Nedotakljivi

Odločitev družbenikov Energetike in s tem tudi večinskih lastnikov Slovenske investicijske banke (SIB), da niso podprli dokapitalizacije SIB, za katero bi Energetika ob negotovem izidu morebitne poznejše prodaje morala odšteti še skoraj dve milijardi, in ob dejstvu, da je v SIB poleg odgovornosti države za nesrečni mestni nakup tudi veliko njenega denarja, se je hitro našla druga rešitev: infuzija Abanke Vipa do prodaje SIB na javnem razpisu.

Abanka Vipa naj bi tako SIB do njene prodaje na javnem razpisu s ponujeno garancijo zagotavljala likvidnost in solventnost in tako omogočila njeno normalno poslovanje, s čimer se je strinjala tudi Banka Slovenije. Poznavalci zaradi majhnosti Abanke Vipa o zadostnosti ponujene garancije sicer resno dvomijo, kar bi lahko celo pomenilo, da bi Banka Slovenije po sili razmer dovolila poslovanje brez kapitalske ustreznosti. Kakorkoli že, SIB se bo do prodaje (predvidoma do konca maja) posvetila predvsem izterjavi dolžnikov, Energetika bo poskrbela za komisijo za pripravo programa prodaje, ki ga mora potrditi mestni svet, zunanje strokovne institucije pa bodo opravile pravni in finančni pregled in ovrednotile banko.

Po zadnjih podatkih knjigovodska kapitalska vrednost SIB znaša 644 milijonov, banka ima 1,370.000 delnic, v tem trenutku pa naj bi bile vredne 464 tolarjev (Energetika je za večino odštela med 3500 in 3800 tolarjev). Na kratko: Energetika našega denarja v SIB ne bo več "metala", koliko od 3,5 milijarde tolarjev, kolikor je zanjo odštela, bo dobila nazaj, pa bo znano ob njeni prodaji. Direktor holdinga Marjan Rekar govori kar o 80 odstotkih povrnjene naložbe v štirih letih, res pa je, da je njegov optimizem ob dejstvu, da konec maja holding zapušča, treba vzeti z rezervo. Dogajanje na javnem razpisu bo zanesljivo še vroče, saj naj bi se poleg domačih interesentov (Abanka Vipa, NLB, NKBM) za SIB zaradi možnosti pridobitve licence zanimale tudi tuje banke, neuradno smo izvedeli za Unicredito in Erste bank. Vsekakor pa garancija Abanke Vipa ne bo zastonj. Na tenderju, ki naj bi ga med drugim objavili tudi v Financial Timesu, bo namreč prva med enakimi, poleg tega pa ima pod konkurenčnimi pogoji možnost postati mestna "hišna" banka, kar pomeni, da naj bi nanjo prenesli ves plačilni promet podjetij pod okriljem holdinga.

Priprave na veliki finale se torej za nekaj časa selijo v zakulisje, kjer bi se morali začeti tudi postopki za ugotavljanje odgovornosti. Okrožno državno tožilstvo je po besedah generalne državne tožilke Zdenke Cerar 24. februarja 2003 uradu kriminalistične policije pri ljubljanski policijski upravi dalo usmeritve za nadaljevanje postopka proti individualnim osebam zaradi suma zlorabe položaja v aferi SIB. Prvi na zatožni klopi SIB bi lahko bil Igor Pogačar, nekdanji direktor Energetike, ki je banko kupil. Kar pa je malo verjetno. Pogačarju je pooblastilo za nakup namreč izdal takratni direktor holdinga Peter Cerar, ki je to storil po neposrednem ustnem naročilu kabineta županje Vike Potočnik. Cerar je podrobnosti o mestnem naročilu baje celo deponiral pri notarju, v prid njegovi obrambi pa govori tudi dejstvo, da je pooblastilo parafiral vodja županjinega kabineta, sicer tesni prijatelj in Pogačarjev sojadralec na Kranjski klobasi, Samo Lozej. Ker pa parafa po drugi strani dokazuje le, da je bil Lozej z zadevo seznanjen (po naših podatkih v kabinetu le niso bili tako neumni, da bi izdali pisno naročilo), se bo stvar zaradi pomanjkanja dokazov tu najverjetneje končala. Članom nadzornega sveta, med drugim predsedniku Andreju Tošu in Metki Tekavčič, iz sklepa, da podpirajo nakup "neke" banke, ne bo mogoče dokazati, da so podprli nakup SIB. Nekdanji predsednik uprave SIB je prav tako nedotakljiv, konec koncev so njegove domnevno prirejene podatke tako ali drugače potrdili ugledni nadzorniki (Banka Slovenije, Iteo Abeceda, KPMG), ki so seveda sklepe pisali na podlagi dostopnih podatkov, ki so se pozneje sicer izkazali za domnevno netočne. Tudi njegova žena Nada Klemenčič, sicer organizatorka paketov delnic SIB za prodajo Energetiki, in vsi ostali prodajalci nimajo skrbi, saj ob tem, da so bajno zaslužili, seveda niso kršili nobenega zakona. In kaj lahko v primeru borznoposredniških hiš naredi Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki je zaradi zlorabe notranjih informacij pod drobnogled vzela predvsem Publikum in Medvešek-Pušnik? Njihovo vpletenost še raziskujejo, doslej pa so v drugih primerih "insajderstva" tožilstvu posredovali dve kazenski ovadbi. In epilog: ena je bila zaradi pomanjkanja dokazov zavrnjena, usoda druge pa še ni znana. Ergo: edina, ki ju posledice vpletenosti v afero SIB niso povsem zaobšle, sta Vika Potočnik, ki je izgubila na županskih volitvah, in "hišni" odvetnik Miro Senica, ki je po pravni poti poskrbel za to, da je Energetika SIB lahko kupila in je zato izgubil izjemno donosnega klienta, Mestno občino Ljubljana.

