Skrivnost magnetizma

Slovensko zunanje ministrstvo bi vsekakor moralo nekoliko bolj podrobno pojasniti, za katere “komercialne posle, ki se niso posrečili”, naj bi šlo leta 1999 in 2000 in ki naj bi jih slovenska stran menda “v kali zadušila”. Zgodba o slovenskih poslih z Irakom je namreč precej bolj zapletena, kot jo opisuje slovenski zunanji minister. V Mladini smo jo opisali že pred časom, ko je na ušesa nekaterih dobro obveščenih krogov pricurljala vest iz okolice angleškega zunanjega ministrstva o tem, da naj bi tudi Slovenija kršila embargo proti Iraku z nekaterimi pošiljkami “visokosofisticirane opreme”. V Mladini smo zapisali, da naj bi bilo po teh ocenah “več slovenskih podjetij vpletenih v zelo nevarne posle izvažanja visoke tehnologije Iraku” in da so zato nekateri novinarji v Sloveniji “iskali dele opreme, ki bi jih Irak lahko uporabil za izdelavo rotorjev in posebnih centrifug, s katerimi se izdeluje visoko obogateni uran, primeren za uporabo v obliki jedrskega razstreliva”. To je potrdil tudi tednik Jane's Defence, ki je v začetku lanskega novembra zapisal, da so pri "preiskavi izvoza vojaške opreme in tehnologije iz Jugoslavije v Irak odkrili še več dogovorov, ki ne upoštevajo sankcij in ki so jih sklenile druge nekdanje jugoslovanske republike", in da naj bi bila v omenjene nedovoljene izvoze vojaške tehnologije in opreme vpletena podjetja "iz Hrvaške in Makedonije ter morda tudi iz Slovenije". Omenjena je bila tudi izjava Matjaža Murovca, vodje preiskovalcev pri slovenski carini, ki naj bi potrdil, da naj bi bilo deset slovenskih podjetij predvidenih za preiskavo zaradi sumov o kršitvi predpisov o izvozu izdelkov z dvojno uporabo.

Informacija o tem je prišla med nekatere za vojaške zadeve specializirane medije med obiskom angleškega zunanjega ministra Jacka Strawa v Beogradu, ki se je prav takrat znašel pod mednarodnim pritiskom zaradi odkritja afere o prodaji srbskega in jugoslovanskega orožja Iraku. Tudi slovenski domnevni izvozni posli v Irak naj bi bili dogovorjeni ob pomoči jugoslovanskih podjetij, ki so ohranila dobre stike z iraškim vojaškim vrhom. Dobro obveščeni viri angleškega zunanjega ministra so trdili, da imajo “zelo močne dokaze” o tem, da naj bi “proizvajalci v Sloveniji izdelovali opremo, ki se uporablja pri obogatitvi urana”. Šlo naj bi za posebno močne cetrifuge, s katerimi bi bilo mogoče iz izotopov v seriji okoli 100 centrifug pridobiti uran 238. Centrifuge vrtijo močni elektromotorji, da bi se zmanjšalo trenje, pa morajo imeti “magnetne suspenzijske ležaje”, ki so nameščeni ob elektromotorjih. Prav to naj bi bili razvpiti “magneti”, ki naj bi jih Irak iskal v Sloveniji.

Druga metoda, pri kateri naj bi sodelovali slovenski proizvajalci, naj bi bila znana kot “plinska difuzija”, v kateri je mogoče v “kaskadah” s plinsko difuzijo uranovega heksaflorida po seriji zaporednih prečrpavanj skozi komore pridobiti tako čiste izotope, kot jih potrebuje vojaška industrija za izdelavo atomske bombe. Postopek za pridobivanje več kot 90-odstotno čistega urana 238 je zelo zamuden. Treba ga je ponoviti v okoli 5000 kaskadah.

Raziskovanje teh postopkov naj bi se še posebej zaostrilo po lanskem juniju, ko je med britanskimi in ameriškimi obveščevalci menda nastala velika panika, saj naj bi ugotovili, da naj bi Irak prišel celo do 16 kilogramov obogatenega urana, ki naj bi bil po izvoru iz jedrskega reaktorja Vinča v bližini Beograda in naj bi bil deloma pridobljen tudi ob pomoči “centrifug” oziroma “magnetov” ter drugih komponent iz Slovenije. Deli te opreme naj bi bili Iraku prodani prek Jugoimporta in SDPR-ja oziroma jugoslovanskega državnega podjetja za prodajo vojaške opreme. Med “sumljivimi” so se znašla tudi podjetje Fotona in nekateri deli Iskre ter STO Ravne. Po mnenju teh virov naj bi namreč “tako fine zadeve, kot so veliki elektromagneti za pospeševalnike”, lahko izdelala samo nekatera slovenska podjetja zaradi “zahtevanih zelo majhnih toleranc”. Vsi ti deli opreme naj bi bili proizvedeni tako, da bi bili na prvi pogled uporabni tudi za kaj drugega, povsem običajnega, podobno kot cevi za iraški “supertop”, ki so bile deklarirane kot “cevi za destilacijo nafte”.

Kljub temu pa vse te zgodbe niso bile nikoli prepričljivo dokazane. Viri v jugoslovanskem SDPR-ju so nam potrdili, da so imeli v SDPR-ju ob izvozu vojaške opreme v Irak več dogovorov z nekaterimi slovenskimi podjetji, da pa “do kakršnihkoli poslov nikoli ni prišlo”. Sodelovanje s Slovenijo v SDPR-ju sicer ocenjujejo kot zelo dobro, saj je Slovenija v zadnjem času znova postala predvsem kupec različne jugoslovanske vojaške opreme in je v nekdanji ZRJ (ob sodelovanju YU Garant Banke) v zadnjem času občasno kupovala predvsem strelivo in različne vrste eksploziva.

Možnosti, da bi v Sloveniji lahko izdelali dele za iraško vojno industrijo, so v pogovorih zanikali tudi strokovnjaki Instituta Jožef Stefan, ki ima v jedrskem reaktorju v Podgorici edini nekaj opreme, ki bi bila lahko uporabna tudi v vojaških raziskovalnih jedrskih programih. Da bi bilo v Sloveniji mogoče izdelati takšne naprave, so kot nekaj povsem neverjetnega zanikali tudi v Upravi RS za jedrsko varnost. Tudi na slovenski carini o čem podobnem ne vedo ničesar. Zakon, ki preprečuje izvoz takšnih materialov v države pod mednarodnimi sankcijami, velja v Sloveniji sicer že od leta 2000, vendar cariniki doslej niso odkrili nobene zlorabe.