Periferija Nove Evrope

Albanija, Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija, Slovaška. In Slovenija. Do leta 2000 se je zdelo, da Slovenija s to združbo praktično nima skupnega imenovalca. Nas kaj druži? Geografsko nič. Sosede so Albanija, Makedonija, Bolgarija in Romunija. Sosede so Estonija, Litva in Latvija. Sosedi sta Hrvaška in Slovenija. Slovaška v našteti druščini nima niti sosede. Tri naštete države ležijo ob Baltiku. Tri ležijo ob Jadranu. Dve državi sta črnomorski, dve pa sta brez morja. V petih državah je prebivalstvo večinoma slovansko.

Tudi zgodovinsko nas ne druži nič. Tri države iz naštete druščine so bile nekoč del SFRJ. Tri so bile del ZSSR. Tri so bile samostojne. Ena pa je bila del ČSSR. Šest držav iz naštete druščine je sodilo v okvir Varšavskega pakta, štiri države pa niso bile del vzhodno-evropske obrambne zveze. Res je: vse naštete države so po drugi svetovni vojni prakticirale bolj ali manj realen socializem. Kako je torej možno, da se Slovenija pojavlja v našteti druščini? Zaradi socializma? Smo morda v isti kvalifikacijski skupini za svetovno nogometno prvenstvo? Ne. Druži nas to, da so se vrhovni politiki naštetih držav leta 2000 zbrali v litvanskem glavnem mestu Vilniusu. Druži nas to, da je Slovenija 5. februarja letos pristopila k izjavi, ki je bila objavljena nemudoma po nastopu ameriškega državnega sekretarja v Združenih narodih.

Ponovimo vprašanje: kaj nas druži? Natančnejši pogled na zemljevid ponuja delen odgovor. Če na zemljevid držav vilniuške družine vrišemo še Češko, Madžarko in Poljsko, dobimo povezano geografsko območje. Češka, Madžarska in Poljska so torej center Nove Evrope, vilniuški preostanek pa je periferija Nove Evrope. Bodimo jasni: s tem, ko se je Slovenija znašla v nekakšni vilniuški grupaciji, se je poslovila od alpske, mediteranske ali srednjeevropske identitete. Dobila je novo, periferno identiteto. Kdor dvomi o novi identiteti in ima pet minut časa, naj si na internetu ogleda globalno novičarsko spletno stran. Slovenija je v mednarodni javnosti danes znana zaradi nogometnih porazov, smučarije in vilniuške avanture.

Kdo je kriv za novo, periferno identiteto? O rečeh, ki se tičejo umeščanja v geografske koordinate, naj bi namreč odločal predvsem parlament, na drugem mestu vlada, na tretjem mestu zunanje ministrstvo. Parlament o tem, da bomo periferija Nove Evrope, ni odločal. Da bi lahko odgovorili na zastavljeno vprašanje, kdo in kdaj nas je postavil na periferijo, moramo poseči po originalni verziji izjave. Izjava je namreč sestavljena iz treh delov. V prvem delu vilniuške države hvalijo modrost ameriškega državnega sekretarja, češ da je pred varnostnim svetom Združenih narodov predstavil grozljivo prepričljive dokaze. OK, poročilo Ervina Hladnika Milharčiča za Delo iz palače ZN govori o tem, da mu je britanski novinar z Vilniuško izjavo pomahal pod nosom še preden je sekretar Colin Powell stopil pred kamere. Vilniuške države so torej že pred govorom "vedele", da bo ta grozljivo prepričljiv. Drugi del Vilniuške izjave pa je opremljen z narekovaji. Gre za citat izjave, ki je nastala novembra lani v Pragi. Prav tisti del tokratne izjave, ki se sklicuje na novembrsko izjavo, je morda najbolj občutljiv. Takole pravi: "Podpiramo cilj mednarodne skupnosti za popolno razorožitev Iraka, kot določa resolucija VS ZN številka 1441. V primeru neizpolnjevanja določil resolucije smo pripravljeni prispevati k mednarodni koaliciji za uveljavitev njenih določil in razorožitev Iraka."

Podatek, da so vilniuške države že v Pragi izrazile pripravljenost za sodelovanje pri uveljavitvi resolucije 1441 in razorožitvi Iraka, večjemu delu slovenske javnosti ni znan. Med praškim sestankom, na katerem je bila razglašena odločitev o širitvi Nata, noben slovenski medij ni poročal, da vilniuške države izražajo pripravljenost za sodelovanje v nekakšni mednarodni koaliciji, ki bi se rada spopadla z Irakom. Po sestanku pa je o praški izjavi vilniuške skupine poročala le Mladina. Ko je kolega Trampuš tedaj na slovensko zunanje ministrstvo naslovil vprašanje, ali je Slovenija v Pragi podpisala kakšno izjavo vilniuške skupine, so s sedeža slovenske diplomacije odgovorili, da Slovenija "ni podpisala nikakšrne skupne izjave s članicami Vilniuške skupine." Trditev, da predstavniki Slovenije v Pragi niso ničesar podpisali, je točna le, če jo razumemo dobesedno. Res je, da izjave fizično ni podpisal nihče. Vendarle pa je Slovenija k izjavi pristopila oziroma se ji je pridružila.

