo? Kakšen volilni sistem si želite? A, B ali C? Se strinjate, da bi smele biti tudi samske ženske oplojene z biomedicinsko pomočjo? To še ni vse. V prihodnosti nas morda čaka referendum o tem, ali naj bodo trgovine v nedeljo zaprte. Morda nas čaka tudi referendum o vprašanju, kakšne ugodnosti naj uživa predsednik republike po odhodu iz predsedniške pisarne. Ali sme imeti šoferja?

Zaradi obskurnosti vprašanj je bila udeležba na referendumih nizka. Na nobenem referendumu se še ni zgodilo, da bi na volišče prišlo več kot štirideset odstotkov volilnih upravičencev. Nekatere države, ki prakticirajo neposredno demokracijo, poznajo določilo, da se mora referenduma, če naj bodo rezultati zavezujoči, udeležiti vsaj pol volilnih upravičencev. Ponekod velja ureditev, da mora za predlog, če naj bo ta potrjen, glasovati večina glasujočih in hkrati vsaj četrtina celotnega volilnega telesa. Obstajajo pa tudi države, v katerih zadošča, če se referenduma udeleži zgolj peščica udeležencev. Če bi Slovenija poznala določilo, da se mora referenduma udeležiti vsaj polovica volilnega telesa, bi bili rezultati vseh naših referendumov neveljavni. Če pa bi veljalo, da je predlog sprejet, če zanj glasuje večina glasujočih in hkrati vsaj četrtina volilnega telesa, bi bil v bogati referendumski zgodovini relevanten le rezultat referenduma o samskih ženskah in oploditvi z biomedicinsko pomočjo.

Ob tem se velja vprašati, od kje domislica, da bi veljalo o vseh mogočih rečeh glasovati na referendumu. V parlamentarnih demokracijah naj bi odločitve vendarle sprejemal parlament. Od kod nezaupanje v razsodnost parlamenta? Ko je obstajal samoupravni socializem, so naši klasiki marksizma radi govorili o odmiranju države. Država kot aparat v rokah vladajočega razreda naj bi postopoma opuščala nekatere naloge, hkrati z uspešnim cvetenjem družbene zavesti pa bi demokracija postajala vedno bolj neposredna. Samoupravni socializem se je zato domislil, da nekaterim davkom ne bi več rekli davki, pač pa bi jih imenovali samoprispevki. Nekaterih davkov ne bi več določal parlament, pač pa bi si jih z neposredno demokracijo, na referendumu, določili državljani sami. Neposredna referendumska demokracija, ki se jo gremo danes, je nenavaden relikt rahlo pozabljene marksistične teze, da država pač odmira in da je treba inštalirati mehanizme odločanja, ki bodo nadomestili odmirajočo državo. Referendumsko pretiravanje je ostanek fobije pred parlamentarizmom, za katero so bolehali teoretiki samoupravljanja.

Kako torej rešiti zadrego? Vodja opozicije Janez Janša je po eni strani opozarjal, da ni primerno, če je referendum o nedeljskem poslovanju trgovin formalno zavezujoč, referendum o vstopu v Nato in EU pa zgolj posvetovalen. Rešitve drugih problemov pa nista ponudili niti koalicija niti opozicija. Kako naj, denimo, verujemo, da je referendumski rezultat res odraz volje ljudstva, če pa se je referenduma (kot v primeru TET 3) udeležilo le 27 odstotkov volilnih upravičencev. Zakaj bi bila odločitev dobre četrtine volilnega telesa bolj kvalificirana od parlamentarne odločitve, če vemo, da je bil parlament izvoljen na volitvah, ki se jih je udeležilo 70 odstotkov volilnih upravičencev? Ideje, da bi morali določiti minimalni prag volilne udeležbe, v dosedanji debati nismo opazili. Namesto takšnega posega, ki bi okrepil zaupanje v verodostojnost referendumskega rezultata, je opozicija v obtok spravila predlog, ki lahko zaupanje v verodostojnost rezultata še omaje.

Za kaj gre? Veljavna ustava govori o tem, da je predlog na referendumu sprejet, če zanj glasuje večina volivcev, ki so glasovali. Opozicija pa predlaga, da bi ta del ustave spremenili. Opozicija vidi problem v neveljavnih glasovih. Denimo, da se referenduma udeleži natanko milijon ljudi. Po sedanji ustavni ureditvi mora ob milijonski udeležbi za predlog, če naj bo ta sprejet, glasovati vsaj 500.001 volivec. Vsota onih, ki so proti, ter neveljavnih glasovnic mora biti manjša od števila tistih, ki so za.

