Ministrova odgovornost

Zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je po plazu kritik, ki so se usule nanj po podpisu sporne vilenske izjave, ob pomoči nekaterih zvestih pravnikov in diplomatov poskušal čim bolj zmanjšati težo svojega ravnanja. Pri reševanju ministrove kože pa so sam zunanji minister, njegovi diplomati in nekateri strokovnjaki za mednarodno pravo slovensko javnost zasuli z neverjetno količino neresničnih in neutemeljenih trditev.

Laži in manipulacije

Dimitrij Rupel je zatrdil, da vilenska izjava “reče ne” posegu proti Iraku brez odobritve Varnostnega sveta OZN, ker je “jasno, da moramo biti proti temu, da se stvari izvajajo zunaj okvira OZN”. Pri tem so mu prikimavali strokovnjaki za mednarodne odnose, ki so med drugim trdili, da v vilenski izjavi “ni nič spornega”, ker gre preprosto za “taktične poteze v pomenu realpolitike”, in da besedilo ne pomeni, da je s tem Slovenija podprla “prizadevanja ZDA, da brez soglasja VS OZN napadejo Irak”. Dr. Anton Bebler je zatrdil, da slovensko dovoljenje za prelete sil protiiraške koalicije ne bo pomenilo, “da bomo soudeleženi v vojni”, državni sekretar na zunanjem ministrstvu Samuel Žbogar pa je mirno zatrjeval, da “vilenska skupina zgolj poziva VS, naj prevzame dolžnost, ki jo ima po ustanovni listini”, in da Irak vsekakor je “clear and present danger”, ker naj bi bil to VS OZN “ugotovil že neštetokrat v resolucijah v zadnjih dvanajstih letih”, in to celo tako določno, da “imate v vsaki resoluciji o Iraku navedeno, da razmere v tej državi ogrožajo mednarodni mir in varnost”. Z interpretacijo je javnosti postregel tudi dr. Miha Pogačnik, predavatelj na Pravni fakulteti v Ljubljani in predsednik Slovenskega odbora za Nato. Zatrdil je, da je za poseg proti Iraku dovolj že sedanja resolucija 1441, ker se on sam nekako nagiba “k mnenju, da je v tej resoluciji kar nekaj elementov, na podlagi katerih lahko sklepamo, da je bil takšen mandat oziroma takšna avtorizacija že dana”. V kratki analizi, v kateri je dr. Pogačnik kot ključna dokaza za svojo trditev navedel omenjanje sedmega poglavja v tej resoluciji in “dikcijo, da se uporabijo vsa sredstva”, kajti če “resolucijo 1441 primerjamo z resolucijami, ki so do uporabe oborožene sile vodile v preteklih desetletjih, lahko z veliko stopnjo verjetnosti trdimo, da je bil takšen mandat tu že dan”.

Vse te trditve so popolnoma neutemeljene in dober primer manipulacije strokovnjakov z javnostjo. Dr. Pogačnika je v spremljajočem besedilu k resoluciji, ki jo je komentiral, demantiral že veleposlanik ZDA v VS OZN John Negroponte. Ta je dejal, da omenjena resolucijo nima “skritih sprožilcev” in ne ponuja “nobenega avtomatizma pri uporabi sile”. VS OZN je v zadnjih letih uporabo sile dovolil petkrat. In to z resolucijami, ki so dovolile “uporabo vseh potrebnih sredstev” ali “vseh nujnih ukrepov” za osvoboditev Kuvajta, za operacije v Somaliji, na Haitiju, v Ruandi in pri zagotovitvi območja prepovedi letenja v Bosni. Pregled resolucij pokaže, da po resoluciji, ki je omogočila zalivsko vojno leta 1990, VS OZN ni sprejel nobene podobne resolucije, s katero bi omogočil uporabo vojaške sile proti Iraku. Tudi vojaško patruljiranje letal nad Irakom nima ustrezne podlage, zato se je Francija že takoj po osvoboditvi Kuvajta umaknila iz te enostranske ameriško-britanske akcije.