Precej manj mirno od odgovornih za afero lahko spimo uporabniki storitev ljubljanskih komunalnih podjetij. S SIB smo se res znebili akutne nevarnosti, da bomo takoj še ob dve milijardi tolarjev, zaradi še vedno povsem neurejenih razmerij med mestom, holdingom in odvisnimi javnimi podjetji pa možnost kake nove afere še ni izključena. Na kratko povedano: z denarjem javnih podjetij (katerih vodstvo po Vidmarjevem klanu in LDS prevzema ZLSD) njihovi direktorji še vedno lahko razpolagajo samostojno, bolj ali manj brez nadzora mestne oblasti. Na potezi je zdaj nova ljubljanska županja Danica Simšič, ki je od svoje predhodnice že podedovala pripravljene akte za novo ureditev razmerij, ki pa Vike Potočnik očitno niso pretirano zanimali. Od njene hitrosti in volje družbenikov holdinga za sprejem aktov bo odvisno, koliko časa bo ravnanje z denarjem uporabnikov storitev še brez nadzora. Z javnimi podjetji, ki večinoma pridelujejo izgube, razen njihovega pokrivanja do takrat verjetno ne bo večjih skrbi, predvsem ob dejstvu, da je glavni mestni akter škodljive afere SIB, očitno zelo samozavestni Samo Lozej, svojo kandidaturo za direktorja JP Vodovod-Kanalizacija vendarle umaknil. Do izbire novega direktorja jo bo tako še naprej vodil njen dosedanji prvi mož Anton Kranjc, ki je pred leti med drugim bajno preplačal vodomere, kar pa ob Lozejevi avanturi skoraj ni vredno omembe.

Najbolj zanimiva bo seveda še naprej dobičkarska Energetika, ki ima na računih različnih bank še vedno naloženih sedem milijard finančnega presežka, ki smo ga v preteklih letih prispevali s preplačanimi položnicami. Prokuristka Energetike Mira Filipič ni znala pojasniti, kaj bodo s tem denarjem, omenila je le varčevanje za nujne naložbe v ljubljansko toplarno. To sicer poteka že deset let, doslej pa smo imeli od njega le propadli naložbi v SIB in izgubarski plinski agregat, s čimer smo izgubili pet milijard tolarjev. Bolj odločna je bila pri pojasnilu, da se plinske položnice zaradi varčevanja ne bodo znižale.

Morda pa bo novo idejo o tem, kam s sedmimi milijardami, dobil v sredo imenovani novi direktor Energetike Hrvoje Draškovič. Izkušenj ima dovolj, konec koncev je bil predsednik izvršnega sveta SML (v času, ko jo je vodila Nuša Kerševan), kar pravzaprav pomeni, da je bil v devetdesetih "premier Ljubljane". Energetika ga je že takrat zelo zanimala, prav njemu namreč pripisujejo znamenite obveznice mesta Ljubljane za sanacijo ljubljanske toplarne, ki jih je pozneje prek SKB kupoval in prodajal njegov naslednik Marjan Vidmar, veliko pa je vedel tudi o slabostih kurjenja domačega in prednostih uvoza tujega premoga. Pozneje je bolj ali manj izginil iz javnega življenja in se v okviru NLB (Zagreb, Hypo Leasing) posvetil bančništvu. Pred nekaj dnevi se je ponovno vrnil k svoji veliki ljubezni, torej v energetiko.

Za poznavalce imena novih direktorjev sicer niso presenečenje, najbolj pogosto pa je slišati komentarje o tem, da so se stare sile naveličale diletantstva svojih demokratično izvoljenih naslednikov in da mestne vajeti ponovno prevzemajo v svoje roke stari mački, ki so vedeli in vedo, kako se stvari streže.