Izbrisani - enajst let pozneje

Ivan Bago je bil na prelomu tisočletja vitalen osemdesetletnik. Potem pa mu je nekega dne na nogo padla paleta in ob tej nerodnosti si je poškodoval prst. Šel je do bolnišnice, kjer so mu poškodbo oskrbeli. V bolnišnico je hodil še na previjanje rane, potem pa mu je medicinska sestra nekega dne rekla: "Kartico, prosim." Gospod Bago ji je pomolil staro zdravstveno izkaznico, a sestra z njo ni bila zadovoljna. Stopila je do drugega pacienta, mu vzela kartico in gospodu pokazala, kaj potrebuje. Plastično kartico Zavoda za zdravstveno zavarovanje s čipom. "Gospod, kartico potrebujete. Sicer vsaka injekcija stane 4500 SIT."

Ker Ivan Bago do tistega dne ni imel težav z zdravjem, niti opazil ni, da kartice ni dobil. Potem je šel do koprske enote Zavoda in izvedel je, da je bil leta 1992 izbrisan iz evidence. Iz evidence pa je bil izbrisan, ker je bil leta 1992 izbrisan iz registra stalnih prebivalcev. Če se Ivan Bago ne bi poškodoval, morda še danes ne bi vedel, da je njegov pravni status zelo vprašljiv. Če ministrstvo za notranje zadeve koga zbriše iz registra stalnih prebivalcev, posledično izgubi kup drugih pravic. Zakonodaja o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju namreč govori o tem, da so zavarovani tisti upokojenci, ki imajo v Sloveniji stalno bivališče. Pojem stalno bivališče pa ne govori o hiši ali stanovanju, v kateri stalno bivaš, pač pa o računalniškem podatku. Govori o tem, ali nekdo obstaja v podatkovni bazi ministrstva za notranje zadeve.

Kako se je zgodilo, da je gospod Bago odletel iz registra stalnih prebivalcev? Rodil se je leta 1920 v Našicah, na Hrvaškem. Njegov oče je bil po narodnosti Madžar, mati pa Čehinja. "V Koper sem prišel, ko je bila še cona B," pravi. V Sloveniji torej živi skoraj pol stoletja. Sredi petdesetih let se je zaposlil v podjetju Lama Dekani, kjer je delal kot skladiščnik. Kasneje je delal v Luki Koper. Ko je šel njegov mlajši sin pred leti v vojsko, se je s papirji nekaj zapletlo. Šel je v Našice, a papirjev ni uredil. Potem je šel v Koper, na občino. Gospa Elza, šefica, ga je poklicala za šalter. In na koncu je rekla: "Urejeno." Gospod Bago je bil prepričan, da je problem s papirji in nacionalnim statusom uredil. Leta 1987 je dobil osebno izkaznico, na kateri je v rubriki velja do - valida fino al pisalo TRAJNA. Ko je bil plebiscit, se ga je z veseljem udeležil, ko je prišla osamosvojitev, je znance opozarjal, naj si uredijo dokumente. In ko je dobival pokojnino, je na listku vedno pisalo, koliko so mu trgali za prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Zdrava pamet pravi, da je prostovoljno zdravstveno zavarovanje nekakšna nadgradnja obveznega zavarovanja. A kot rečeno: ko je gospodu Bagu na nogo padla paleta, je v bolnišnici ugotovil, da nima kartice. Kartice pa nima, ker v registru stalnega prebivalstva ne obstaja. Če te ni v registru, nimaš obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če te ni v registru, nimaš kartice.

Februarja 1992, pred natanko enajstimi leti, je ministrstvo za notranje zadeve izvedlo množično čistko registra stalnih prebivalcev. Po dostopnih podatkih je ministrstvo iz registra stalnih prebivalcev zbrisalo okrog 30 tisoč oseb. Okrog 10 tisoč izbrisov se je zgodilo zato, ker je ministrstvo z udarniško akcijo ažurirala odjave. 20 tisoč oseb pa je iz podatkovne baze letelo zato, ker jih je ministrstvo iz registra stalnih prebivalcev prestavilo v register tujcev. Tiste stalne prebivalce Slovenije, ki niso prevzeli slovenskega državljanstva, so februarja 1992 zradirali iz podatkovne baze. S tem pa je ministrstvo za notranje zadeve tej ogromni množici spodmaknilo pravni temelj njihove eksistence. Pač, če si diskvalificiran iz registra stalnih prebivalcev, si diskvalificiral tudi iz drugih registrov. Ivan Bago, denimo, je bil hkrati diskvalificiran iz registra zdravstvene zavarovalnice. No, ne moremo pa reči, da je bil Ivan Bago povsem izbrisan. Pravzaprav je brisanje, ki se mu je pripetilo, selektivno. Ko se mu je pokvaril televizor, si novega televizorja ni omislil, zato je na RTV poslal prošnjo, naj ga črtajo iz registra RTV naročnikov. Vendar ga iz tega registra niso črtali. Ravno obratno: sodišče mu je zarubilo tretjino penzije, češ da ni poravnal naročniških obveznosti do RTV. Ivan Bago torej ne more trditi, da je povsem črtan iz evidenc. Zdi se, da je njegovo ime ostalo v tistih evidencah, ki mu nalagajo plačevanje. Ni pa ga v tistih evidencah, ki bi mu jamčile pravice.

Ocene pravijo, da je sredi lanskega leta v Sloveniji živelo več kot 4.000 oseb, ki jim je država povzročila podoben problem kot Ivanu Bagu. Gre torej za serijsko kršitev človekovih pravic. Ob tem pa je najbolj srhljivo, da država tudi po enajstih letih še ni pristopila k resni sanaciji povzročene škode. Množična kršitev človekovih pravic se je zgodila, ko je ministrstvo vodil Igor Bavčar, človek, ki je v pisarno notranjega ministra prišel naravnost iz državljanskega gibanja, ki se je ukvarjalo z varovanjem človekovih pravic. Ivo Bizjak, drugi notranji minister, je ob odhodu iz ministrske pisarne postal varuh človekovih pravic. Dr. Peter Jambrek, ki je notranje ministrstvo vodil nekaj mesecev, leta 2000, je urednik revije Dignitas, ki se ukvarja s človekovimi pravicami. Notranji minister Borut Šuklje je poosebljena dobričina, poosebljanje varovanja človekovih pravic. Ko je ob koncu osemdesetih služboval na SZDL, je bil eden tistih, ki so vztrajali, da Slovenija potrebuje svet za varstvo človekovih pravic, kasneje znan kot Bavconov svet. Slovensko notranje ministrstvo že več kot dvanajst let vodijo fanatični borci za človekove pravice. In izpričanim borcem za človekove pravice nikakor ne uspe rešiti problema, ki ga je vlada povzročila leta 1992, v obdobju post-osamosvojitvenega navdušenja. "Ni nas zbrisala zadnja vlada," pravi Aleksandar Todorović, predsednik Društva izbrisanih. "Vendar je sedanja vlada najbolj odgovorna, da tudi po enajstih letih krivica, ki se nam je zgodila, ni odpravljena."