Vojaški vlak za Irak

Sredi prejšnjega tedna je ministrstvo za obrambo prejelo še eno izmed mnogih prošenj, ki so jih ZDA naslovile na državne institucije Slovenije, pa tudi na mnoge druge države. Tokrat so si Američani zaželeli cest in železnic, konkretneje, ministrstvo za obrambo so pozvali, naj jim odobri transport opreme in vojakov, ki se nanaša na vojaško pomoč in zaščito Turčije, prek slovenskega ozemlja. Po pisanju Dnevnika naj bi mimo ljubljanskih vrat zapeljalo dvajset velikih transportov, v katerih bi bilo neznano število oklepnikov, tankov, laserske opreme in še nekaj drugega vojaškega materiala. Z ameriško zahtevo se je v četrtek seznanila vlada, kakšne konkretne odločitve pa še ni sprejela. Obrambno ministrstvo naj bi v prihodnjih dneh pripravilo posebno dvostransko pogodbo. Pred meseci dopisan Zakon o obrambi namreč pravi, da lahko vlada dovoli tranzit vojaških enot "zavezniških držav po zraku, kopnem in morju, praviloma na podlagi načela vzajemnosti, če z mednarodno pogodbo ni drugače določeno". Pozneje bo dogovorjeno pogodbo moral ratificirati še slovenski parlament.

Zgodba o novi prošnji je na prvi pogled preprosta. Američani bi skozi Slovenijo prepeljali opremo, ki naj bi bila zgolj za zaščito Turčije, če bi se Sadamu Huseinu zazdelo dobro, da proti Ankari pošlje kakšno raketo. Vojaški premik ameriških enot seveda ni neposredna posledica kompromisa o zaščiti svoje članice, ki ga je po mučnih pogovorih prejšnji teden sprejel Nato, saj je ameriška prošnja na bežigrajski Pentagon zašla pred dogovorom okrnjene bratovščine Nata. Je torej samostojen premik ameriške vojske, podoben mnogim, ki se že nekaj mesecev dogajajo po vsem svetu.

Zelo podobno prošnjo je Slovenija dobila že pred meseci, in to ne eno, ampak dve. Konec januarja je slovenska vlada sklenila, da je pripravljena omogočiti prelete letal, prehod vojakov čez slovensko ozemlje, v poveljstvo pa bi poslali tudi častnika za zvezo. Vendar je pravna dikcija januarskega sklepa zelo pomembna, in to tudi zaradi nove prošnje. Vlada naj bi sodelovala v prizadevanjih mednarodne skupnosti v skladu "z ustreznim mandatom Varnostnega sveta OZN", svoj zračni prostor in meje naj bi za vojake odprli torej le tedaj, če bodo njihove poti enake potem Varnostnega sveta. Zadnja prošnja Američanov pa ni nujno takšne narave, verjetno je celo nasprotne, svetovna velesila se že namreč nekaj mesecev intenzivno pripravlja na vojno z Irakom in hkrati grozi, da se bo nad Bagdad podala brez blagoslova OZN. Še isti dan, ko je vlada javno priznala, da se dogovarja z Američani, se je ostro odzval Mladi forum ZLSD. Zanj bi bilo sodelovanje Slovenije v obliki omogočanja prevoza brez posebne resolucije OZN nesprejemljivo.

Kakšna bo končna odločitev, še ni znano. Dovolj zgovorna pa je dikcija vladnega propagandista Gregorja Krajca, ki je na tiskovni konferenci po vladni seji govoril zgolj o pravnem načinu dogovora z Američani, ne pa o možnosti zavrnitve njihove prošnje. In kaj bi se zgodilo, če bi se vlada dogovorila z Američani o tranzitu vojaških enot, ki bi bile pozneje uporabljene v vojni z Irakom brez predhodnega mandata Varnostnega sveta? Ameriško zaklinjanje zgolj o vojaški pomoči in zaščiti države, ki sicer (še) ne ve točno, koliko tujih vojakov naj sprejme v svoj objem, je seveda prozorno. Težko je namreč verjeti, da bodo tanki in oklepniki, ki bodo brzeli mimo Zidanega Mosta, razporejeni zgolj po vojaških oporiščih. Četudi ne bodo aktivno napadli Iraka, pa bodo sestavni del vojaških enot, ki se bodo odpravili na to nalogo. Pozitivna vladna odločitev brez dogovora v Varnostnem svetu bi torej pomenila dvoje: najprej bi bila v nasprotju s prvim zadržanim privoljenjem, in drugič, tudi v nasprotju s stališčem vlade in evropske skupnosti do iraške krize. S stališči, ki na ves glas omenjajo pomen Varnostnega sveta. Slovenija bi si še enkrat privoščila popoln diplomatski zasuk. Na eni strani bi govorila o skupni varnostni politiki, na drugi strani pa bi podprla enostransko akcijo ZDA in nekaterih njenih zaveznic. Res pa je, da se je vlada spoprijela s težko nalogo. Slovenci večinoma ne podpirajo napada na Irak in obiskov tujih vojaških enot, v Kopru je bilo v zadnjem času kar nekaj protestov proti vitkim vojaškim barkačam. Tako bi se lahko na Slovenskem kakšni dolgi koloni s tanki natovorjenih vagonov pripetile iste težave kot vojaškim ladjam na Nizozemskem. In preglasni protestni kljub demokratični naravi niso ravno všeč Georgeu Bushu.

Slovenija pa seveda lahko ubere drugo pot, takšno, kot si jo je pred kratkim predrzno privoščila sosednja Avstrija. Prošnjo Američanov je zaradi svojega nevtralnega statusa odločno zavrnila in si zato zaslužila ukor ameriškega obrambnega ministra Donalda Rumsfelda. "Ravno zdaj poskušamo premakniti nekaj sil iz Nemčije v Italijo, a nam Avstrija dela težave. Kar pomeni, da bomo morali iti vse do Rotterdama ali pa čez dve, tri ali štiri države. Gotovo je boljše, če se premikamo naravnost," je pred kongresom užaljeno rohnel veliki gromovnik. Avstrijci so naslednji dan mirno odgovorili, da bi si morda premislili le v primeru nove resolucije Varnostnega sveta. Bolj kooperativni pa so bili Italijani, ki so ZDA brez kakšnega nasprotovanja odobrili uporabo svojih "komunikacijskih poti".

Prošnje Američanov pa so zanimive tudi iz drugega razloga. Zaradi nesoglasja znotraj starih članic Nata in očitnega proameriškega navdušenja mladih članic Nove Evrope se lahko pripeti, da bodo Američani z veseljem odprli kakšno novo vojaško bazo. In ta bo zaradi strateških, ekonomskih, političnih in tudi kakšnih drugih vzrokov na sveže osvojenem ozemlju. Recimo na Poljskem ali na Baltiku, morda tudi Sloveniji. Če bodo mlade članice brez oporekanj sprejele vojaške diktate premočnega prijatelja, mu bo seveda v interesu, da prijateljstvo še poglobi. In morda je to tudi v interesu nekaterih slovenskih politikov.