Bilten upora / Pot v Bagdad

Pred Istanbulom se je promet zgostil do konca, neskončne kolone na prepletenih avtocestnih kačah so se vile nazaj v megapolis ob Bosporju. Petek, gospodov dan v islamskih deželah. Po nekem čudežu smo našli trg Taksim, kjer so nas vsi premočeni in premraženi pričakali dopisni prijatelji - turški anarhisti. Turški režim je posebej do leve opozicije neusmiljen. Šesterica marksistov na primer, ki je v parlamentu razvila transparent in zavpila nekaj gesel, je za svoje hudodelstvo dobila zaporno kazen v skupni višini 69 let. Po dveh letih zapora so bili pomiloščeni. Teror države: uveli korenček in jekleni buzdovan. Našemu gostitelju je bilo ime Sinan, nekje visoko pod enim od hribov živi v skromnem, očitno podedovanem trisobnem stanovanju. Z neba je padal led, v trenutku, ko sem v strmem klancu stlačil kombi v razpoko med dvema voziloma, je v četrti zmanjkalo elektrike. Večer je minil v soju sveč. Ko se je v mesto vrnila luč, smo se odpravili na lov za internetom. Anneken je izvedela, da je v Iraku že več kot tisoč mirovnikov, udeležencev različnih mirovniških iniciativ, o katerih mediji ne povedo ničesar.

V soboto zjutraj smo na tiskovni konferenci končno v živo videli druge udeležence konvoja Živi ščit in Evo Marn, ki je priletela iz Ljubljane in s sabo prinesla novo kamero, ki nam jo je velikodušno posodil studio VPK. Turški gostitelji, vidno utrujeni od čakanja na konvoj, so projektu zagotovili odlično logistično podporo. Stanje na terenu je potrdilo sliko, ki smo si jo ustvarili v prejšnjih dneh: konvoj je v grobem razdeljen na dve struji, ki se med sabo le stežka razumeta in se še težje kaj določnega dogovorita. Organizacijo so prevzeli ljudje, ki imajo na umu plašnice britanskega imperija. Skandinavski aktivisti so besni zaradi neučinkovitosti, Kanadčani in Italijani so z minibusom odbrzeli naprej, nekateri udeleženci so obupali in se vrnili domov. Za krono vsega je bil pobudnik akcije, nekdanji marinec Ken O'Keefe, deportiran nazaj v Italijo in od tam v ZDA. Sklicujoč se na globalno državljanstvo na meji ni hotel pokazati potnega lista, a ko se je v Rimu zavedel, da gre zares, ga je le potegnil iz žepa, ameriškega. Človek, ki je pred slabim mesecem javno zažgal svoj potni list in se odpovedal ameriškemu državljanstvu, halo! Hitro nam je postalo jasno, da bomo pot nadaljevali sami. Zjutraj se nam je pridružil turški mirovnik Faruk in nas čez Bosporski most usmerjal proti Ankari. Hormonsko-nazorsko-narodnostna mešanica v kombiju je dosegla vrhunec. Nazaj v Babilon! Vreme se nas je končno usmililo. Z biblično zasneženih planin smo se spustili do štirimilijonskega mesta. Nekdanjo vas sredi Anatolske planote je Ataturk, rabelj Armencev in oče turške države, povzdignil v prestolnico. Komaj smo ustavili v središču, že so nam od nekod prinesli čajčke. Turško ljudstvo nam je na vsakem koraku dokazovalo svoje protivojno prepričanje. Faruk je od sindikata učiteljev izposloval zastonj prenočišče, zastonj hrano in pijačo. Slednja je predvsem moški del ekipe spravila v značilno dobro voljo. Izvedeli smo, da so slovenski lakaji podpisali Vilensko izjavo. Poklicala me je sestra iz Amerike in mi sporočila, da sta bili zadnji dve elektronski sporočili prazni. Ko sva pred mojim odhodom zadnjič telefonirala in je nekajkrat padla beseda Irak, je v slušalki zaškrtalo in zveza je izginila. Hm. Nenadoma se je pred našim omizjem materializiral James Martone, turški dopisnik CNN-a.

"Vas lahko intervjuvam?" sem ustrelil, še preden je utegnil artikulirati predvidljivo naravo svojega biznisa. Lahko, jutri, je rekel. Dober del noči sem z Erikom, Adrianom in Mutlujem preživel v lokalu s turškim bendom v živo, ki je igral kurdske pesmi. Eppur si muove! Parčki in samčki so rajali, se poljubljali in nas objemali. Divja noč za mirne dni. Ganljivo.

V ponedeljek, 10. februarja, sta se Eva in Adrian, ki sta bila še vedno brez iraškega vizuma, že od jutra dolgočasila na iraški ambasadi. Ko smo se jima pridružili, je gospod Martone s svojo ekipo že skrbno beležil dogajanje. Intervjuja mi ni bil več pripravljen dati, pa sem mu vrnil milo za drago: “Svoboden državljan najsvobodnejše dežele ne sme prakticirati svobode govora?”

Tja, Martone se je izgovoril na interna pravila svojega delodajalca. Sem ga pač snemal brez dovoljenja, tačas ko je razlagal Anneken, da osebno ne verjame, da bi iraški režim karkoli skrival. Ampak koga to briga? V glavnem, z vizumi zopet nič.