Kdo je torej odobril izjavo, objavljeno 5. februarja? Zunanji minister je pojasnil, da se je o izjavi pogovarjal s predsednikom vlade in predsednikom republike. Predsednik republike dr. Drnovšek je štiri dni po objavi deklaracije v intervjuju za nacionalno TV hišo povedal, da je izjavo videl šele po objavi. Nekoliko togotno je dodal, da ni nobene potrebe, da bi se opredeljevali v okviru vilniuške skupine. Tudi predsednik vlade Rop naj bi za izjavo izvedel post festum, ob tem pa je njegov kabinet pojasnil: "Pričakovanja, da bi bil predsednik vlade seznanjen z vsemi izjavami vseh ministrov, je nenavadno in ne upošteva pristojnosti, ki jih imajo ministri." Zdi se torej, da sta ministrski predsednik in predsednik republike s prstom pokazala proti ministru Ruplu, češ da je z izjavo soliral. Ta pa je očitke o soliranju zavrnil ter zagotovil, da se je "dogovarjal in pogovarjal" z vsemi, s katerimi se o teh rečeh običajno pogovarja. S kom? "S predsednikom vlade in predsednikom države, in strinjali smo se, kaj storiti. To govorim z vso odgovornostjo."

Dva predsednika sta torej zagotavljala, da sta izjavo videla dan po tem, zunanji minister pa govori, da sta se predsednik vlade in predsednik republike strinjala, kaj storiti. Nekdo torej ne govori resnice. Bolj brutalno: nekdo laže. Ko smo v kabinetih predsednik vlade in predsednika republike preverjali, kako je potekalo dogovarjanje in pogovarjanje, so nam v kabinetu predsednika vlade povedali, da k starim izjavam nimajo kaj dodati. Iz kabineta predsednika republike pa so nam sporočili, da sta se zunanji minister in predsednik republike dr. Drnovšek pogovarjala po telefonu. Z vsebino izjave sta se vsebinsko strinjala, predsednik republike pa je izrazil pomislek, ali bi lahko Slovenija vendarle nastopila samostojno.

Ob tem pa je vendarle treba opozoriti, da se predsednik republike dr. Drnovšek, ko se distancira od sodelovanja v vilniuškem konvoju, spreneveda. Ponovimo: zelo pomemben del deklaracije, ki je bila objavljena 5. februarja, je bil zapisan že v izjavi, ki je nastala novembra lani ob vrhu Nata v Pragi. In dr. Drnovšek je novembra lani kot predsednik vlade sodeloval na praškem vrhu. Res pa je, da je vlada novembra lani ob evforiji, ki jo je širila zaradi vabila v Nato, zamolčala, da je ob tem pristopila k vilniuški sekciji nekakšne mednarodne koalicije.

Na periferijo zemljevida pa nas je postavil še nekdo. Izjavo vilniuške skupine je inspiriral Bruce Jackson, nekdanji uslužbenec obveščevalne službe ameriškega obrambnega ministrstva, nekdanji podpredsednik korporacije Lockheed-Martin, nekdanji finančnik predsedniške kampanje republikanskega kandidata Boba Dolea ter sedanji predsednik dveh nevladnih organizacij, Odbora za širitev Nata ter Odbora za osvoboditev Iraka. Podatek, da je Bruce Jackson do sredine lanskega leta delal za Lockheed-Martin, je kakopak pomenljiv. Ko Madžari, Poljaki ali Čehi kupujejo novo orožarsko kramo, jo skoraj zagotovo kupujejo pri Lockheed-Martinu. V Slovenijo, na obrambno ministrstvo, je leta 1999 prispela Lockheed-Martinova oprema za nadzor zračnega prostora. Dobavitelj letal F 16 je torej tisti, ki spreminja kartografijo Evrope.

In pri štoriji o Iraku ter vilniuški skupini gre predvsem za kartografijo Evrope. Leta 1991, ko je Irak zasedel Kuvajt, stari Bush pa ga je šel osvobajat, je šlo predvsem za spremembo kartografije Bližnjega Vzhoda. Šlo je predvsem za to, da Američani vojaško bazo postavijo v Saudsko Arabijo. Če so Američani pred ducatom let uspešno spremenili kartografijo Bližnjega Vzhoda, zdaj uspešno - tudi ob pomoči Slovenije - spreminjajo evropsko kartografijo.