in memoriam / Župnik mag. Janez Pogačnik (1946-2003)

Odšel je trnovski župnik Janez Pogačnik. Unikatni mož, ki je bil večji od vsakdanjega pomena besede župnik.

Moja osebna anekdota je povezana s podelitvijo Jurčičevih nagrad pred šestimi leti. Na ceremoniji v vzdušju dvorane Narodne galerije je pred menoj stal župnik Pogačnik z veliko usnjeno plaketo v igrivem razpoloženju, meni pa je šlo na smeh. Duhovnik, poln zadovoljstva, mi izroča nagrado za žurnalistično delo, v katerem sem med drugim tudi zbadljivo ironiziral spektakelske papeževe obiske z vzporednico Kristusa, ki je prijahal na osličku. Toda če sem svoj smeh tedaj razumel, mi ni bilo jasno, zakaj je tudi on tako veselo razigran, ko je na moje besede o veselju do drugače mislečih odvrnil: "Ne vem, kdo od naju je drugače misleči."

Ko je nekaj ur kasneje na proslavljanju nagrad izgovoril metaforo, s katero je opisal enega izmed cerkvenih poglavarjev, sem razumel njegov smeh.

Bil je duhovnik, ki je užival družabno življenje. Običajno v civilni obleki, najraje v hitri vožnji s kolesom po ljubljanskih ulicah - na pogled bi ga označil za vse kaj drugega kot za božjega služabnika. Stereotip bi ga hitro klasificiral kot moža, ki je zaposlen kot duhovnik, drugače pa vsak trenutek nameni čarom posvetnega življenja.

Njegov ministrant iz časov njegovega kaplanovanja v Mavčičah Franci Zavrl - kasneje legendarni urednik "Mladine", trenutno biznismen "Pristopa" - je opisoval Pogačnikove prve duhovniške korake. Na vasi je umrla starka, pripravili so cerkveni pogreb, toda ker je bila pokojna tudi članica OF, se je vmešala lokalna celica komunistične partije in odločila, da mora na čelu cerkvenega sprevoda stopati partijska zastava. Tedanji kaplan Pogačnik se je temu uprl, a da bi vseeno izpeljal cerkveni pogreb, je naročil enemu svojih ministrantov, ki je nosil velik križ božji, naj pospeši korak in prehiti nosača partijske bandere. Ker pa je bil tudi partijec zagrizen, je sprevod potekal kot tekaški dvoboj, v katerem sta se na čelu izmenjavala križ in zastava.

To je komedija šele danes, takrat je duhovnik Pogačnik končal z obsodbo pri sodniku za prekrške. Toda poiskal je izviren način svojega boja.

Začel je sicer kot mladenič daleč od Boga, ki je najprej študiral gradbeništvo. Ko ga je nenadoma prevzelo iskanje Boga in je prestopil na teologijo ter postal duhovnik, je bil po legendi njegov brivec tako šokiran nad spremembo, da mu je obljubil, da ga bo brezplačno bril do konca živih dni, avtomehanik pa, da mu bo na vekov veke brezplačno popravljal avtomobil.

Ob župniku Pogačniku je tako sočasno z njim zaživel še njegov mit. Veljal je za izvrstnega organizatorja; eden njegovih faranov se spominja: "Nisi našel krovca, pa ti ga je on zrihtal, si rabil urologa, pa te je on priporočil."

Toda njegova posebnost je segla prek tega. Ko je znal zaživeti družabno življenje, naj si ob kozarčku plemenitega vina, na smučanju, kamor je vozil mladež, na počitnicah ob morju ali v klubskih debatah, povsod je ta dobrodušni mož v civilu govoril o Bogu. A ne v kakšni simplificirani govorici, ki bi bila všečno modernizirana in pokapljana z liberalnimi idejami, nasprotno, govoril je kot dogmatik. Pač, z izjemnim občutkom za polemični dialog, v katerem je stal kot branik svoje vere, sogovorniku pa puščal svobodno izbiro. Kot tak je utelešal župnika, ki se lahko približa ateistu, laiku in umetniku. Brez kakšne vnete želje, da bi koga spreobrnil, preprosto s svojim lastnim bivanjem je ponujal vero kot zgled nečesa privlačnega.

Tu je bil ultra moderen. Trnovsko cerkev je spremenil v božji hram, ki so ga ustvarile roke umetnikov. Kristusov križev pot je naslikal Janez Bernik, prav tako štiri slike iz življenja Janeza Krstnika; njegovo obglavljenje je dobesedno presunljivo. Drago Tršar je izdelal umetnino telesa Kristusa, ki vsi na križu in daje vtis, kot da lebdi v zraku, Andrej Jemec portret sv. Krištofa in marmornato preprogo.

Njegova prenova cerkve je bila monumentalna. Ker je bil gradbenik, je ugotovil, da cerkveni zidovi pokajo, da so torej leseni piloti začeli gniti, in dal zgraditi armirani betonski obroč pod cerkvijo, njegova obnova pa je tekla v zavidljivi brezhibnosti. Župnik Bohinc se spominja: "Še zvečer v nedeljo je bila maša, pri njej so bili tudi mojstri, ki so takoj po koncu postavili odre, odmontirali oltarje in začeli prenovo." V vsega dveh mesecih je iz cerkve nastala umetnina. Včasih dobesedno. Pod beležem so na stropu odkrili Groharjevo sliko, ki so jo bili zaradi anateme nad slikarjevim življenjem prekrili. Ko so jo zdaj na novo restavrirali, je po odru priplezal pesnik Niko Grafenauer in pod njo napisal verz o Bogu.

Župnik Pogačnik je svojo cerkev odprl življenju sedanjosti. Umislil si je na Prešernov smrtni dan darovati mašo za umetnike; za žive in za preminule. Osnoval je Finžgarjev klub, kraj predavanj, srečevanj in polemik razumnikov. V dnevih ob razglasitvi državne neodvisnosti je imel vsako leto večerno mašo za domovino, po njej pa je na velikem župnijskem vrtu priredil kresovanje, na katero je prihajalo več tisoč ljudi.

Ne glede na to, ali obiskovalci verujejo ali ne, njegova cerkev in vrt sta postala kraj lepega, ko v božji hram vstopijo tudi tisti, ki drugače tja ne zahajajo. Nekaj je seveda v fatalnosti trnovskih cerkva; tod je nekoč maševal pisatelj Fran Saleški Finžgar, še prej se je v cerkvi zaljubil France Prešeren, ko je v njej zagledal obraz Primičeve Julije.

Župnik Pogačnik je živel svoje ideje za vero v Boga. Njegov nedokončani projekt je bila misel na sodobno "pepelnico". V Ljubljani je pokopališče na Žalah, toda ljudje bi bili radi pokopani blizu svoje cerkve, tako da bi jih lahko potomci redno obiskovali in jim prižgali svečo vsakič, ko bi bili pri maši. Kako premagati to odtujeno modernost centralnega pokopališča? V cerkvi bi dal narediti v marmor posebno skupno grobnico - pepelnico. Farani bi se potem po prosti volji lahko odločili, da vanjo spravijo njihov posmrtni pepel, zraven pa bi v steno vklesali imena pokojnih.

Tako kot je živel med ljudmi in za Boga, tako je tudi odšel: potem ko je med prijatelji proslavil svoj rojstni dan, se je vrnil v župnišče in umrl.

Odšel je mož, ki je dal pojmu župnik simpatičen pomen tudi med neverujočimi.