Podarjamo milijarde

"Dokumentov ni več, časa za raziskovanje ni, nazadnje pa še ne bi bilo nobenega haska," direktor Holdinga Ljubljana Marjan Rekar odgovarja na vprašanje, kaj je novemu vodstvu komunalne hobotnice uspelo odkriti o nečednih poslih predhodnikov. Glede na vsesplošno neučinkovitost pri zatiranju gospodarskega kriminala ima najbrž prav. Pred pomladanskim spopadom za dobavo premoga toplarni - ta je bila pred leti kronski posel klana legendarnega Marjana Vidmarja in se danes s SIB banko razvija v največji škandal vladavine Vike Potočnik - pa se, vsaj za zgodovino, še enkrat spomnimo nekaterih skrivnosti Holdinga Ljubljana.

Zgodba se začne leta 1993, ko so dobavitelj Tehnoimpex International (zdaj Impakta), kupec JP Energetika in uporabnik Termoelektrarna-toplarna Ljubljana podpisali pogodbo o dobavi indonezijskega premoga. Ni povsem jasno, kdo je pripravil genialni načrt, bolj znano je, da sta ga pri mestu, Energetiki in holdingu uspešno udejanjila Marjan Vidmar in Dimitrij Kovačič s podporo najožjega vodstva, sestavljenega iz žlahte in prijateljev. Takratnemu vodstvu Impakte res ne gre zameriti, da je Ljubljani dostavilo premog, ki je bil sicer bistveno cenejši (in čistejši) od domačega, kakršnega je toplarna pod vodstvom Janeza Debeljaka kurila pred tem, pa vendarle tudi bistveno dražji, kot bi lahko bil. Povsem druga pesem je Energetika (takrat jo je vodil Alojz Kalan in kasneje Peter Stavanja), saj bi tam - če bi se pozanimali o razmerah na svetovnem trgu - to seveda morali vedeti in verjetno tudi so vedeli.

Matematika je bila preprosta. Domači premog je prej veljal 200 enot, Energetika pa je uporabnikom izstavljala položnico za 250 enot, po novem je premog veljal 100 enot, položnica pa je bila še vedno za 250 enot. Mnenja o tem, kolikšna razlika je pri več tisoč uporabnikih nastala do leta 1998, so različna: od 2 do 3 milijarde tolarjev (nekdanja županja Vika Potočnik) do 5 milijard (Marjan Rekar), donedavni v. d. direktorja Energetike Igor Pogačar pa je k temu prištel še mastne obresti in prišel do bajne številke 10,8 milijarde tolarjev. Uporabniki Energetikinih storitev smo podjetju tako nehote (namesto da bi razliko sami nalagali v kaj donosnega), priskrbeli skoraj 11 milijard tolarjev zaloge - z njo pa je razpolagalo od pet do deset ljudi. Precej denarja se je sicer nabiralo še drugače: Impakta je za vse dobave mesece vnaprej dobila 85-odstotni avans (milijoni dolarjev), čeprav je pogodba omogočala plačilo po dobavi premoga. Kakorkoli že, del milijardne razlike je klan naložil v nekatere vrednostne papirje, drugo je pristalo v nekaj bankah, največ v SKB, in verjetno še kje. Poslovanje s temi naložbami in dobički od njih je znano le redkim. Jasno pa je, da od velikanske zaloge denarja Ljubljana ni imela nič - se kdo spomni kake koristne naložbe v projekte ali infrastrukturo?

Škodljivih poslov se je v Vidmarjevih časih kar trlo tudi v drugih podjetjih. Naj omenimo le vodomere (VO-KA), krste (Žale), računalniški sistem (Energetika), kemično pripravo vode in odvoz pepela (TE-TOL). Sistem: podjetja so blago ali storitve naročala in kupovala izključno pri "prijateljskih" d. o. o.-jih in jim to z denarjem uporabnikov mastno preplačala. Razlike je bilo dovolj za vse. Po uvedbi zakona o javnih naročilih se je naročeno pač razdelilo na več ustrezno manjših delov.