Pregled resolucij o Iraku pokaže, da zmeraj, kadar VS res želi dovoliti uporabo sile, to stori s popolnoma jasnimi besedami oziroma z besedno zvezo, ki govori o “vseh potrebnih sredstvih”. Takšne besedne zveze v zadnjih resolucijah ni. Res je le to, da resolucija 1441, na katero se sklicuje dr. Pogačnik, v preambuli “spominja”, da je VS OZN z vsemi prejšnjimi resolucijami že dal dovoljenje članicam OZN, da z vsemi potrebnimi sredstvi vzpostavijo “mednarodni mir in varnost na območju”. Vendar to nikakor ne pomeni dovoljenja za napad na Irak, kot trdi Miha Pogačnik, saj ta besedna zveza le “spominja” na to in ne “poziva” članic OZN k akciji. Vse druge resolucije o Iraku govorijo le o “resnih” posledicah za Irak ob nespoštovanju resolucij VS OZN. Vendar mora ta o ukrepih šele odločati.

Enako nepovezane z dejstvi so izjave Samuela Žbogarja. Ni res, da bi v resolucijah našli kakršnokoli opredelitev tega, da je Irak “clear and present danger” za svetovni mir in varnost, prav tako ni res, da Slovenija ob napadu na Irak ne bi “stopila v vojno”, saj je v skladu mednarodnimi konvencijami in definicijo napada, ki jo je sprejela Generalna skupščina OZN leta 1974, napadalec tudi država, ki “dopusti, da druga država njeno ozemlje uporabi za napad”. Če je transport vojaštva priprava za napad, je napadalec tudi Slovenija.

Kršitve ustave in mednarodnega prava

S podpisom izjave, s katero je Slovenija izrazila pripravljenost sodelovati v napadalni vojni proti Iraku, je zunanji minister prekršil celo več členov slovenske ustave; 124. člen naše ustave namreč določa, da “pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja”. Brez vnaprejšnje obravnave vsebine deklaracije v Vladi Republike Slovenije in uskladitve vilenske izjave z drugimi v Sloveniji veljavnimi dokumenti pa je Dimitrij Rupel prekršil še 114. in 153. člen ustave, predvsem zato, ker morajo “posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu”, pri čemer v Sloveniji ni predpisa, ki bi dovoljeval udeležbo v napadu na drugo državo tudi brez soglasja VS OZN. Slovenski zunanji minister pa je kot pooblaščeni predstavnik organa zunanjega zastopanja Republike Slovenije s privolitvijo v besedilo vilenske izjave prekršil še številne odredbe mednarodnih pravnih aktov. Mogoče jih je razdeliti v dve skupini - v tiste, ki obsegajo resne kršitve veljavnega mednarodnega prava, in tiste, ki obsegajo samovoljne kršitve slovenskega pravnega reda, zaradi katerih bi zaradi škodljivih enostranskih dejanj lahko nastale hujše mednarodnopravne posledice za Republiko Slovenijo.

