Novi okostnjaki

Katastrofa - poleg samega nakupa in poznejših dokapitalizacij Slovenske investicijske banke (SIB), kar nas je že stalo najmanj 3,5 milijarde tolarjev, in izgubarskega plinskega agregata, ki nas je že stal najmanj 1,26 milijarde tolarjev, je na četrtkovi seji mestnega sveta Mestne občine Ljubljana svetnik Miha Jazbinšek iz omare potegnil še enega okostnjaka: SIB je pred nekaj tedni po desetletnem moratoriju morala odplačati prvi obrok posojila iz leta 1993. Ni pa povedal, da gre za posojilo v višini 40 milijonov takratnih nemških mark, kar v današnjem denarju znaša okoli 4,6 milijarde tolarjev. Časovno usklajenost začetka odplačevanja kredita z zahtevo Banke Slovenije po novi dokapitalizaciji SIB v višini 1,9 milijarde tolarjev je ob tem nemogoče spregledati.

Podrobnosti o po današnjih podatkih 4,6 milijarde vrednem posojilu sicer še niso znane, izvedeli pa smo, da je polovico posojila (po obrestni meri z devizno klavzulo 6 %) prispevala Nemčija (Deutsche Ausgleiz Bank), drugo polovico pa Republika Slovenija, in sicer za potrebe kreditiranja vrnitve naših delavcev na začasnem delu v tujini v domovino. SIB je Nemcem pred dobrima dvema mesecema morala odplačati prvi polletni obrok posojila v višini 125.000 evrov, ki mu bodo sledili še trije takšni polletni obroki. Vsi naslednji obroki (do odplačila čez 20 let) pa naj bi za vsakega pol leta znašali 250.000 evrov oziroma naj bi se postopoma zviševali. In to je šele polovica, saj na vračilo seveda čaka tudi še Republika Slovenija. Po naših podatkih prvi obrok vračila kredita zapade konec letošnjega leta, skupaj pa naj bi državi v 20 letih plačali 1,4 milijarde tolarjev v polletnih obrokih po 36 milijonov tolarjev. So bili bajni zaslužki prodajalcev delnic SIB torej samo eden od stranskih produktov nečesa večjega? Lahko pričakujemo še nove duhove iz preteklosti?

Samo za polovico manjša katastrofa od SIB je bil denimo nakup plinskega agregata. Energetika (takrat jo je vodil Peter Stavanja) je namreč že v letu 1998 in 1999 plačala 1.261,000.000 tolarjev za gradnjo kogeneracijskega agregata (6MWel), ki je v treh letih obratovanja prinašal samo izgubo. Prejšnje vodstvo Holdinga Ljubljana (takrat še klan Marjana Vidmarja) je - ne boste verjeli - načrtovalo celo gradnjo še večjega kogeneracijskega agregata (100MWel), s čimer so se hoteli osamosvojiti od ljubljanske toplarne, čeprav ima slednja zadostne proizvodne kapacitete za ogrevanje Ljubljane. In to ob tem, da je gorivo iz agregata (zemeljski plin) kar za okrog 30 do 50 odstotkov (odvisno od gibanja cen zemeljskega plina) dražje od premoga, ki ga uporablja toplarna. No, vsaj te sanje se niso uresničile.

Nekajstomilijonske naložbe Energetike v nove pisarne in računalniško opremo, ki so jo kupili po poprejšnjem sumljivem razpadu računalniškega sistema, ob gornjih številkah niso vredne omembe. Še manj pa naložbe v osnovno dejavnost, torej širitev plinovodnega in vročevodnega omrežja, saj se je investiranje v zadnjih letih samo še zmanjševalo, pa tudi že prej so jih brez muke pokrili iz tekočih letnih finančnih prilivov.

In bilanca: od 11 milijard finančnega presežka, ki se je med letoma 1993 in 1998 nabral s preplačanimi položnicami in bančnimi depoziti, in preostalega, kar se je nabralo še do leta 2002, je Energetiki doslej uspelo "zagoniti" 3,5 milijarde tolarjev za SIB, 1,26 milijarde tolarjev za izgubarski plinski agregat in nekaj sto milijonov za nove pisarne in računalniško opremo. Na računih bank bi trenutno moralo ležati še okrog 7 milijard tolarjev, ki pa seveda lahko kaj hitro skopnijo. Če bodo delničarji 27. februarja podprli dokapitalizacijo SIB, bomo namreč takoj še ob 1,9 milijarde tolarjev; treba bo pokriti izgubo Energetike zaradi luknje v SIB, ki znaša okrog 1,4 milijarde in v primeru nesposobnosti SIB za odplačilo (odvisno je od dobre volje SIB-ovih dolžnikov) pokriti še 4,6 milijarde kredita. Plus obresti, seveda. V najslabšem primeru se torej lahko zgodi, da se bomo od še preostalih 7 milijard presežka, ki smo ga neprostovoljno prispevali uporabniki storitev Energetike, zaradi afere SIB na koncu znašli v milijardnem minusu!