Po letu 1998 je padel vsaj del Vidmarjevega klana, doživeli smo več kot sumljiv razpad računalniškega sistema v Energetiki in podpisana je bila nova pogodba za premog. Tokrat je bil kupec TE-TOL, pogodbo pa je sklenil z Gorenjem trgovino. Ljubljani je takrat županoval Dimitrij Rupel, vendar je kmalu po izbiri novega dobavitelja zaplul v takrat še mirnejše vode Washingtona in tako, potem ko je zadevo dobro "zakuril", vprašanje Holdinga Ljubljana prepustil županski naslednici Viki Potočnik. Toda čeprav je novi premog bil in je še bistveno cenejši od nekdanjega Impaktinega, so Energetikine položnice ostale in ostajajo enake.

Drugače povedano - tudi nova oblast je nadaljevala tradicijo stare. Namesto da bi razliko porabili za nujno rekonstrukcijo TE-TOL, so jo še naprej samo kopičili na bančnih računih, dokler nekomu - ni še povsem jasno, komu - v glavo ni šinila nova genialna zamisel, kako spet zaslužiti s preplačanimi položnicami Energetike. Šlo je za nakup razvpite SIB banke - za 25 odstotkov jo je s podedovanega 11-milijardnega računa z blagoslovom mesta (takrat pod vodstvom Vike Potočnik) leta 2001 kupil Igor Pogačar. Za nakup so se odločili, čeprav holding od SIB banke zaradi zakonskih omejitev lahko dobi le posojilo v vrednosti 10 odstotkov bilančne vsote - to pomeni, da od nje ne more imeti nobene koristi. Za nakup so se odločili kljub opozorilom o črnih luknjah v banki in ne da bi opravili nujen finančni pregled. Krona vsega pa je bilo, da je delnice SIB banke Energetika kupovala po 3800 tolarjev, čeprav so bile vredne le 2000 tolarjev ali še manj. Resnično je težko verjeti, da kupovanje poceni delnic SIB banke in kasnejša prodaja teh delnic Energetiki po izjemno pretirani ceni nista bila vnaprej dogovorjena - podobnost s poslovanjem Vidmarjevega klana je kar preočitna.

Zanimivo je, da Igor Pogačar trdi, da "razlika zaradi cenejšega premoga ne nastaja več, saj so jo v teh letih pojedli inflacija in nihanje tečajev." Temu je izredno težko verjeti, verjetnejša možnost je, da Energetika sicer tekoče pozitivno posluje, vendar se bo zaradi pokrivanja izgub SIB banke nazadnje znašla hudo globoko v rdečih številkah. Izgube drugih podjetij (LPP, VO-KA) smo sicer tudi v časih, ko je Energetika poslovala še s precejšnjim dobičkom, prek mestnega proračuna pokrivali davkoplačevalci. Zakaj? "Holding v sedanji organiziranosti sicer ima pravico razpolagati z dobičkom, vendar ga lahko nameni le za investicije v projekte in infrastrukturo, za razvoj, ne sme pa kriti izgub iz tekočega poslovanja," pravi Marjan Rekar, ki ima, čeprav je pri tem čisto nedolžen, te dni polne roke dela z razčiščevanjem podedovane godlje. Dodaja, da so razmerja res zapletena in da jih bo treba drugače urediti. Sicer pa zagotavlja, da se posli v holdingu po novem delijo izključno prek javnih razpisov in da so uvedli notranji nadzor poslovanja.