Ustanovna listina OZN na primer določa, da se morajo vse države vzdržati vsake grožnje nedotakljivosti ozemlja in politični neodvisnosti katerekoli druge države ali uporabe sile proti njej in vsega, kar ne bi bilo skladno s cilji OZN. Taka grožnja ali uporaba sile je kršitev mednarodnega prava in ustanovne listine OZN in ne sme biti nikoli uporabljena kot sredstvo za reševanje mednarodnih sporov. Napadalna vojna je zločin proti miru. Enako so se dolžne vzdržati povračilnih dejanj, tudi uporabe sile. Nobena mednarodna obveznost ne sme biti v nasprotju s temi obveznostmi držav. V vilenski izjavi pa države podpisnice izjavljajo, da “podpirajo težnjo mednarodne skupnosti po popolni razorožitvi Iraka, kot določa resolucija VS OZN 1441”, in zagotavljajo, da so te države “zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz te resolucije” pripravljene “prispevati k mednarodni koaliciji za izpolnitev določb te resolucije in razorožitev Iraka”. To določilo je glede na običajno prakso oblikovanja vojaških kontingentov v skladu z določili sedmega poglavja ustanovne listine OZN in v povezavi z vsemi javnimi izjavami predvsem ameriških predstavnikov o verjetnem posredovanju v Iraku z mandatom VS OZN ali brez njega mogoče razumeti predvsem kot vojaško grožnjo. V skladu z veljavnim mednarodnim pravom pa ima pravico do takšne oblike opozorila ali grožnje le VS OZN. Ker ustanovna listina OZN jasno prepoveduje ne samo vojno, pač pa kot prepovedan mednarodni delikt označuje tudi “vsako grožnjo z uporabo sile”, pomeni strinjanje slovenskega zunanjega ministra s takšno grožnjo v deklaraciji jasno kršitev ustanovne listine OZN in s tem tudi mednarodnih obveznosti Republike Slovenije. Omenjena grožnja krši še dolgo vrsto drugih mednarodnih dokumentov in načel, predvsem načelo neposredovanja, pravico narodov do samoodločbe in načelo suverene enakosti držav. To, da se je s takšnim besedilom strinjal le zunanji minister brez privolitve vlade ali parlamenta, Slovenije ne odvezuje mednarodnopravnih obveznosti. V skladu z določili mednarodnega prava “država odgovarja za vsako svoje dejanje ali opustitev, ki je nasprotna njenim mednarodnim obveznostim, ne glede na to, kateri od državnih organov je to povzročil ...”

Vilenska izjava je s tehničnim izrazom “clear and present danger”, ki se sicer uporablja predvsem v ameriškem notranjem pravu, privolila v opis mednarodnega položaja, kakršen sicer v notranjem pravu daje pravico represivnim, predvsem policijskim organom, da nemudoma nastopijo proti kršilcem zakona. S tem je ponudila psevdolegitimno podlago za enostransko, nelegitimno in tudi od VS OZN neodobreno agresijo na eno od članic OZN. Hkrati je skupina V-10 z vsemi citiranimi izrazi in še posebej s ključnim pozivom VS OZN, naj “sprejme vse nujne in potrebne ukrepe zaradi nadaljevanja grožnje, ki jo Irak pomeni za mednarodni mir in varnost”, presegla svoja pooblastila. Omenjeni izraz se namreč uporablja le, kadar VS OZN avtorizira uporabo sile. Tako je vilenska skupina držav dejansko še pred predstavitvijo dokazov ameriškega državnega sekretarja Colina Powella v VS OZN pozvala k takojšnji akciji OZN proti Iraku.

Nedopustno je tudi omenjanje “enotnega odgovora demokracij”, saj ustanovna listina zagotavlja enake pravice vsem državam, ne glede na njihovo notranjo ureditev. Če je ta stavek mogoče razumeti kot napoved “preventivnega napada” nekakšne “koalicije volje” na Irak, je treba jasno povedati, da so takšni napadi s stališča današnjega običajnega prava “pravno nedopustni”.

Obljuba pomoči

Četrti odstavek vilenske izjave, ki sporoča, da države podpisnice “podpirajo težnjo mednarodne skupnosti po popolni razorožitvi Iraka, kot določa resolucija VS OZN 1441”, in zagotavlja, da so te države ob neizpolnjevanju obveznosti iz te resolucije pripravljene “prispevati k mednarodni koaliciji za izpolnitev njenih določb in razorožitev Iraka”, pomeni seveda veliko obljubo. Tudi enostranske obljube pa imajo v mednarodnem pravu status “enostranskih pravnih aktov”, ki rojevajo pravne posledice. Posebej pomembno pri tem je, da s stališča mednarodnega prava ni bistveno, ali predpisi notranjega prava omejujejo delovanje vrhovnih organov kake dežele. Minister za zunanje zadeve, predsednik vlade in predsednik države zato ne potrebujejo nikakršnih posebnih pooblastil, kadar nastopajo na mednarodnih srečanjih. Vsi dobijo ta pooblastila že s tem, ko so imenovani na položaj, njihova dejanja pa obvezujejo državo.