V diplomatski četrti nas je jutranja kava stala 45 milijonov, ampak ko smo se predstavili, je cena padla za pol. Pognali smo se za zadnjimi opravki: Eva na slovensko veleposlaništvo po nekakšno priporočilno pismo, ki nam bo morda pomagalo na sirski meji. Anneken, ki je spotoma postala dopisnica norveškega dnevnika, je iskala nov digitalni fotoaparat, drugi menjalnico, videokasete ... Libertinska postmarksistična Stranka svobode in demokracije je sponzorirala poln rezervoar goriva.

Torek, 11. 2., kurban bajram, veliki verski praznik, dan, ko družine žrtvujejo jagnje, ko islamski svet v nekaj urah postane revnejši za nekaj milijonov glav ovac. Faruk trdi, da je veren in da moli vsak teden, če ne pozabi. Naš obešenjaški humor ga je v začetku spravljal v hudo zadrego, počasi smo se navadili eden na drugega. Ob enih smo se spet srečali s konvojem, iz Istanbula se je privalil samo en avtobus, drugi je bil spet v okvari. Pred trgovskim centrom (!) smo se malo nastavili kameram, Američanka Tracy - sodelavka fenomenalne turške ekipe, je razdelila potne liste z iraškimi vizumi. Končno spet na poti, skozi zasnežena anatolska pogorja in navzdol k Mediteranu. Anarhist Mutlu nam je pri somišljenikih priskrbel zastonj prenočišče v Iskenderunu, v bližini naše zadnje ovire - sirske meje. Pogostila sta naša stara anarhistična mačka Abdul in Ahmet. V svinčenih časih je Abdul preživel 7 let strogega zapora, začinjenega z bizarnimi oblikami mučenja. Korpulentni možakar konec štiridesetih let, z baskovsko čepico, pod katero se skriva vranje črna afrolook pričeska, v delavskem telovniku in hlačah, povezanih z oguljeno vrvico, je v trenutku osvojil srca. Ahmet je bil odvetnik političnih zapornikov in po slabem letu zapora izgubil licenco. V ledeno mrzlem stanovanju njegove sestre, ki je na delu v tujini, smo se do zgodnjih jutranjih ur pogovarjali o Kurdih, Ocallanu, frakcijskih bojih med turško levico, genocidu nad Armenci, o Eliasu Canettiju ... Erik je bil tisto noč srečen človek.

V sredo, 12. 2., nas je prebudila različica burje, ki je dvigala sneg z visokih planin nad Iskendurunom in strmoglavljala proti morju. Provinca Hatay je najbolj svetovljanska regija v Turčiji. Drug poleg drugega tu živijo Arabci, Kurdi, Turki, suniti, šiiti, kristjani in Židje. Mesto je bilo kot zapuščeno. Obiskali smo zavetišče sv. Pavla, najstarejšo krščansko cerkev na svetu. Pred njo je zanosno prepeval zborček korejskih turistov. Poslovili smo se od Abdula in Ahmeta, potem je nad zeleno dolino zadonela muezinova pesem.

Na sirski meji so se mi skrivoma zatresle gate: to je zdaj to, če nam tukaj ne izdajo tranzitnih vizumov, smo pečeni. O kakšnem garantnem pismu, ki naj bi ga s posredovanjem organizatorjev Živega ščita na mejo poslala sirsko veleposlaništvo v Londonu, seveda ne duha ne sluha. Zunaj je divjalo še eno snežno neurje. Kazalo je dobro, pa srednje, pa slabo, pa srednje in potem, devet ur kasneje, smo v rokah naenkrat držali požegnane potne listine! Naj bo zdaj človek vesel ali besen? Ko so me cariniki z raznimi dajatvami za prevozno vozilo olajšali za 200 dolarjev, je iz trme prevladalo prvo. Celonočna vožnja skozi dež in Sirijo - od dežele nismo videli nič. Ob zori smo bili v obmejnem mestu, ki mu ne vem več imena, spet prava atrakcija. Odločili smo se za najkrajšo pot, večina konvojev v Irak vstopa čez Damask ali Aman. Na sirsko-iraški meji je šlo vse kot po maslu. Speljali smo, ko nas je žvižg poklical nazaj. Pa se je vseeno malo zapletlo. Naši mobilci, ki v Iraku sicer sploh ne delajo, so bili zapakirani v črne vrečke za smeti in zaplombirani s plastično pasico. Za sabo smo pustili zadnjo zapornico, ljudje so nam hupali in nam mahali. Na levi smo videli prvo naselje, raztreseno po blagih, golih vzpetinah. Poleg nogometnega igrišča je stala baterija topov, morda protiletalskih. Zavili smo s ceste, na zbita tla in se zapeljali v polpuščavsko pokrajino, kjer smo se pometali na krmežljavo travnata tla in se nastavili soncu.

"Ali lahko verjameš, da smo v Iraku? Noro!" je nenadoma izbruhnila Anniken.

Štiri ure kasneje smo bili v Bagdadu.

Mesto ima štiri do pet milijonov prebivalcev, je razpotegnjeno, čisto, prepredeno z mrežo odlično vzdrževanih avtocest in vpadnic, prepolno fascinantnih arhitektonskih dosežkov in portretov velikega dobrotnika, v vseh mogočih različicah. Ljudje so sproščeni, nasmejani in pripravljeni pomagati. Jezik je problem. Nastanjeni smo ob reki Tigris, čez eno uro se selimo v hotel Safir. Sonce sije, toplo je. Tu naj bi bila vojna? Zakaj?