V luči plačnikov storitev javnim podjetjem ljubljanska komunalna hobotnica v praksi deluje nekako takole: uporabniki javnim podjetjem (LPP, VO-KA, Žale, Snaga, Ljubljanske tržnice, Parkirišča) plačujemo predrage in slabe storitve ter jim prek proračuna pokrivamo izgube. Energetiki smo do letos s preplačanimi položnicami poleg tega ustvarjali še bajne presežke, letos pa ji bomo za nagrado (kot posledico njenega investiranja teh presežkov) pokrili še izgubo, verjetno plačali dokapitalizacijo SIB in v prihodnosti morda pokrili še milijarde za poplačilo njenega kredita.

Prav slednja možnost lahko pomeni odgovor na vprašanje, zakaj v naši demokratični in pravni državi ob vseh zgoraj omenjenih katastrofalnih dejstvih ni nihče ukrepal in zakaj so odpovedali prav vsi nadzorni mehanizmi. Ključne osebe, vpletene v afero SIB, so sicer bolj ali manj znane. Na strani mesta Ljubljana: Samo Lozej in Vika Potočnik, na strani organizatorja paketov delnic SIB: Nada Klemenčič, Vlado Klemenčič in Milan Tomaževič, na strani Energetike: Igor Pogačar in Miro Senica, na strani nadzora, ki je povsem odpovedal: Banka Slovenije (Mitja Gaspari), nadzorni svet holdinga (Andrej Toš, Metka Tekavčič) in revizorji (KPMG, Iteo Abeceda), ter na strani posrednikov: Publikum in Medvešek-Pušnik. Znani so tudi tisti, ki so s prodajo delnic SIB Energetiki največ zaslužili: NLB, SKB, Zavarovalnica Tilia, BTC, Nama, Zavarovalnica Triglav, Slovenijales, Sava - RE, Puh, Avtomarket, G. Loc (povezava Medvešek-Pušnik) in še mnogi drugi. Natančni podatki o zaslužkih so zaradi dejstva, da se podatki Centralne klirinško-depotne družbe razlikujejo od podatkov lastnikov delnic, za javnost sicer zamegljeni, lahko pa jih pridobijo vsi pristojni organi. Na seznamu manjkajo samo še imena najvišjih državnih uslužbencev, ki so - očitno gnilo - jajce, imenovano SIB, podtaknili mestu Ljubljana oziroma njenim prebivalcem.

Videli bomo, ali bo kdo od tistih, ki so plačani za preganjanje takšnih dejanj, ukrepal. Bistveno vprašanje pa je, kaj sploh lahko naredi večinski lastnik Energetike in s tem tudi SIB, Mestna občina Ljubljana. Četrtkova izredna seja mestnega sveta - razen političnih opredelitev do nakupa SIB in sprenevedanja vpletenih, predvsem Metke Tekavčič in z izjemo Viko Potočnik, ki je priznala svojo politično odgovornost - na to seveda ni dala odgovora in ga tudi ni mogla dati. Morda velja omeniti le to, da so bili med najbolj glasnimi kritiki prav tisti (Dimitrij Kovačič), ki so holding, tak, kakršen je, leta 1993 na dopisni seji ustanovili in ga pet let tudi vodili. Edina možnost, da nova mestna oblast v prihodnosti prepreči take enormne kraje družbenega premoženja, je nova ureditev razmerij med mestom, holdingom in javnimi podjetji. Šele to bi namreč upravljanje s komunalnim gigantom, ki po finančni moči bistveno presega svojega ustanovitelja, lahko (vsaj teoretično) vrnilo nazaj tistemu, ki mu pripada, torej mestu in njegovim prebivalcem. Kot zatrjuje županja Danica Simšič, bo za sprejem ustreznih aktov poskrbela takoj, ko bo mogoče. V vsakem primeru bodo do takrat minili meseci.

Naša prihodnost pa se bo zgodila že prej. O prihodnji usodi SIB bo ta četrtek, 27. februarja 2003, namreč razpravljala skupščina družbenikov. Direktor Holdinga Ljubljana Marjan Rekar, ki je odgovoren za predlaganje rešitev, bo imel ob vprašanju, ali je večja katastrofa takojšnja poceni prodaja banke ali poplačilo duhov iz preteklosti, še težje delo kot nova županja. En odgovor pa je, ne glede na izid skupščine, znan: plačniki storitev Energetike so bili okradeni za najmanj deset milijard tolarjev.