Vse to ne velja le za pogodbe, temveč tudi za enostranske izjave organov “zunanjega zastopanja”. Tako se na primer sodbe mednarodnega sodišča v procesih zaradi francoskih jedrskih poskusov opirajo tudi na enostranske izjave predstavnikov Francije, da njihova država ne bo izvajala jedrskih poskusov nad zemeljsko površino. Mednarodno sodišče je presodilo, da so izjave predsednika vlade in države dane v takšnih posebnih trenutkih, da ustvarjajo mednarodne obveznosti. Isto velja za izjave Egipta o Sueškem prekopu iz leta 1957. V nekaterih primerih celo ustni dogovor dveh pooblaščenih predstavnikov držav lahko velja za pogodbo. V sporu o Vzhodni Grenlandiji je tako na primer stalno mednarodno sodišče razsodilo, da ustni odgovor ministra za zunanje zadeve, ki ga ta da v imenu svoje vlade na postavljeno vprašanje tujega zunanjega zastopnika, obvezuje državo. Zunanji minister Norveške Ihlen je namreč danskemu veleposlaniku v pogovoru leta 1919 na vprašanje o norveškem stališču do danske razglasitve suverenosti nad Grenlandijo odgovoril, da se bo to vprašanje preučilo, nekaj dni kasneje pa je v uradnem pogovoru potrdil, da norveška vlada Danski zaradi tega ne bo povzročala nikakršnih težav. Ko si je kasneje Norveška premislila, je bilo že prepozno, izjavo njenega zunanjega ministra pa je mednarodno sodišče interpretiralo kot “enostransko pravno dejanje”.

Zaradi tega mora biti delovanje vseh za zunanje zastopanje pooblaščenih organov zmeraj strokovno in usklajeno. S strinjanjem z vsebino izjave, ki ni bilo usklajeno z drugimi organi zunanjega zastopanja, Dimitrij Rupel tako ni ogrozil samo slovenskega prednostnega cilja - vstopa v Evropsko unijo -, pač pa je s samovoljnim dejanjem državo izpostavil možnosti, da druge države od nje zahtevajo izpolnitev enostranske obveze iz vilenske izjave, da tudi ona “prispeva k mednarodni koaliciji”, ki bi “uresničila” določila resolucije 1441 in “razorožila Irak”. Kar seveda sploh ne bi bilo sporno, če bi takšno razorožitev res zahteval VS OZN. Vendar v stavku, ki Slovenijo obvezuje, tega pogoja ni najti. Vilenska izjava res poziva VS OZN, naj vojaško obračuna z Irakom, vendar podpisnice nikjer ne zatrdijo, da bodo spoštovale le odločitev VS OZN, kot so slovensko javnost večkrat neresnično zavajali zunanji minister in njegovi “strokovnjaki”. Piše le, da so pripravljene sodelovati v mednarodni koaliciji, ki bo uresničila “določila” resolucije.

Slovensko zunanje ministrstvo na javno izrečene besede ameriških predstavnikov o tem, da se Slovenija s podpisom vilenske izjave strinja tudi z vojaško akcijo zunaj pooblastil OZN, ni protestirala. Tako imenovani “tihi pristanek” je v mednarodnem pravu eden od načinov sprejemanja pravil, ki jih postavljajo drugi. Hkrati je enostranska obveznost Slovenije povsem jasna in neizpodbitna, zato je slovenski zunanji minister s strinjanjem z vilensko izjavo podprl napad na Irak tudi brez soglasja VS OZN. S tem je zunanji minister v nasprotju s slovensko ustavo in v nasprotju z ustanovno listino OZN Slovenijo samovoljno zavezal k sodelovanju v morebitni nelegitimni agresiji na suvereno članico OZN.