Razklani levičarji

Pri vprašanju vključitve Slovenije v Nato ima vsaka politična stranka svoje disidente. Najglasnejši so v ZLSD. Čeprav je uradno stališče stranke pronatovsko, se proti vstopu v to zvezo javno opredeljujeta dve sekciji - Mladi forum in Ženska zveza, ki imata skupaj več kot 2500 članov. Da bi bilo vse še bolj shizofreno, se proti Natu javno opredeljujejo tudi nekateri vodilni funkcionarji, na primer poslanci Silva Črnugelj, Majda Potrata in Aurelio Juri, ljubljanska županja Danica Simšič, podpredsednica stranke in izolska županja Breda Pečan in nekdanji predsedniški kandidat Lev Kreft. Večina je odklonilno stališče do Nata izoblikovala šele v zadnjih dveh letih. Tako na primer Juri pravi, da je še pred poldrugim letom sodil med zagovornike članstva, in to predvsem zaradi racionalnosti integracije. Svoje prepričanje je spremenil po tem, ko so se bistveno spremenile mednarodne okoliščine in ker " se je Slovenija za ceno vstopa v Nato pripravljena odpovedati tudi distanci in kritičnosti do najnovejše ameriške politike, ki s kulturo miru in nenasilja, zapisano v slovenski ustavi, nima nič skupnega". Dokazov za to je po njegovem mnenju več kot dovolj: od umika podpore multilateralni pobudi v OZN na pobudo Švedske za svet brez jedrskega orožja, spremembe Pomorskega zakonita zato, da bi omogočili vplutje ladjam na jedrski pogon in z jedrskim orožjem v slovensko morje, do popuščanja ameriškemu izsiljevanju na račun domače farmacevtske, jeklarske in druge industrije. "Nato je organizacija, v kateri imajo prevladujoč vpliv ZDA, in zaradi tega sledi predvsem logiki zaščite in uveljavljanja njihovih interesov oziroma interesov najmočnejših članic. Za takšno politiko ne želim soodgovarjati."

Predsednik ZLSD Borut Pahor trdi, da so antinatovci v manjšini. A nedvomno gre za vplivno manjšino, ker se sicer stranka na lanski konferenci ne bi odločila za politiko "sobivanja dveh idej". Ta omogoča, da lahko celo vodilni funkcionarji ZLSD javno izražajo odklonilno stališče do Nata, ne da bi bili za to sankcionirani. Seveda le do točke, ko gre za izražanje osebnega mnenja in ne za uradno stališče stranke. Odločitev za sobivanje idej skuša Pahor prikazati kot posledico znotrajstrankarske demokracije, a resnični razlog zanjo je ohranjanje miru. Ali kot pravi Aurelio Juri: "Stranka meni, da je to vprašanje pomembno, a ne tako zelo, da bi se razšli. Levo je lahko nagovarjanje k povezovanju s svetom, k vstopanju v mednarodne integracije, pa tudi nasprotovanje militarizaciji družbe. In nismo prvi na evropski levici, ki smo zmogli takšno sobivanje pogledov. Tudi socialdemokrati na Švedskem so se pred leti pri tem vprašanju razdelili na dva tabora."