In kaj se nam obeta v prihodnosti? Bomo uporabniki Energetikinih storitev in ljubljanski davkoplačevalci še enkrat "nategnjeni"? Danico Simšič, novo županjo stoodstotnega lastnika Holdinga Ljubljana, katerega del je Energetika (od torka jo vodi kar Marjan Rekar), čaka trd podedovan oreh. Prvi preizkus bo SIB banka, o katere usodi bo 27. februarja odločala njena skupščina. Po besedah predsednika nadzornega sveta Energetike Ivana Vitežnika so podprli predlog uprave za dokapitalizacijo banke zaradi nujnega prevrednotenja kreditnega portfelja, saj naj bi le tako zagotovili njeno stabilnost. Bo torej Energetika z našim denarjem poleg 3,3 milijarde tolarjev, ki jih je za SIB banko že odštela, plačala še 1,5 milijarde? Znano bo konec februarja. Je pa ta kostanj (tudi politično) tako vroč, da je - to je za težave lokalnih oblasti sicer zelo nenavadno - obležal celo v želodcu premiera Toneta Ropa. Predsednik vlade je javno izrazil nestrinjanje s takšno naložbeno politiko državne prestolnice.

Drugi preizkus za mesto bo izbira novega dobavitelja premoga. Za zdaj v TE-TOL še kurijo premog Gorenja trgovine (pogodba se izteče maja), predvidoma po 20. februarju pa naj bi začeli poskusno kuriti močnejši premog dobavitelja Impakte. Ponudbo za poskusno kurjenje je sicer poslal tudi Petrol, ki premog prav tako kot Impakta dobiva iz indonezijskega rudnika Adaro, vendar so se v TE-TOL zaradi nižje cene odločili za Impakto. Novi direktor TE-TOL Aleksander Mervar išče različne rešitve. Močnejši premog (če ga bo edini za to primeren kotel od treh prenesel) bi lahko prinesel velik prihranek pri stroških, očitno pa je zalegla tudi grožnja s prevozom po cesti, saj so Slovenske železnice že znižale cene. Mervar ne izključuje možnosti delitve posla med več ponudnikov. Saša Remec za Impakto in Vincenc Turk za Gorenje trgovino (indonezijski rudnik Kideco) sta zagotovila, da imata obe podjetji na voljo primeren (tudi močnejši) premog, da se bosta potegovali za posel v celoti in da ju, tudi če bosta dobili le del posla, ta vsekakor zanima. Tudi pri Petrolu zaradi izgube poskusnega posla niso obupali in bodo vsekakor poskušali pridobiti dolgoročno pogodbo. Od predsednika uprave Janeza Lotriča in njegovih nismo dobili nobenih drugih podatkov, saj, kot pravijo, nočejo odkrivati kart konkurentom. Oglašajo se še drugi ponudniki, vendar poznavalci menijo, da bo najbrž ostalo pri preizkušenih, saj bi iskanje novih (testiranje, vprašanje zanesljivosti dobav in cen, logistika, ogledi rudnikov...) povzročilo prevelike stroške.

Vsekakor se obetata vroča pomlad in nadaljnja prihodnost toplarne: po Mervarjevem mnenju bi bilo zaradi več razlogov (spreminjanje velikosti odjema energije, cen energentov, razmer na trgu ...) najgospodarnejše kombiniranje energentov. Razmišljajo o ekološkem premogu, lesni masi in zemeljskem plinu. Tistih, ki jih bo posel zanimal, se bo zanesljivo trlo, enako pri poprejšnjih nujnih vlaganjih v rekonstrukcijo toplarne. Kakorkoli že, nekaj let bo premog še aktualen. Poskusno kurjenje bo končano najkasneje čez mesec, do konca marca pa naj bi se odločili o načinu in začetku izbiranja novega dobavitelja. Postopek naj bi se začel še pred poletjem.

Resnici na ljubo ima Ljubljana zaradi nekaterih značilnosti (gostota priključkov itd.) najcenejše ogrevanje v Sloveniji, a zato vendarle ni opravičljivo, da uporabniki storitve kljub temu preplačujemo. Razumeli bi, če bi holding in mestna oblast preplačano razliko uporabila za to, za kar naj bi bila namenjena, torej za nujne naložbe in razvoj. Da pa s preplačanimi položnicami izključno polnimo žepe izbranim posameznikom, je podatek, ki ga organi pregona in nova mestna oblast v urejeni državi (kakršna naša očitno ni) ne bi smeli spregledati.