In kaj predlaga opozicija? Pri štetju naj bi upoštevali samo veljavne glasovnice. Tistih, ki so neveljavne, pa pri ugotavljanju rezultata ne bi upoštevali. Ponovimo vajo o milijonu oddanih referendumskih glasovnic. Denimo, da je 30.000 glasovnic neveljavnih, 490.000 jih glasuje "za", 480.000 pa "proti". Ob veljavnem ustavnem redu bi tak referendumski rezultat pomenil, da je bila pobuda na referendumu zavrnjena, ker je "za" glasovalo manj kot pol udeležencev referenduma. Po drugi strani ne moremo trditi, da je zmagala opcija "proti", ker je opcija "proti zbrala manj glasov kot opcija "za". Če bi obveljal predlog opozicije, bi ob milijonski udeležbi rezultat 490.000 : 480.000 pomenil referendumsko potrditev nekega predloga.

Pa je bojazen, da bi število neveljavnih glasov lahko vplivalo na rezultat referenduma, realna? Leta 1996 je bil na referendumu o volilnih sistemih dosežen rekord, saj je bilo skoraj deset odstotkov glasovnic neveljavnih. Na referendumih o TET 3 in železnicah sta bila neveljavna dva odstotka glasovnic, na referendumu o telefoniji in oploditvi z biomedicinsko pomočjo pa je bil neveljaven en odstotek glasovnic. Na zadnjih predsedniških volitvah pa je bila neveljaven odstotke in pol glasovnic. Predvidevamo lahko, da bo na referendumih o Natu in EU dober odstotek glasovnic neveljaven. Lahko ta odstotek na kaj vpliva? Lahko. Na letošnjem železničarskem referendumu smo bili relativno blizu hipotetične možnosti, ko bi na referendumski rezultat lahko vplival način obračunavanja neveljavnih glasov. Opcija, ki jo je zagovarjala vlada, je namreč dobila 50,84 % glasov. Ankete javnega mnenja, ki govorijo o Natu, sicer sporočajo, da je zagovornikov vstopa več od skeptikov. Zaradi ponavljajočih se nerodnosti politične elite in časovnega konteksta pa izid referenduma ni gotov. Ideja, da bi spremenili način obračunavanja neveljavnih glasov, ne more okrepiti verovanja v referendumski sistem. Gre prej za nerodno iskanje zadnjih skritih rezerv. V resnici politična elita skrite rezerve išče na napačnem koncu.

In kje so skrite rezerve? Če bi bili govorniki s slovenskega političnega vrha nekoliko manj zgovorni, bi imela ideja, da je treba v Nato, več možnosti. Tako pa zaletavim izjavam sledijo nerodni demantiji. Ko je ob koncu prejšnjega leta opozicijski voditelj Janša izjavil, da bomo z vstopom v Nato bolj varni, ker bosta Drnovšek in Kučan pod Bushevo in Rumsfeldovo komando, se je iz zadrege izmotaval s pojasnilom, da je bila izjava mišljena kot nekakšna karikatura. Ko se je predsednik republike dr. Drnovšek udeležil zborovanja v Davosu, je nekaj misli namenil tudi referendumu, ki je pred nami. Tiskovni urad Svetovnega gospodarskega foruma je izvajanje predsednika republike povzel v eno logično in jedrnato misel: če se bo začela vojna proti Iraku, bo imela slovenska oblast na referendumu o Natu velik problem z volilnim telesom. Ne! Ni res! Predsednik tega ni rekel! Bil je narobe citiran. Tiskovni urad Svetovnega gospodarskega foruma je povzetek umaknil, predsednikov urad pa je na spletno stran postavil original. Ki, mimogrede, ni dramatično drugačen od povzetka.

Pred dobrim tednom se je na nerazumevanje konteksta skliceval obrambni minister dr. Grizold. V pogovoru z novinarko agencije Reuters je namreč dejal, da bi, če Slovenija ne bi šla v Nato, morali razmišljati o čisto novem obrambnem konceptu, morda celo o tem, da bi tudi dekletom predpisali služenje vojaškega roka. Ko je javno mnenje zaropotalo, naj se obrambni minister ne heca z idejo, da bi v armijo pošiljal tudi dekleta, je pojasnil, da je bila njegova izjava "razumljena izven konteksta". V resnici je pogovor med obrambnim ministrom in novinarko globalne agencije trajal skoraj 40 minut in med pogovorom je bilo dovolj časa, da sta sogovornika razčistila tudi kontekst. Obrambni minister je v resnici motovilil, da bodo v primeru, ko bi volilno telo glasovalo proti vstopu v Nato, razmišljali o rekrutaciji žensk. In motovilil je, da bi morali obrambnemu proračunu, če se ne bi želeli vpisati v zavezništvo, nameniti med 3.5 do 4 odstotke BDP-ja. Za tisti "izven konteksta razumljeni" del, ki je govoril o vpoklicu deklet, se je obrambni minister opravičil. Za del, v katerem je žugal z vratolomnim povečevanjem obrambnega proračuna, pa se ni opravičil.