Kriva je Hrvaška

Gerbec je bil, ko je bil član slovenske delegacije v Beogradu, strah in trepet zvezne administracije in srbske delegacije. Dobro se je pripravil, bil je temeljit, za delo v zvezni skupščini si zasluži vse priznanje. Način, kako je obračunaval z generali glede vojaškega proračuna, je bil občudovanja vreden. Pri vprašanju hrvaških varčevalcev pa je nekatere reči spregledal. Zato so stvari drugačne, kot jih razlaga on.

Kje se ne strinjate s svojim kolegom iz zvezne skupščine?

Bistvo problema je, da so hrvaške oblasti onemogočile poslovanje podružnice Ljubljanske banke v Zagrebu.

Kdaj se je to zgodilo?

Leta 1991. Tedanje politično vodstvo Hrvaške se je uštelo. Mislilo je, da bo s prepovedjo poslovanja Ljubljanske banke v Zagrebu dobilo več, kot bi dobilo, če bi podružnica v Zagrebu ostala. Država pa je potem razpadla, nastala je popolnoma nova situacija. Takšna situacija ni bila predvidena v nobenih zakonih. Zato mislim, da drugega principa, kot je teritorialni princip, ki ga zagovarjamo slovenski pogajalci, ni mogoče uveljaviti. Ta bančna enota je posle oblikovala na Hrvaškem, svoje storitve je prodajala na Hrvaškem, kreditirala je hrvaško gospodarstvo. Denar, ki ga je ta bančna enota obračala, na noben način ni zapustil Hrvaške.

Hrvaška oblast je, pravite, leta 1991 onemogočila poslovanje Ljubljanske banke.

Prepovedala ga je. Zavrnila je tudi ponudbo Slovenije, da bi banka delala še naprej. Hrvaška oblast je zaprla račune.

V zagrebškem telefonskem imeniku Ljubljanska banka še vedno obstaja.

Obstaja. Le da ne sme poslovati. Nima nobene možnosti, da bi izterjala naložbe. Ne more uresničiti svoje aktive. S tisto aktivo pa bi lahko vsaj delno poplačala varčevalce. Če bi se zagrebška enota Ljubljanske banke revitalizirala, bi lahko počasi vendarle poplačala varčevalce.

Pri vprašanju deviznih vlog se mi zato zdi ključno vprašanje pravičnosti. Pravičnost je v mednarodnem pravu ključna kategorija. Za denar ne morete terjati nekoga, ki ga ni dobil. V to zgodbo so vključeni trije dejavniki: hrvaško gospodarstvo, ki je dobilo kredite, hrvaški varčevalci, ki niso dobili deviznih prihrankov, in hrvaška država, ki je zagrebški enoti Ljubljanske banke leta 1991 prepovedala poslovanje. Če te prepovedi poslovanja ne bi bilo, bi se zagrebška enota lahko postavila na noge. Banka bi lahko realizirala aktivo, hkrati pa bi rešila vprašanje deviznih vlog. Mimogrede, podobno je bilo v Sloveniji z Jugobanko. Sam sem bil varčevalcev Jugobanke, pa sem, ker je Jugobanka svoje poslovanje lahko prenesla na Abanko, dobil vse prihranke.

Kako je Slovenija rešila vprašanje Jugobanke?

Vodstvo Abanke se je dogovorilo z Beogradom in prevzelo oboje, terjatve in obveznosti.