Strankin uradni odnos do zveze Nato se je v zadnjih petih letih korenito spremenil. Še do leta 2001 je imela v programu zapisano oboroženo nevtralnost. Generalni sekretar stranke Dušan Kumer sicer trdi, da so izraz nevtralnost uporabljali v mirovniškem smislu, vendar ostaja dejstvo, da je bila uradna politika ZLSD glede Nata še pred nekaj leti bistveno drugačna, kot je danes. Premik se je zgodil leta 1997, ko je na predsedniški položaj prišel Pahor. S tiho podporo predsedstva ZLSD je podpisal vladno izjavo v podporo vstopu v Nato, čemur je stranka pozneje prilagodila program. Da med "disidenti" ne bi bilo hude krvi, vodstvo stranke v dokumente ni zapisalo zveze Nato, pač pa le zavzemanje za povezavo z evroatlantskimi integracijami. Predsednik Mladega foruma Luka Juri trdi, da je Pahor gonilna sila, ki je ZLSD usmerila k Natu in da do preobrata v politiki ne bi prišlo, če bi leta 1997 stranko prevzela Mateja Kožuh Novak. "Pahorl je z dejanji vsakdanje politike stranko pripeljal do točke, ko se je postavilo vprašanje, ali bomo prilagodili program ZLSD ali doživeli zastoj. In prilagodili smo program." Mladi forum je takšni usmeritvi ugovarjal. Na kongresu v Kopru leta 2001 so spisali resolucijo, s katero naj bi se stranka opredelila zoper Nato, a so jo zaradi prerekanj umaknili. "Če bi pri njej vztrajali, bi Pahor pod vprašaj postavil svojo izvolitev za predsednika. Zaradi sindroma, da brez Pahorja ne gremo nikamor, se je večina odločila za Nato." Pahorjevi opciji ob strani stojijo predvsem trije ključni ljudje v ZLSD: minister za delo Vlado Dimovski, notranji minister Rado Bohinc in vodja poslanske skupine Miran Potrč. Vendar Juri dvomi, da v Nato iskreno verjamejo. "Verjamejo le, da je vstop v Nato manjše zlo." Čeprav ZLSD, ki je druga najmočnejša vladna stranka, zavezuje koalicijska pogodba, v kateri je Nato zapisan kot eden poglavitnih ciljev, so mladci prepričani, da to ne bi smelo biti ovira za drugačno stališče. "ZLSD bi lahko ohranila kritično stališče do Nata in pozitivno do EU." A to so le pobožne želje. Uradna politika ZLSD ostaja pronatovska, kar dokazuje tudi to, da ZLSD ne bo podprla morebitne interpelacije zoper zunanjega ministra Dimitrija Rupla zaradi sporne vilenske deklaracije.

Po mnenju Luke Jurija je v vrhu ZLSD razlika v mnenjih odvisna od tega, ali gre za uradno razpravo ali za pogovor na štiri oči. "Zasebno bo zelo veliko ljudi reklo, da jim Nato ni všeč, a da je igro, ki jo je začel Pahor, treba dokončati. Formalno je torej večina za Nato, iskreno pa v ta projekt verjame le manjšina." Ker je sindrom Pahorjeve nepogrešljivosti z leti zbledel, se danes v kampanji za Nato izpostavlja le še predsednik sam. "Vstop v Nato je postal predvsem Pahorjeva osebna bitka. V javnih nastopih ob njem ni nikogar, ki bi mu varoval hrbet." Dodaja pa še: "Nasprotniki vstopa v Nato svoje stališče izražamo tudi tako, da hodimo na demonstracije." Da to drži, dokazujejo dogodki izpred desetih dni. Skoraj celotna slovenska politična elita je protivojne demonstracije prespala. Izjema so bili funkcionarji ZLSD. Tam so bili Aurelio Juri, Potratova in Černugljeva, Pečanova in Kreft. Tam je bila Simšičeva s kratkim nagovorom. In tam je bil Kumer. Slednji poudarja, da vzporednice med udeležbo na demonstracijah in stališčem do Nata ni mogoče potegniti: "Ni res, da so se demonstracij udeležili samo skrajni levičarji. Če si privrženec globalnega gibanja za mir, če se zavzemaš za rešitev spora z dialogom, je udeležba na takšnem shodu dolžnost. Zato se sprašujem, kje sta bili ta dan politična pozicija in opozicija. Kje so bili Janša, Bajuk in Peterle? In predvsem, kje je bil nadškof Rode? Če bi prisluhnil papežu, bi moral stati ob nas." Podobnega mnenja so tudi ostali udeleženci demonstracij. "To je bil shod za mir in ni bil, vilenski izjavi navkljub, uperjen proti vladi, zlasti ne po tem, ko se je dan prej opredelila do iraške krize z izjavo, ki poziva Varnostni svet OZN k uporabi vseh možnosti za mirno rešitev spora in dopušča uporabo sile le kot skrajno in najmanj želeno sredstvo. Tako da bi se manifestacije po mojem lahko udeležil tudi kak vodilni politik, seveda ob zavedanju, da tvega zamero ZDA," pravi poslanec Juri. A če vzporednice med Natom in demonstracijami ni, zakaj tam ni bilo Pahorja? Menda zato, ker je moral na pogreb svoje babice. Vprašanje je seveda, ali bi na demonstracije prišel, če ga ne bi zadržali osebni opravki. Malo verjetno, saj sam pravi, da mu ne bi bilo všeč, če bi ga kdo postavil pod geslo, ki je žaljivo in s katerim se ne strinja.